v riti sem a ni se morem pomagat
Čakte avtorica ima probleme tako v službi, doma, tašči, mami….
Zato niti pod razno ni rešitev bolniška ampak:
Avtorica ne vem zakaj hočeš biti popolna in zakaj ne pokažeš, da vsega pač ne zmoreš.
Tako za taščo kot za mamo poiščite dodatno pomoč, najstnika naj v red spravi mož, vključi jih v vsa gospodinjska dela. V šoli naredi red in ne jemlji vsa dela nase. Vsak dan si bzemi cas zase pa če padajo všpičene prekle.
Za katere odnose pa ni vredu? Tiste, ko direktorca privleče mlado magistro, da kar naprej šefuje iz bolniške in nalaga še več tej revi, ki že itak ne sfolga? Ma daj, po tem, kako opisuje svoje stanje v prvem postu, je bila zrela za bolniško že nekaj časa nazaj. Sedaj je pred tem, da se v celoti sesuje! Bolniška v takem stadiju ni samo malo počitka, to je že zvonenje po toči! Iz takega stanja resna obolenja zaradi stresnega pregorevanja že trkajo na duri. Če ni druge variante, je pač to očitno edini izhod v sili! Dela z otroci s posebnimi potrebami, za to itak moraš imet veliko srce, zakaj neki bi morala za svoje delo spustiti še dušo?!
Če jo je direktorica spravila v službo, se čez sodelavko ne pritožuj. Samo zamerila se boš. Pojdi na bolniško za teden ali dva, doma postavi stvari na svoje mesto, tako da ti vsi pomagajo, tudi najstnik. Ko boš nazaj v službi, sodelavko lepo spodbujaj, da bo naredila, kar mora narediti. Na lep način. Ko bo ona rekla pojdi ti, tebe bolj upoštevajo, ji mirno reci: kje pa, sem slišala, da te imajo zelo radi, kar pojdi. Tvoj problem je, da se čutiš pomembno, če se vse nalaga nate. Zato to vse tudi sprejemaš, vse te dodatne zadolžitve namesto sodelavke ali doma. Najprej to pri sebi razčisti in si dopovej, da nisi nenadomestljiva in da morajo tudi drugi nase prevzeti odgovornost.
Spoštovana,
vaša zgodba je podobna številnim zgodbam o izgorelosti, predvsem pa je podobna moji. Isto bolezen, podobno stara otroka, edino jaz sem delal z zasvojenimi od drog. Predstavljam si, da je delo podobo zahtevno z otroci s posebnimi potrebami kot z zasvojenimi. Vložek je ogromen, vidnih rezultatov pa ne toliko. Tukaj lahko preberete o moji izkušnji izgorelosti: http://revitacenter.si/#page71
Kako se poberete?
1. Najprej spremenite pozicijo iz naslova veše teme: “si ne morem pomagat”. Lahko si, če se tako odločite.
2. Sprejmete realnost stanja. Poučite se o izgorelosti. Gre za izjemno resno stanje psihofizičnega sistema, ki zahteva daljšo tudi neprijetno rehabilitacijo. Če boste še naprej dovolila, da ostajate razpeti med sile, ki vas močno vlečejo vsaka v svojo smer (mama, šefica, mož, otroci), se lahko slabo konča. Kot tudi sami namigujete, oseba lahko tako konča v mrtvašnici ali na psihiatriji.
3. Izvedite prvo fazo rehabilitacije: dolgotrajna bolniška, kolikor je le mogoče umik od stresnih dejavnikov, obiščete lahko psihiatra, ki lahko pomaga z zdravili, veliko počitka in kake mirne sprostivene dejavnosti.
4. Če imate občutek, da ne zmorete na tak način poskrbeti zase, je potrebo raziskati notranjo logiko, s katero si onemogočamo samozaščito. Se pravi, če ne znamo reči NE!, za to obstajajo dobri notranji razlogi. Nekaj o tem si lahko preberete v temle odgovoru: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11103327
5. Potem pa začnete nazaj sestavljat urnik svojega življenja vendar ne več na podlagi pričakovanj vseh drugih, ampak na podlagi svojih avtonomnih odločitev.
Lep pozdrav,
Uroš