Spoštovani sokreatorji tega foruma!

Izšla je nova knjiga “V opoju narcisa”, avtorice Loti Palmer.

Povzela bom v knjigi uvodoma zapisane misli:

“Se bomo zmogli odreči lastni bolečini? Vlogi žrtve, v katero smo vraščeni? Si bomo upali raziskati svojo notranjost, poiskati svojega notranjega otroka in ga potolažiti, ozavestiti svoje travme in napačna prepričanja, prepoznati neustrezne vzorce, po katerih zbiramo ljudi, ki jih spuščamo v svojo bližino, se soočiti s svojimi strahovi, jezo, sramom, zamero in drugimi potlačenimi čustvi?
Bomo zmogli pogledati vase in si priznati, da imamo težavo? Se spopasti z njo – in si nekoč iskreno reči: “Tak, kot sem, sem v redu, sem vreden ljubezni, se sprejemam in si zaslužim, da me drugi sprejemajo”? Rešiti se iz narcisove mreže ni dovolj; treba je izstopiti tudi iz lastne kletke.”

V veselje mi je, da je med drugimi zelo pomembnimi viri omenjena tudi “naša” spletna stran: “Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce, med.over.net”, vključno z nekaterimi zapisi…
V kolikor ste ZA, predlagam, da po prebrani knjigi pišemo utrinke svojih novih spoznanj.

Pa brez zamere, ker se že prepogosto oglašam! Ampak, ko sem zagledala luč na koncu tunela, mi je učenje postajalo zabavno…

Moj prvi utrinek h knjigi je: Knjiga je vredna branja in jo toplo priporočam v branje. Izposodila si bom tudi citat na koncu knjige: “Druge najbolje učiš tisto, kar se moraš sam naučiti.” LP Odmev

Hvala Odmev,

ja to je to kar potrebujemo. Čudovito znanje deliš. Bom jo prečitala, pa tudi drugim dalje priporočala. Pa se beremo.

Lp,

Odmev prav vesela sem vsake tvoje objave, tudi sama se kaj novega naučim ( tole s to knjigo nujno pogledat, hvala!) in še prav posebej hvaležna takrat, ko sem jaz v gneči in ne morem toliko pisati, pa potem vidim, da si odpisala že ti in še nekateri drugi. Tako da prosim čimdlje ostani z nami 🙂

Napisala bom par svojih utrinkov ob branju knjige »V opoju narcisa«. Branje te knjige je bil pravi balzam za mojo dušo. »Več kot štirideset let je bila zapletena v prav take odnose«, je v kratkem predstavljena avtorica. Enako bi se bralcem lahko predstavila sama. Tudi moja pot rasti traja več kot 40 let in globoko sem prepričana, da sva se z avtorico knjige že nekje srečale… Kot, da bi hodile po istih poteh…Iz srca si želim, da bi se z avtorico nekoč tudi dejansko srečale…

Posebno vrednost knjige vidim v tem, da je pisana iz lastnih izkušenj, iz lastnih spoznanj, ki so zraven še strokovno podprta s številno strokovno literaturo. 40 let dela na sebi, je bila misel, ki mi ni dala miru… Še pred letom dni sem mislila, da ne bom nikoli izplavala… Ob tej številki 40 let, se zavedam, da se ničesar ne da prehiteti in da ima tudi naš proces osebnostne rasti in preobrazbe svoje zakonitosti. Ob knjigi spoznavam, da moja pot ni bila zaman. Zdi sem mi kot, da bi knjigo pisala sama. V bistvu sem tudi jo pisala vzporedno z avtorico, le da moje pisanje ni objavljeno. Objavljeno je bilo le delno v nekaterih publikacijah in le v izsekih na tem forumu. Bila sem ganjena ob spoznanju, da mi je pisanje pomagalo, da sem sama prišla do podobnih uvidov, kot jih opisuje avtorica. Avtorici je uspelo svoje znanje in izkušnje zelo nazorno napisati v knjigi, za kar ji iskreno čestitam. Knjiga je zagotovo dragocen učbenik pri našem iskanju.

Vesela sem spoznanja, da tudi delo na našem forumu pridobiva pri svoji rasti in na vsebinah. V času, ko sem bila še vključena v program šole za življenje, pri dr. Ruglju, je bil pogoj, da sem morala prebrati določeno literaturo, da sem sploh dosegla pogoj, da me vključi v program. Po mojem trdnem prepričanju, bi tudi delo na forumu pridobilo bistveno na svoji vrednosti, da bi si vsak prej, predno stopi v debato na forum, prebral to čudovito knjigo. Hoditi po že uhojenih poteh je bistveno lažje, kot da vsak sam išče rešitve. S tem pa bi se predvsem izognili tudi marsikaterim plitkim debatam in nepotrebnim nevšečnostim.

V nekaj urah prebral knjigo V opoju narcisa. Ne morem dojet, da je možno kaj takega. Še huje, da se ne da nič storiti. Vse značilne znake najdem pri njej in pri sebi. Res ne morem in nočem verjet, da je edini način…oditi stran.

Po nekaj letih obnavljam to temo, namenjeno knjigi/priročniku V opoju narcisa.

Glede na vso dolgoletno ne-dosegljivo literaturo na to temo, je ta priročnik zelo uporaben in učljiv.

Mislim pa, da bi bilo zelo dobrodošlo, da bi imeli še knjigo s tematiko NOM za tiste, ki smo otroci staršev z NOM (kot npr. knjige Alice Miller, teme s foruma Quora – narcissist disorder, ipd.)

Ker imam mamo s to motnjo, oče pa je bil borderline, sem namreč skozi življenje lahko šla le z zavestjo, da “nekaj ni v redu”, ni pa bilo možno to poimenovati. Vsi orkani in tornadi s strani mame in moje čustvene vpletenosti v bolan odnos, namreč ni znal nihče poimenovati, še manj pa konstruktivno svetovati. To se dogaja šele v zadnjem času, kot vemo.

Narcisom se izognem v velikem loku oz. se sedaj že dogaja, da mi tudi blizu ne pridejo več. Le da so posledice več kot 40 letnega življenja v psihični napetosti in vzdrževanju stanja z narcistično mamo, naredile veliko škode.

Zato se tudi skozi branje knjige/priročnika težko najdem v določenih segmentih, saj je npr. čustvena vez med partnerjema nekaj drugega, kot je vez med svojci oz. otroci in starši.

Kot otrok nismo imeli možnosti, da bi se odselili, prekinili stike, narcisa dali na hladno ipd., zato se mi zdi, da bi širši del javnosti moral biti poučen, o čem jim otroci sploh tožijo.

Kako ostali vidite ta problem?