Pozdravljeni!

Sem 23-letni fant, ki se je znašel v stiiski in trenutno tava nekje v temi. Bil sem izjemno uspešen v šoli, vsi so govorili kako sem pameten, kaj vse bo iz mene… Starši so me samo hvalili, ne spomnim se, da bi me kdo zaničeval ali pa sem to potlačil, kot potlačim vsa čustva. Bil sem bolj zrel od sošolcev in včasih so se mi zdeli prav otročji, zdaj pa se je vse obrnilo. Pri teh letih še nisem imel punce, še poljubljal sem se izključno v malce opitem stanju na obeh straneh, ker sem se le takrat sprostil in počutil nekaj vrednega, kar je res žalostno. Vrstniki, ki so prej »zaostajali« za mano pa se poročajo, imajo otroke in službo, skratka urejajo si življenje. Jaz pa živim iz dneva v dan, brez kakšnih ciljev. Po srednji šoli sem se vpisal na faks, kjer pa sem kmalu zašel v težave zaradi pomanjkanja delovnih navad. Nikoli se mi ni bilo reba posebno truditi za uspeh, ko pa bi se na faksu moral, se mi, kaj pa vem, ni dalo? Enostavno sem se vdal, se raje zabaval in živel lagodno življenje. Zdaj sošolci že pišejo diplome, jaz pa spet(!) pavziram in si razbijam glavo, zakaj sem se spustil tako nizko. A kaj ko je za nazaj nemogoče karkoli spremeniti. Zdaj so vsi okoli mene kar malo šokirani nad mojim stanjem, meni pa je nekako vseeno. Sploh se ne obremenjujem. Čeprav vem da bi se moral in da bi moral nekaj narediti. Starši so razočarani, a me še vedno denarno podpirajo, čeprav imam svoj denar (delam preko štud.). Sem najmlajši od 3 otrok in včasih se mi zdi, kot da me nočeta spustiti iz gnezda. Da me imata še vedno za njunega malega sinčka, jaz pa se hočem osamosvojit. Z bratom in sestro se dobro razumemo.
Verjetno mi na težave na vseh področjih dela ravno pomanjkanje samozavesti. V svoji družbi sicer veljam za človeka, ki je vedno dobre volje, se rad zabava, je pripravljen pomagati. Vse je res, a v meni vse gori. Sem precej zaprt, o svojih problemih ne govorim z nikomer, zato vsi mislijo kako sem super. Če pa že komu kdaj kaj povem, se mi zdi, kot da bo to kar uporabil v mojo škodo in hitro zve še 10 drugih ljudi. Brez problema prisluhen drugim in vsi vejo, da mi lahko zaupajo, a kaj ko jaz nekako ne morem zaupati drugim. Želim si čustvene bližine, želim si punco, ki bi me razumela, me cenila in imela rada in da bi pa njej lahko zaupal. Hkrati pa si mislim, ja katera te bo pa hotela? Sebe dojemam kot manjvrednega, ostali so vsi lepši, pametnejši, uspešnejši… V mislih nekako sploh ne dopuščam možnosti, da bi bil kateri všeč. Čeprav si po drugi strani to res želim. Ko smo kje in npr. spoznamo neko punco, se malo umaknem, postanem bolj tih, kot bi že vnaprej vedel, da ji bo všeč kateri od kolegov, jaz pa zagotovo ne. In potem poslušam kolega, ki se pritožuje in si mislim, da to, da se s punco nista mogla zmenit kam bosta šla res niso problemi. Zdi se mi, da se mi vse ruši. Na sebi najdem milijon napak, čeprav se, ko imam svoje pozitivne trenutke zavedam, da ne izgledam tako slabo. Potem pa kmalu ta predstava izgine in spet opazim kako so drugi fajn, jaz pa ne. Včasih se mi zdi, kot da mi določeni ljudje spijejo vso zaupanje vase. Ko začnejo govoriti si mislim, u poglej kaj vse je ta dosegel, jaz pa nič. In se zaprem vase, izgubim vso voljo in raje poslušam, ker se mi zdi da povedati tako nimam kaj pametnega.
Upam, da boste razumeli kaj sem hotel povedati in da ni preveč napak-pisal sem namreč tako, kot je prišlo iz mene. Skratka, prosim vas, če mi pomagate s kakršnim koli nasvetom, da se rešim tega melanhoničnega počutja. Da zaživim polno, ker tako ne gre več naprej.

Za vsako dobro misel se že vnaprej zahvaljujem!!

Dragi “anže01”!

Takoj, ko sem prebrala tvoje pisanje, sem se spomnila na izraz UNDERACHIEVER, ki sem ga slišala od naše supervizorke. Takrat me je zelo zadel, saj je “fora” tega izraza to, da je bolj zaskrbljujoče, če imajo zelo nadarjeni trojko namesto petice kot pa, da ima nekdo z manj sposobnostmi oceno komaj 2 ali morda 3. Če pomislim, je to zelo logično.

Zato zdaj že v osnovni šoli začnejo posebej delati z nadarjenimi učenci-da jih usmerijo, da jih naučijo ravnati s svojimi sposobnostmi, da znajo ravnati s svojo energijo. In to se mi zdi zelo prav, saj drugače lahko takšni “nadarjenčki” hitro “zabluzijo” in jim začnejo hoditi neumnosti po glavi. Najbrž nekdo, ki je zelo nadarjen, potrebuje zelo malo truda, da mu nekaj uspe, zato po navadi tudi ne pridobi delovnih navad. Kasneje v življenju, ko pa tudi te potrebujemo, je bos in gol. Pravijo, da je 1% nadarjenosti, genija, ostalo pa je trdo delo. Pa še nekaj je. Nekdo, ki je zelo nadarjen, je po navadi izrazito nadarjen samo za 1 stvar, na ostalih področjih pa mu bolj ne gre kot gre. Zato je bistvo za nadarjene, da poleg tistega 1 svojega področja razvijajo še druga.

Prepričana sem, da še nič ni izgubljeno. Nasprotno: Super je, da se tega zavedaš, ker je z zavedanjem že pol storjenega. Če pa bi resno rad kaj naredil s tem, o čemer pišeš, bi ti svetovala, da pokličeš na FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠTITUT: 01/200-6760, kjer ti bodo lahko bolj temeljito pomagali obdelati tvoj “problem”.

Želim ti, da v celoti izkoristiš svoje darove oz. uresničiš svoje poslanstvo, zaradi katerega si na svetu!

Maja

Se opravičujem, ampak a lahko malo bolj natančno… Na kak način, kaj, kako bi mi naj pomagali v Frančiškanskem inštitutu?

Dragi “anže01”!

Ko sem ti predlagala, da se obrneš na FDI, sem imela v mislih, da bi poklical tja in povedal vse točno tako, kot si meni. Omenil bi, da sem ti v odgovoru napisala besedo underachiever in predlagala, da se obrneš nanje, ker ti bodo gotovo znali svetovati, kaj narediti na to temo. Seveda bi se potem sam odločil za naprej, kako in kaj. So pa oni definitivno usposobljeni, da ti strokovno pomagajo pri zadevah, o katerih pišeš.

Upam, da sem bila zdaj dovolj natančna! Če bi me rad še kaj vprašal, mi piši.

Maja