V dom za ostarele?

Draga TIFFANY!

Zdi se mi, da to ni forum, kjer bi se izkašljevala na tak način in jokala za vsakim centom, ter se smilila sami sebi,

pozdravljena
prav to je forum na katerem izmenjujemo mnenja , iščemo in dajemo nasvete, če je to v naši in vaši moči
prepričana sem, da ni nihče trpel ob mojem samosmiljenju, če pa kdo je, se mu opravičujem
vedno sem vesela, če lahko komu s svojimi besedami polepšam dan in vedno sem hvaležna vsem , ki mi pomagajo

sem pa zelo praktična in realna in kar sem in bom napisala je samo moje mnenje in moje čutenje

ni me sram, da me je strah, da mi je hudo in bojim se dejstva da pri svojih 900€ plačam položnico za mamino oskrbo

moja služba je lepa in delo opravljam neizmerno rada, kar danes redko slišiš
tudi plača je solidna, le tisto kar ostane po moji kalvariji je mizerno

mogoče si pravi naslov za rešitev mojega trenutnega problema, ki bo trajal kar nekaj let, saj imaš očitno izkušnje in si zaradi nege in varovanja pustila svojo službo / kar spoštujem in cenim/ in preživela-prosim samo za skrit namig / kako in s čim si plačevala stroške stanovanja in hrano in…samo osnovno za preživetje/

hvala

srečno Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

Draga Tiffany,

se opravičujem, če si zaradi mene jokala ali zaradi osebe, ki želi biti neimenovana.
Tvojega mnenja nisem razumela kot napad name, kajti vsak ima pravico do svojega mnenja in ta forum je namenjen temu.

Ne vem kaj naj rečem, samo jaz razumem Tifanny. Popolnoma jo razumem.

Hvala bogu, če ima kdo možnost pustiti službo in ve, da bo jo potem takoj dobil, ko bo starš umrl.

Hvala bogu, če ima partner toliko denarja, da lahko preživi družino.

Hvala bogu za tako močne ljudi kot je tokrat neimenovana.

Tiffanj, jaz te razumem.

Jaz sem tista, ki je ta mail odprla. To je moj mail.In sem se spraševala -preberite uvod tega naslova.

Takrat še nisem vedela, da ima moj ati tumor, ki ga je pokopal v 4h mesecih. Takrat sem samo slutila, da se nekaj dogaja. In morala sem ga dati v dom. Ker je bil hrom, jaz pa službo, da bi pustila? Ali mož? Prvo je 3 mesečni odpovedni rok, drugo je pa – živeti je treba dalje…

Joj, ljudje, ne tolčimo en po drugem, kajti vsak stori tisto kar je v njegovi moči najbolj dosegljivo. Treba je mislit na svoje otroke, moja sta prvi in peti razred, treba je mislit na marskikaj.

In tiffanj tukaj piše zato, da si izpove dušo. Ker ji je hudo. Vem, da če bi ona imela možnost dobiti službo takoj nazaj po mamini smrti, (oprostite besedam), da bi jo pustila, saj bi vedela, da bo prišla nazaj. Je tako?

Itak pa, še tole bom povedala- morda se tiffanj tega ne zavedeš, ampak služba te gor drži in te bo držala gor še potem, ko mamice več ne bo…

Ti kar piši, lahko mi pišeš kadar želiš, jaz te razumem, Nataša-Zarek upanja

Naj se še enkrat oglasim.
Jaz nisem nikjer napisala, da bi korkoli moral pustiti službo in skrbeti za bolnega starša,otorka ali moža ter bil zaradi tega boljši človek kot nekdo, ki tega ne stori in da svjega svojca negovati v dom. Jaz osebno nimam nič proti domu ali drugačni odločivi od moje. Vsak zase najbolje ve kaj je zmožen narediti in česa ne. Nikar ne misli, da jaz ne razumem ljudi, ki za svojca ne morajo skrbeti doma ali pa, da ne vem koliko stanejo domovi.
Če sem naredila prav, ko sem pustila službo ali ne, bodo odgovori vsakega posameznika drugačni, eni so prepričani, da jih ravno služba drži pokonci, drugi raje usmerijo energijo v nego svojega dragega. Jaz pa pravim, vsak po svoje. Je pa dejstvo, da je denar zadnji, ki me je takrat skrbel. Kako sem živela??? Težko, pa vendar sem in ne, službo sem dobila šele leto po smrti in me ni kar “čakala”.
Verjamem, da težko živiš, če ti ostane le tristo evrov a vedi, da nekaterim ne ostane niti toliko.
Seveda lahko vsak izrazi svoje skrbi pa vendar mislim, da ljubezen premaga vse ovire in nikdar denar ne bi smel biti pred tem oz. igrati ključnega pomena.

