V sredo smo pokopali očetovo teto.. Najprej sploh nisem vedela ali naj grem na pogreb ali ne. Nato pa sva se s sestro odločili da greva. Ko so brali govor so se je spominjali od njenega otroštva do njene poslednje poti, mi je bilo nekje sredini govora kar hudo, ko so se spominjali še ko je zivela v našem kraju. Spominla sem kako sva s sestro hodili k njej preziveli nekaj časa pri nje med počitnicami, se najedli njenih češenj in se nasmeli. Hodili sva v njeno delavnico, ki jo je imela v središču mesta Kranja in dostikrat gledali kako ustarja. Bilo mi je hudo posebej ko mi spomini sežejo nazaj, pa naj bo samo očetova teta.

Hvala ti draga teta Rina (kakor sva jo klicali) za vse.

Andreja