V dom za ostarele?
Berem vaše poste in vas občudejem. Tudi zato, ker vidim, da ste mnogi imeli svoje svojce doma v svoji lastni negi do zadnjega diha.
Jaz ne vem, če bi zmogla. Moji starši so ostareli in bolni. Ko bodo napočili trenutki, ko ne bom več zmogla (služba, otroci, delo doma), ju bom dala v dom. Vendar tu se zdaj ustavim. Ker vidim, kaj počnete vi? Imate jih doma in tako lepo skrbite zanje. Že, ampak kako? Kaj pa mali otroci, do kje lahko vidijo umirajočega, trpečega? Prosim, če mi lahko pišete o tem.
Žarek upanja,
Vsak bi si želel biti doma do zadnjega diha – in vsak bi želel imeti svoje doma do zadnjega diha.
Žal pa nas realnost pogosto in prehitro postavi na realna tla, zato
se nikar ne obremenjuj s tem, če bodo tvoji starši pač v domu.
Vedeti moraš, da domovi za ostarele že davno več niso neka hiralnica, kjer ljudje samo čakajo zadnjo uro. Seveda ni vse tako kot doma – marskikomu pa je tam lepše kot bi mu doma, verjemi.
Če starša ne bosta mogla več 100% skrbet sama zase, je dom sigurno primerna rešitev. Tam bo hrana, vse oprano, zdravniško osebje pri roki.
Pa še družba se bo našla.
Večina starejših ima še danes velike predsodke pred domom, v resnici pa nekateri tam prav zaživijo. Moja prijateljica je mamo, ki ni mogla pri cca 75h več skrbet dobro zase, spravila v dom – obe sta jokali kot dež.
Po enem tednu pa je ženska povedala, da ji še nikoli v življenju (res pa ni imela lahkega in srečnega) ni bilo tako fajn.
Če imaš službo in svojo družino, moraš najbolj skrbeti za to dvoje.
Seveda tudi za starše, sploh če si zelo navezana na njih, nikakor pa starši ne morejo in ne smejo postati GLAVNI del tvojega življenja.
Če starši ne bodo več samostojni, boš za njihovo skrb rabila ogromno časa in energije – prvega in drugega pa ti bo počasi zmanjkovalo.
Vedeti moraš, da za starše ne dobiš NOBENE bolniške, nobenega dodatnega dopusta, če je to potrebno.
In takih opravkov, kjer boš rabila čas (beri : dopust), bo kar precej.
Negovalke ali pomočnice so seveda ena od možnosti – nikakor pa to ni dolgoročna rešitev, ne orgarnizacijsko in ne finančno.
Bi ti napisala še kaj več , pa sem bila že tako malo dolga, čeprav sem se trudila svoje misli strniti v en sam stavek.
Če boš sploh še prebrala tele vrstice… naj povem svojo izkušnjo.
Ko sva se z mamo dogovorila da gre v dom… ni bilo lahko pa vendar tudi ne težko… je v domu kamor je prišla srečala kar nekaj svojih znank in celo eno sošolko iz osnovne šole…
Predno je odšla v dom sem imel veliko težav tako s preganjavico, ki jo je imela (z dneva v dan je bilo slabše) kot z njenim zdravjem..
V domu je bila kot prerojena zalo lepo se je vživela dobila še nekaj prijateljic in uživala kolikor se je pač dalo…
No razmisli… vem da je vedno problem, ker smo preveč socialno vzgojeni in mislimo, da jim bo ob nas najlepše… pa ni tako včasih smo jim tudi mi v breme pa če prav mislimo obratno…
lp
IMAM MAMO Z ALZHEIMERJEM
sem v službi in ne preveč dobrega zdravja
skrbi za mamo nisem več zmogla
mama nima pokojnine in sedaj sama plačujem oskrbnino
zaradi tega sem popolnoma na tleh od skrbi saj iščem v trgovini razliko v ceni za vsak cent
jokam še vsak dan
Tiffany, če ja mama v domu in moraš vso oskrbnino plačati sama, je res velik zalogaj. Predvidevam namreč, da se ne valjaš v denarju ?
