Ločujem se. Zbližala sem se s sodelavcem, ki je v enaki situaciji. Vedno sva si bila blizu in prijatelja, zdaj pa sva postala tudi ljubimca in zvesta sogovornika. A sedaj se bojim zaupati mu, da ga resnično ljubim, ker me je strah zavrnitve. Ko me objema, poljublja in mi ure in ure nežno gleda v oči, jaz zbiram pogum. Pa ostajam hladna oz. ne povem, kaj res čutim. Rada, neizmerno rada bi vrgla karte na mizo in tvegala. Samo za malo spodbude prosim, ker ne želim izgubiti priložnosti zaradi čakanje v nedogled. On je moja sorodna duša, ima enake sanje in cilje v življenju, oba pa imava vsak eno hčerko, približno iste starosti.

Hrepenim po malo razumevanja! Lažje napišem svoja čustva, kot pa jih povem.

Lep sončen pozdrav in hvala!!!

Draga Trapa!

Kaj nismo vse po malo trape? Ene preveč pogumne, druge premalo. Pojdi za svojo ljubezen, če ti pomeni toliko, kakor si napisala. Ne zamudi priložnosti.
Kaj je tisto, kar se lahko zgodi najslabšega? Si lahko zamisliš najslabši scenarij? No, slabše ne more iti. Lahko je samo boljše.

Preden pa se odločiš za ta korak samo v premislek: Kljub vsemu je ločitev stresni dogodek v življenju obeh zakoncev. V vajinem odnosu se to potencira še z njegovo ločitvijo. Lahko se zgodi da se znajdeta v kaosu.

Srečno in “je že v redu”!!! Andreja

Jaz bi o takem koraku zelo premislil.
Ker praviš, da se ločuješ, sem mi zdi pomembno, da prvič samostojno zaookrožiš to situacijo – razčistiš s svojim prejšnjim zakonom, v kolikor je to vsaj približno možno. Mogoče lahko skupaj s kakšnim strokovnjakom ugotoviš, zakaj je šlo narobe. Vsekakor bi pomislil tudi na svojo hčerko (vprašanje koliko je stara). Je pripravljena na vse te silne življenske spremembe? Mislim, da je že ločitev dovolj velik zalogaj za otroka. Jaz bi si vzel veliko, veliko časa.
Zdaj sta obadva s sodelavcem v podobni situaciji, sta potrebna človeške bližine, potrebna razumevanja, zato je čisto možno, da je vajin odnos samo bežanje iz resničnosti. Postavi svojega novega partnerja v okoliščine starega zakona in oceni ali je to tista ljubezen, ki jo iščeš. Velikrat se je zelo lahko pogovarjat, načrtovat, se telesno zbližat, veliko težje pa je skupaj živet, ko je lahko samo ena brisača stalno narobe obešene in gre vse narobe.
Sam zase sem prepričan in to v svojem zakonu tudi doživljam, da je ljubezen predvsem odločitev za nekoga. Čustva so sicer lepa stvar, vendar brez podlage v trdni zavestni in relani odločitvi ne trajajo dolgo.
Če si res prepričana, da je tvoj sodelavec tisti, s katerim bi nadaljevala svoje življenje (kot pravijo: v dobrem in slabem), potem je seveda prav, da vržeš karte na mizo, ne glede na to kakšen bo odgovor, kajti čimprej zveš za resnico, bolje bo.

Upam, da ti nisem preveč solil pameti. Želim ti vse dobro in veliko lepega v tvojem življenju. Predvsem pa si ne boj vzeti časa za temeljit razmislek.

Lep pozdrav

Draga Andreja in Peter!

Najlepša vama hvala. Potrebovala sem resnično le oporo. Odločitev je seveda moja. In sem se že itak odločila. Samo človeka, ki mi je prisluhnil in me razumel, sem potrebovala.

Naj povem, da sem z bivšim možem že pred časom razčistila. Ravno tako moj prijatelj. In menim, da sva oba dovolj trpela in je čas za nov začetek. Saj imam dovolj poguma. Če bom izgubila, bom pač morala preživeti. Kot sem še vedno. Imam pa pravico poskusiti.

Srečno obema in ostalim!

Sama se locena. Moj bivsi moz se je zapletel s sodelavko in me zaradi nje zapustil. Ko sem bila na dnu, sem se z lahkoto navezala na moske (najprej na sodelavca ki se je tudi loceval). Zelela sem si obcutka, da sem ljubljena, da sem obozevana, zelela sem si verjeti v prihodnost, zelela sem obcutiti varnost. Videla sva skupno prihodnost, bila sva si podobna. A v resnici sem zalovala za bivsim mozem. Bila sem za vse zure, imela sem dovolj casa (bila sva brez otrok). Potem sem dobila v roke knjigo “Zakon na razpotju” dr. Kociska (upam, da sem prav napisala). Slovenski psihiater (ameriski so neprimerni za slovensko okolje) je, in ko sem prebrala to knjigo, so se mi odprle oci.
Sedaj sem spet porocena. Z moskim, ki sem ga poznala ze leta. Tudi on je sel skozi pekel locitve. Dobro nama gre in vesela sva, da sva se nasla. Uzivava v zivljenju – v drobnih stvareh – in velikokrat si receva : veliko sva pretrpela in srecna sva lahko, da se je najina zgodbica koncala tako, kot se je.
In sodelavec, na katerega sem se navezala. Seveda sva ostala sodelavca in prijatelja. On je ostal s hcerkama in zeno ter celo zakrpal svoj zakon.
Pa se to: ce bi morala se enkrat skozi pekel, in bi imela danasnje vedenje bi – dalj casa ostala sama. ceprav – moza ljubim iz vsega srca.
Srecno