Draga gospa,
prejela ste precej zanimivih in lepih odzivov, ki vam bodo pri nadaljnih, povsem praktičnih korakih v odnosu z možem zagotovo dobrodošla pomoč. Če imate dovolj dobre volje in moči za branje, vam ponujam še svoj, morda malce daljši odziv. Nastal je povsem slučajno, ko sem na nekem drugem forumu opazil delček teksta rubrike ”iz drugih forumov” ali nekaj takega (napis zgoraj, kjer so objavljane tudi Lepe misli) in se odločil izraziti še svoje mnenje.

Pravite, da v odnosu kakršnega ste opisali, vedno težje zdržite. Moža tudi vseskozi opozarjate na to, kar vas v tem odnosu moti, boli in zaradi česar trpite. Iz njegovih odzivov kot jih opisujete VI je sklepati (morda resda malo poeneostavljeno in ”črno-belo”, pa vendarle kljub vsemu dovolj jasno), da se tako odziva zaradi tega, ker čuti, vidi in prepoznava, da imate prav. Zakaj vas torej ”ne sliši”? Ponovno poenostavljeno je sklepati, da je izbral linijo najmanjšega odpora. Raje relativno kratek čas ”posluša” vaše ”teženje”, ostali čas se umika v delo, družbo (gostilne…) in pridno koristi udobnosti ”družinskega” življenja, ki mu ga v pretežni meri nudite predvsem vi.

Da je izbral tako pot se, ponovno preprosto rečeno in precej črno-belo povedano, ponujata dva mogoča temeljna razloga. Prvi je ta, da pač NE ZMORE storiti nič, da se torej umika v ”svoj prav”, kjer najde opravičilo za svoja ne-ravnanja. S tem se vrti v začaranem krogu in beži od resničnosti, tudi z alkoholom. Najbrž pa opisano še ne pomeni, da do vas ali do otrok ničesar več ne čuti… Drugi ponujani razlog za njegovo vedenje je lahko ta, da se je v njegov odnos do vas oziroma do družine tako ohladil, da preprosto NOČE videti resničnosti položaja in mu v njegovi čustveni otopelosti postaja vseeno, kaj se bo zgodilo. Možno je celo, a o tem je takole površno precej sporno špekulirati, da pravzaprav nikoli, niti v začetku vajine skupne poti, sploh ni bil zmožen oziroma pripravljen na odnos s partnerjem (neko povsem drugo in drugačno osebo od njega samega, povrh vsega pa še drugega spola). Pravzaprav opažam, če sem še sam malce samokritičen, da pravzaprav nas večina moških ni pripravljena na družino. Najbrž imate v večini zakonov, kjer pa stvari kljub vsemu še vseeno nekako gladko ”tečejo” velike zasluge za to predvsem ženske. Najbrž si znate sodelovanje moških preprosto izboriti. Na najrazličnejše načine. Najrazličnejše. Ene to storite lažje, druge težje. Odvisno od števiiilnih faktorjev, seveda tudi od vzorcev iz lastnih družin. Brezštevilnih vzorcev. Vendar pa, kot so omenile že druge bralke, enake vzorce iz lastnih družin prinašamo moški. Ja, velikokrat bi lahko kaj hitro pričeli opažati začarane kroge… Opažam, da je v sodobnem času veliko moških precej sfrustriranih tudi zaradi tega, ker se zavedajo te svoje prikrajšanosti oziroma bolje rečeno nesposobnosti ustvarjanja odnosov z ženskami. Ob t.i. emancipiranih ženskah pa je to najbrž še veliko težje. Ja, veliko dela bo še najbrž potrebnega, da se bomo znali približati eni drugim…Kot morda najpomembnejši razlog za žensko ”moč” se mi zdi (seveda se zavedam, da je moje gledanje precej omejeno oziroma subjektivno) vaš čut za materinstvo (družino), s čemer si narava najbrž zagotavlja ohranitev vrste. Pri preseganju samih sebe, preseganju sebe za skupno dobro, nekakšno kreativno žrtvovanje sebe, svojih (mladostnih) interesov in podobno močno, močno, močno presegate moške.

Nasvetov kaj in kako storiti so vam dali drugi bralci oziroma bralke že dovolj, tako, da se jim v tem ne bom pridružil. Pa vendar se mi, bolj kot branje knjig, v vašem primeru zdi smiselna uporaba pogovora z nekom, ki je dovolj zrel in izkušen, da bo znal prepoznati težave obeh oziroma vseh vpletenih. Potem bodo nadaljni koraki najbrž lažji. Za oba od vaju. Menim, da se bo moral tudi mož vključiti v ta proces, na tak ali drugačen način. Brez njegovega sodelovanja (oba sta so-ustvarjala vajin odnos, kakršenkoli že) se boste tudi sama precej težje ”osvobodila” negativne izkušnje oziroma tistih vzorcev iz preteklosti, ki vam ne koristijo oziroma vam niso koristili v vsakdanjem življenju.

Pa veliko uspeha in predvsem samo-zaupanja!

Z nasmehom,

Dušan

ps.
se v naprej opravičujem, a v morebitni polemiki drugačnih mnenj ne bom sodeloval. Vse morebitne odzive,seveda predvsem kritike pa seveda spoštujem in sprejmem. Pomagajo namreč pri odpiranju (lastnih) oči…

Kaj pa če poskusite malo drugače? Vzemite si en mesec in moža ne kritizirajte, oštevajte..in ga vsakič, ko naredi nekaj dobrega, pohvalite. Vsak človek živi svoje življenje. Pustite ga, da živi kakor hoče, pa sem prepričana, da bo zopet prišel k vam.

Pozdravljeni,

ni tako redka situacija, ki jo opisujete: bolj ko se ona želi pogovoriti, bolj se on zapira, saj čuti, da čustveno pritiska nanj. Če so problemi v odnosu, se je potrebno pogovarjati, se strinjam. Vendar drugega v pogovor ne moremo prisiliti. Seveda tudi umikanje, izogibanje in ne-pogovor nikamor ne peljejo.

Dajte mu (in tudi sebi) nekaj časa – povedali ste mu že, da se želite pogovoriti in ga prosite, naj on prične pogovor, ko bo pripravljen nanj, v nekem razumnem času, seveda. Obema pa bi priporočil udeležbo v Šoli čustvene inteligence, vpis bo ponovno septembra 2006.

Javite, kako vam(a) gre!