Pa si poiskala vse možnosti, kje lahko dobiš pomoč ?
Predvidevam, da bi mami pripadalo cca 200 EUR socialne pomoči, če nima nobenega dohodka, pa dodatek na postrežbo pa mogoče še kaj ?!
zate in za vse ostale
vse pomoči izhajajo iz naslova pokojnine-to je pokojnine ki jo vsi poznamo
oskrbnina na varovanem oddelku je nad 800€
dejstvo je, da moram doplačati skoraj 600 €, kar je več kot polovica neto plače brez kreditov in odtrglajev, ki jih imamao verjetno vsi
torej se valjam v solzah in skrbeh in še zdaleč ne v denarju
Tiffany
ali ima tvoja mama kakšno nepremičnino? Lahko se zastavi nepremičnina in potem za oskrbo plačuje občina. V tem primeru je tako, da če umre prej in je še “na računu” ostalo kaj od hiše, dobiš razliko ti, če umre po tem, ko se sredstva ne morejo več črpati iz te nepremičnine je pa tako, da ponavadi občina ne zahteva tistega kar je čez vrednost nepremičnine. Pozanimaj se. se mi prav smiliš.
Jaz svoje babice, s katero živim od rojstva in je po razvezi staršev prevzela celotno skrb za naju z bratom, ne bi mogla dati v dom za ostarele. Vem, da domovi za ostarele niso več hiralnice ali nekakšni zapori za stare, kot so bili mogoče včasih. Vse pohvale domu za upokojence na Jesenicah, kjer poznam veliko oseb in so njihove izkušnje večinoma dobre. Tudi sama sem “posvojila” dedka iz doma upokojencev Jesenice, s katerim se dopisujeva že vrsto let, saj je dopisovanje edino kar mu ostane. Nima namreč nobenega svojca.
No, da ne zaidem. Ne gre se za to, da se star človek ne bi navadil na življenje v domu, ampak gre za to, da človek celo življenje dela za otroke, vnuke… in se ne more sprijazniti s tem, da se ga želijo otroci na nek način “rešiti” in ga dati v dom. Zato sem se odločila, da bom v primeru, če in ko sama ne bom zmogla več skrbeti za babico, raje najela kakšno prijazno gospo, ki bo lahko za mojo babico skrbela takrat, ko bom jaz v službi. Tako bo babica lahko doma, v okolju, ki ga pozna, lahko bom pa nekomu pomagala do dodatnega zaslužka in bomo vsi veseli in zadovoljni.
Aja, pa še to. Kdaj povedati otrokom in kdaj jim pokazati umirajočega, trpečega? Jaz mislim, da je pomembno, da otrok gre skozi ta proces in da otroku ne skrivamo bolečine. Otroci niso neumni in prej ali slej bodo zvedeli. Pomembno je, da jim za umirajočega človeka povemo na način, ki ga oni razumejo.
mama nima niti lastne postelje
za toygirl
da se ti besede pozlatijo in uresničijo
babica, ki bi potrebovala pomoč ne bo iz knjige -babica in trije vnučki
to bo krut udarec zanjo in za vse, ki so v njeni bližini
tu se pogovarjamo o naših najdražjih, ki jim ne moremo zagotoviti osnovne nege in varnosti
to “bo” babica, ki bo nepokretna, ki se ne bo znašla v času kraju, ki ne bo prepoznala niti tebe
to bo babica, ki si bo s telesa trgala plenice in z njeno vsebino razmazala vse kar bo dosegla
to bo babica, ki bo mogoče pred tem še uspela s pomočje druge osebe sesti na školjko in se bo nečloveško trudila, da bi istisnila kak bobek in že trenutek zatem segla v školjko in ga razmazala po steni in radiatorju
to bo babica, ki se sama ne bo več mogla obrniti in bo le s težavo pogoltnila nekaj žlic redke hrane
to bo babica , ki bo potrebovala že samo za osnovno nego in preoblačenje postelje dva človeka
TO BO BABICA, KI BO KLJUB USPAVALOM SPALA LE NAJVEČ PAR UR, OSTALI DEL NOČI PA GLASNO STOKALA, KRIČALA, JOKALA,BLEDLA
to bo babica, ki bo MOGOČE TVOJA PRIHODNJOST prihodnjost
in tisto dobro žensko si lahko privošči samo babica, ki ima pokojnino , ki NE SME BITI niti najnižja, saj ta ne zadošča niti za pet urno dnevno pomoč, kaj šele popolno oskrbo v enem mesecu
torej – ČE SEM HOTELA OMOGOČITI NEGO IN VARSTVO MOJE MAME, KI IMA ALZHEIMERJEVO BOLEZEN V POZNEM ŠTADIJU, SEM MORALA VSE TO PLAČATI
TO PA SEM LAHKO SAMO, ČE SEM BILA V SLUŽBI
V SLUŽBI PA SEM BILA ZATO, DA SEM SE PREŽIVELA IN PLAČALA NEGO
KAKO HITRO SE KROG SKLENE
IN KATERI ŠIBKI ČLEN SI TI?????
