Ko prebiram vsa ta pisma si ne morem pomagati, da ne bi še jaz nekaj napisala in upam, da bo materam, ki ne vedo kaj storiti vsaj malo v pomoč.
Sem študentaka, stara 25 let. Moj oče je alkoholik, odkar pomnim, mama gospodinja, imam še tri sestre in brate.
Spomnim se da sem kot drugošolka mamo vprašala zakaj se noče ločiti, nas vzeti in odpeljati nekam vstran, kjer ne bo njega…očeta, ki je zunaj naše hiše veljal in še velja za uglednega prijaznega in vedno nasmejanega, a znotraj hiše z alkoholom in ljubosumjem zasvojenega človeka? Takrat mi je rekla, da sem premlada da bi razumela, in po tolikih letih, je še vedno ne razumem! Mami zakaj?! Zakaj se nisi rešila pred fizičnim zlorabljanjem, nas pa pred psihičnim?! Zakaj si dovolila, da smo živeli v takšnih razmerah? Sedaj, ko smo vsi odšli od doma, se bojim še za najtamlajšo, ki je komaj srednješolka. Vsak vikend ko pride domov se vidi kako je živčno napeta. Samo čaka, kdaj in kje bo naslednji izbruh očeta… In si spet ne morem pomagati, da se nebi vprašala: Mami zakaj?
Če sedaj vprašam mamo zakaj se ni ločila, dobi solzne oči in reče, da sem še vedno preveč otročja da bi to razumela! Pa ni res, zaradi nje sem morala dosti prehitro odrasti na čustvenem področju. Pa ne samo jaz…na vseh štirih je pustilo in še pušča nepopravljive posledice…Odkar pomnim sem govorila, da nebom imela fanta, še manj moža, da sploh ne omenim kako težko sem navezovala stike z ljudmi, predvsem z moško populacijo, težave s prenajedanjem, vsak vikend, ko sem doma oz. se slišim z mamo po tel. Sedaj imam že leto in pol resno zvezo, čudovitega fanta, a mu ne zaupam popolnoma, v podzavesti še vedno ostane vprašanje, kaj pa če bo isti kot oče?! In mu s tem delam krivico…Še vedno tavam in se nikakor ne morem najti…Po tolikšnem času vem le to, da otroci nismo krivi za razmerje med staršema, in si zaslužimo normalno življenje!
Zato, mame ne odlašajte, pomagajte otokom, da bodo lahko normalno živeli. Davek za vaš strah in nepogum je previsok in vedno ga plačajo tisti, ki so njamanj krivi – otroci!

Pozdravljena!
Res lepo si napisala svoj prispevek. Kot, da bi brala svojo zgodbo, le malo drugačna je. Tudi mi smo doma trpeli celih 16 let. Groza. Alkohol, naslilje… Posledice so tukaj, še danes. Tudi jaz nikomur ne zaupam, preziram moške… Imam veliko čustvenih težav, ki so prav gotovo posledica gnilega otroštva. Mati se je ločila, ko sem jaz pritisnila nanjo. Če se ne ločiš, odidem.
Ločila se je, vendar žal prepozno. V srcu in v duši je ostala velika rana, ki nikoli ne zaceli.

Draga Tina!

Hvala za tvoj pripevek, ki bo v razmislek tistim, ki oklevajo ali bi zapustile partnerja, ki ni človek, s katerim bi se lahko živelo.

