Pozdravljeni.
Že vnaprej se opravičujem za malo daljši post. Imam kar nekaj težav, ki se jih rešim, potem se pa zopet vrnejo 🙁
1. Anksioznost imam (da vem, da je to to) že 3 leta in pol. Takrat sem iz nenada doživela svoj prvi panični napad z vsemi značilnimi znaki in simptomi. Na urgenci so mi takrat takoj dejali, da je to panični napad, ampak ker sem tistega dne na urgenco prišla še 1x so me vseeno poslali v bolnico. Tam so po opravljenem EKG, RTG, pregledu krvi… besede zdravnice iz ZD samo še potrdili in diagnoza je bila PSIHOSOMATSKA TAHIKARDIJA. Dolgo časa je trajalo, da sem dojela, da je to res psiha in ne srce ali glava ali kakšno drugo hudo obolenje. Opustila sem kontracepcijo, pisala dnevnik, se več gibala… in to mi zelo pomaga, saj so dnevi, ko sem čisto super in pridejo dnevi, ko sem spet natleh.
2. S partnerjem sva skupaj že 5 let, od tega jih skupaj živiva že 4. Star je 29 let, jaz pa 24. On že redno zaposlen, jaz študentka. Od malega ima podedovane težave z aritmijo, ki so bile tudi že pregledane, dejstvo je, da je srce vredu. Nisem čisto 100% ampak glede na svoje težave sumim, da ima podobne tudi on. Velikokrat je zskrbljen zaradi zdravja. Ko dobi aritmijo se zelo ustraši, potem razmišlja samo še o tem, skrbi ga, da se mu bo 1x srce samo ustavilo, da bo padel skupaj.. Ne upa si športati, ker se mu ob tem dvigne pulz, teh občutkov pa ni navajen, saj ni nikoli prej se pretirano gibal. Zelo sva si podobna v tem, saj naju oba skrbi glede zdravja. Skozi KAJ ČE, KAJ ČE, KAJ ČE. Mislim, da sem tudi sama zato kriva, saj so se pri njemu te težave pojavile cca 1 leto po mojem prvem paničnem napadu. Doma sem skozi govorila le o tem, kako mi je hudo, kako si nič ne upam, kako se vsega bojim…
3. Te parnetjeve težave me spravljajo v obup. Ravo danes, ko mi je pisal SMS o tem, da so v službi dobili nov aparat za mirjenje pritiska. Seveda so ga probali, njemu je pokazalo 15/80, ponavadi ima 125-130/80-90. Ustrašil se je, jaz pa še 100x bolj. Takoj sem v sebi občutila strah, nervozo… še sama sem si izmerila pritisk, ki mi je kar poskočil na 145/90 in mi po 10 min padel na normalnega. Strah me je, strah, da je kaj hudo narobe, čeprav VEM DA NI, ampak možgani mi hočejo dopovedati drugače. Problem je, ker se sploh ne morem zbrati ali nehati razmišljati o tem. Sedaj vem , da me bo še nekaj dni skrbelo… ko bo pa nekaj časa vse OK, bom pozabila… do naslednje kakšne podobne situacije.
Res me skbri, tudi ko kam gremo imam v sebi vedno strah, da se kaj zgodi – meni ali partnerju. Letos na morju sem 3 dni rabila, da sem spe sprostila, skoti sem oprezala za partnerjem (ki je bil ČISTO OK). ga po ovinkih spraševala kako je…

Ta moja anksioznost slabo vpliva na naju oba. Sploh nevem več kaj naj naredim. Vem, da bi treba do psihoterapevta in najraje bi videla, da bi kar oba hodila. Partner se zaveda teh svojih težav vendar jih ne dojema kot jaz. Njega skrbi, potem pozabi in je OK, mene pa skrbi in ne morem pozabit, ne morem odmislit…