Tudi sama sem želela Toygirl, za katero verjamem, da je srčno dober človek in želi babici najbolje, napisati svoje misli, a je Tiffany storila to mnogo bolje. Žal je resničnost res lahko takšna in takrat si popolnoma nemočen. Tudi za otroka zna biti takšna situacija precej travmatična, četudi mu jo razložiš, a velikokrat je še premajhen, da bi jo dojel.
Tudi sama sem želela Toygirl, za katero verjamem, da je srčno dober človek in želi babici najbolje, napisati svoje misli, a je Tiffany storila to mnogo bolje. Žal je resničnost res lahko takšna in takrat si popolnoma nemočen. Tudi za otroka zna biti takšna situacija precej travmatična, četudi mu jo razložiš, a velikokrat je še premajhen, da bi jo dojel. Tolmači si jo po svoje, vtisne se mu v podzavest in bruhne na dan v popolnoma drugačni obliki – lahko šel čez par let.
toygirl
naši otroci so videli zelo bolne ljudi tik preden so umrli, pa se je meni vedno zdelo tako boleče in nisem bila prepričana kako ravnati
vnukom pa smo enostavno povedali, da so zboleli, umrli in se pogovorili o tem kam jih pokopljejo
neverjetno kako nas otroci lahko presenetijo, kako odkrito znajo spregovoriti, da jim je hudo, kako pogrešajo ljubljene še po dolgem času, kako radi prižgejo svečko na grobu in se jih spominjajo
nikoli pa nisem rekla, da spančkajo v grobu in podobne stvari, to verjetno res buri strahove pri otroku
srečno
tiffany,
naj odgovorim na Vaše pisanje o babici. Imela sem bolnega dedka, ki je počel točno to, kar ste napisala. Dali smo mu plenico, pa jo je raztrgal in kar mimo uriniral. Namesto v plenico, je uriniral na rjuho. Na dan smo prali po tri stroje.. dokler je še lahko kolikor toliko hodil, je bilo wc popacano z njegovim blatom. No, mogoče sem jaz ena tistih srečnic, da sem imela ob vsej tej bolečini močno podporo domačih. Jaz in moja sestrična sva bile takrat obe brezposelni in sva vskočili na pomoč. Enkrat ena, drugič druga. Vem, da sama tega ne bi zmogla. Veliko smo se pogovarjali o oskrbi dedka in bili smo že na tem, da je bila moja teta, ki je v državni službi, pripravljena pustiti službo in se 100 % posvetiti skrbi za mamo. Marsikdo tega ne zmore. želela sem samo povedati, da ne morem razumeti nekoga, ki da svoje starše v dom za ostarele morda samo zato, da se jih “reši” in jim po možnosti pobere še tisto malo pokojnine, kar jo imajo. To namreč stare ljudi strte. Ta občutek ,da so dolga leta vzgajali in skrbeli za svoje otroke in da so potem, ko jih zapustijo moči, prepuščeni skrbi drugih.
Glede otrok se pa čisto strinjam z Vami Tiffany. Otrok ne moremo “farbat” in jim govorit, da umrli spančkajo v grobu kot tudi ne to, da dedek Mraz obstaja…
Kdor je toliko pameten, da je sposoben rečt, da si tisti, ki damo nepokretne starše v dom, prisvajamo njihov denar je pa res popolnoma primitiven.