Navedla pa ti bo samo nekaj podatkov, ki ti bodo morda pomagali, da boš malo razumela, zakaj ženske vztrajajo v odnosu z nasilnim partnerjem, ali pa se k njemu vračajo.
Ženska lahko nima znanja, je ekonomsko in psihično odvisna, želi ohraniti podobo o sebi, lahko se ji zdi sramota, da bi partnerja zapustila, ima občutke krivde, nima informacij, kam se lahko umakne, strah jo je partnerjevih groženj (da jo bo našel, ji vzel otroke), strah pred neuspehom in bojazen, da se bo morala vrniti in bo še huje. Sram pred okolico in samo seboj preprečuje, da bi poiskala pomoč.
Preko let trpljenja v odnosu pa se osebnost ženske že tako spremeni, da misli, da si ne zasluži boljšega, da je tako ali tako nesposobna in da je povsod tako. Velikokrat pa imajo ženske ogromne količine upanja, da bo bolje. Bolje, ko bo …
To so resnični strahovi in dileme žensk, ki onemogočajo, da bi odšle. Niso opravičilo za tisto, kar s tem delajo za otroke, vendar ne zmorejo več kot to. Tvoja mami je v najboljši veri delala tisto, kar je. Ni ti želela slabo, vendar ni imela moči, da bi odšla.

Žal mi je za to, kar se ti je zgodilo. Svetujem ti, da se soočiš z resnico, prebereš kakšno knjigo, na to temo. Ena dobra je z naslovom “Pogum za okrevanje” (Ellen Bass, Laura Davis). Najdi moč, da splezaš ven in zaživiš polno življenje. V pomoč ti bo tudi dvig lastne vrednosti in samozavesti, do katere prideš z delom na sebi. Preko branja, pogovorov, razmišljanja o tem, kaj se ti je zgodilo in kako zdaj naprej. Čez čas boš tudi morala odpustiti mami zato, ker te je pustila na cedilu. Sicer bo to prehudo breme, ki ga boš nosila s seboj celo življenje.

Cankar pa je napisal: “Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje ogoljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razočaranje; pa da bi življenje odprlo sam paradiž-nenadoma bi prikipele izpod cvetja, grenak studenec… Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju!… Razočaranje otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo predrugači slog – ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očitno…”

To je to. Žal.

Razumem, da jih je strah, kako pa sedaj? Kako naj kot mati smohranilka preživlja sebe in otoke?
Rečem samo eno, če se resnično potrudiš se da. Vem, da niti približno ni lahko, a se da!!! Samo obupati ne smeš. Strah ima veloke oči, pravijo in res je. A le dokler ga ne spoznaš!
Želim, samo, da bi matere imele oz. zbrale dovolj poguma in moči in bi odšle preden jih partner uspe prepričati, da so ničvredne, preden postanejo psihično odvisne od njega, preden izgubijo pozitivno samopodobo….ker, ko se to zgoti, ti ubije duha…Postaneš mrtev,a na žalost še živiš!
Kaj potem, če otrok nebo imel vseh najnovejših igrač, če nebo imel obleke po zadnji modi? Vse to, je v primerjavi z mirnim duševnim in ljubečim življenjem nula! Vem, da vam bodo otroci nekoč hvaležni, pomagajte jim!

ps.:Hvala za naslov knjige. Zadnje čase, bi mi res prišlo prav za brati nekaj vspodbudnega. Če obstaja še kakšna podobna knjiga bi vam bila zelo hvaležna če bi mi povedali naslov.

Hvala

Veliko knjig je bilo napisanih na temo nasilja v družini, veliko tudi prevedenih. Večina je strokovnih, “Pogum za okrevanje” pa je izvrstna tudi za analizo osebne izkušnje nasilja in lažje razumevanje sebe in svojih ravnanj, ki so posledica tega.
Zanimiva knjiga, ki razkriva družinsko življenje pa je “Družine in kako v njih preživeti” (Skynner, Cleese). Knjiga za duhovit in preprost način razkriva skrivnost družinski odnosov.
Morda se oglasi še kakšna bralka, ki pozna še kakšno drugo knjigo.

Pred meseci sem predelala knjigo Strupeni starši, rešit se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje. V njej sem našla veliko odgovorov na svoja vprašanja. Res pa je, da sem ves čas aktivno preko pogovorov delala na sebi.
Zame je bilo soočanje z bolečo preteklostjo težko. Sedaj pa se počutim svobodno in bolj samozavestno. Srečno.
Urša