Veste koliko stane dom za nepokretnega?
In ali veste koliko je pokojnina povprečnega upokojenca?
In ali Tojgirl, ki praviš, da ne bi dala starša v dom, ali si probala imeti nepokretenga starša doma? Oziroma človeka? Si probla imeti hromega človeka doma, ki je na kisiku, ki je na sondi?
Človeka, ki se nonstop poti, ko narediš koraka do kopalnice in se vrneš in je on že ves poten, ko rabi oskrbno in prestlano posteljo vsake toliko časa?
Človek, ki dobiva tekočo drisko, ki udari čez plenico, zaradi močnih zdravil…
Ko sem prihajal v dom k mojemu očetu, ki je bil hrom in nepokreten 2 mesece, z vsemi gornjimi težavami, nisem niti enkrat samkrat ga našla zapuščenega ali zanemarjenega. Bil je oskrbovan kot dojenček, ves čas so ga preoblačili, menjavali postelnino in gledali nanj kot na dojenčka.
NE vem, dom ni hiralnica…
Če bomo mi imeli to srečo, da nas bo v starosti nekdo tako lepo negoval kot je mojega očeta, bomo gospodje.
Moj oče je to bil, definitivno..
Tudi pomoč na domu mu ne bi mogla nudit tistega kar mu je nudil dom in osebje.
Ko je umrl so spet poskrbeli zanj, tako lepo… ves čas so skrbeli zanj…
IN hvala jim!!!
Imela sem nepokretnega dedka doma. Sicer je lahko samostojno dihal in ni potreboval kisika, vendar je bil zadnji mesec pred smrtjo kot mrlič. Vem kako je, če ga moraš preoblačit, obračat.. Vem, koliko stane dom. S tem ko sem omenila pokojnino in “pobiranje denarja” nisem mislila na Tiffany niti na Natašo. Mislila sem na nekatere zlobne ljudi, ki jih žal v današnjem svetu ni malo.
Če pa sem pametna ali ne, to naj presodijo drugi. Jaz mislim, da sem.
Draga TIFFANY!
Zdi se mi, da to ni forum, kjer bi se izkašljevala na tak način in jokala za vsakim centom, ter se smilila sami sebi, ker pač moraš plačevati dom za ostarele. Če si dala mamo v dom je tvoja odločitev zaradi katere pa te nihče ne sodi ali pa obsoja. Vsak ima pravico narediti kar misli, da je najbolje zanj in za njegovega svojca. Dom ni bau,bau to je dejstvo, drugo dejstvo pa je, da nekateri pač želimo imeti doma ljudi s katerimi smo rastli, so nas spravili do kruha, nas učili in nam dali življenje. Zapomni pa si, da nisi edina, ki si doživlala ob svojcu takšne in drugačne resnično žalostne in boleče prizore. Toygirl ti je vse to skušala razložiti na popolnoma prijazen način, pa si dojela kot napad nase, vendar se motiš. Vsi tukaj smo doživeli zgodbo z bolnim, večina na koncu z umrlim svojcem in nepopisno žalostjo. Tudi sama sem pustila zelo dobro službo zato, da sem svoj čas preživela z mami in zanjo skrbela do zadnjega diha pa mi niti v sanjah ni žal in verjemi, da sem ob tem nemalokrat trpela zaradi bolečega pogleda nanjo, zaradi njenih bolečin, stokanja. Vstajala sem ob petih-šestih zjutraj, spat pa sem hodila ob treh ponoči, vmes pa sem prala po tri, štiri stroje, ker ni mogla več na wc, jo hranila po žličkah, ker več ni spravila vase, ji masirala krče, ki si jih lahko videl s prostim očesom ob tem pa ji držala “ajmr” da je ven vrgla tisto žličko juhe, ki jo je pred tem z vsemi atomi močno zaužila in podobno. Ne, nisi edina in prosim ne javkaj zaradi položnic, drugi smo doživeli še marsikaj hujšega kot je plačevanje doma…..