P.S. In če sem še malo nesramna, naslov foruma je “bolečina ob izgubi ljubljene osebe” in ne bolečina ob izgubi denarja ali finančne težave!!!

za -tokrat neimenovana- /P.S. In če sem še malo nesramna, naslov foruma je “bolečina ob izgubi ljubljene osebe” in ne bolečina ob izgubi denarja ali finančne težave!!!/
Če poznaš alzheimerjevo demenco, potem veš , da me je mama zapustila, čeprav stoji pred menoj in me gleda in potem ti lahko v obraz povem, da nisi malo nesramna ampak, da ne veš kaj delaš in ti oprostim
TOKRAT se na ta post zadnjikrat oglašam
vidim,da nekateri vedo kako stati na tleh in kako lahko drugi plavajo po oblakih, vsi pa imamo možnost povedati kar želimo in tako je prav

in prav tebi se obračam z zadnjimi besedami tega posta-bolečina ob izgubi ljubljene osebe”-ker sem takole čutila in upala, da je kdo ob prebiranju z menoj, da tiho pomislim na to in si mislim, saj nisem sama

takole sem zapisala v svoj skriti dnevnik svojo bolečino, ki jo bom danes delila Z VAMI

MOJA MAMA
Opazujem te, ko sediš in nepopisna bolečina mi švigne po trebuhu. Včasih mi ob tem postane slabo. Moja mama ! Opazujem te in čutim, da si kot sipek pesek, ki mi na dlani polzi med prsti. Vedno manj svetlih iskric je v tvojih očeh in vedno bolj oddaljen in zamišljen je tvoj pogled. Vsak dan je težji, zame vsak dan bolj boleč. Čeprav minevajo meseci, leta, le s težavo sprejemam dejstvo, da tiho in nepreklicno počasi odhajaš. Mama, tako neizmerno te imam rada.Zato je toliko lažje biti s teboj, se nemo sprehajati, ti poiskati posteljo, kopalnico, zdravila in kot dril odgovarjati na redka a ista vprašanja. Mama kot drevo si. Kdo ve koliko sonca ga je obsijalo? Kolikokrat se je uprlo neurju? Koliko vej se mu je zlomilo? Kolikokrat so ga občudovali? In vsakič, ko zapiha jesenski vetrc, le-ta odnese s seboj nekaj listov tako kot vsak dan vzame s seboj nekaj tvojih spominov, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Kot drevo si, ki postaja vedno bolj golo in žalostno, tako samo, pa čeprav med sebi enakimi. Kot drevo si, ki v golem vejevju skriva srce. Mama še vedno vidim strah v tvojih očeh. Tako vesela sem smeha, ki se le redko pokaže na tvojem obrazu. Mama ne boj se. Vidim tvoj obraz, vidim tebe in neme željo. Ko bi le vedela kaj premišljuje in kam so te ponesli redki spomini?

Zunaj je bila še tema, ko sem stala ob tebi in opazovala tvoj speči obraz. Za trenutek sem omahovala, nato pa sem se čisto naraho dotaknila tvojih lic. Zdrznila si se in mi tako kot vedno očitala, da sem te ustrašila. Sedla si na rob kavča in v tvojih očeh sem opazila strah kot, da nisi vedela kje si. Bilo je jutro kot vsako drugo. Jutro polno pregovarjanj in vzpodbud .
Moja mama-danes sem ti lagala. Vse je bila ena boleča, ostudna in žgoča laž, še toliko bolj, ker tega nisem počela še nikoli. Mama nisem znala, nisem mogla drugače…
Jutranje zimske meglice so se že umikale soncu. Po licih so mi spolzele solze. Na hitro sem si jh obrisala v rokav in se izgovorila na močno sonce, ki je kar žarelo na pobeljenih planjavah. Rahla burja se je poigravala z ivjem na vejah dreves, ki je kot kupček drobnik lesketajočih zvezdic padalo na steklo avtomobila. Nenadoma si postala nemirna. Kot bolečino sem čutila tvoj strah, ki je kar lezel v moje telo. Celo tebi je bilo nemogoče spregledati ogromen napis pred veliko stavbo sredi čudovite planjave -DOM ZA STAREJŠE OBČANE. Popolnoma me je prevzel občutek sramu zaradi prevare in občutek strahu pred neznanim. Resnica je prišla na dan! Imela sem občutek, da se bom zadušila.
Mama moja, seveda te imam rada, nič si ne želim bolj kot, da bi te lahko imela doma…….mama moja.
Sesedla sem se v avto in od hlipanja lovila zrak. Nisem hlipala, rjula sem kor ranjena žival. Oči so me pekle in solze so mi zastirale pogled. Celo ivje se je v sončnih žarkih topilo in padalo kot solze z vej dreves na tla.
Mama naš dom je tako prazen, ko te ni. Objemam tvojo odejo in dušim jok v njej. Pogrešam tvojo sitnobo in tvoj mir. Moj vnuk žalostno drži balon in sprašuje kdo se bo sedaj žogal z njim.
Bolezen je neizprosna in te prepreda kot pajčevina. V meni pa se drug za drugim prebujajo novi spomini nate.

srečno Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

Tiffany pa sej ne razumeš, kajne???
Jaz prav dobro vem kaj delam in ne potrebujem tvojega oproščanja, ker nisem naredila nič narobe.
Ne vem pa čemu se ti braniš, če si prepričana v svoj prav??
In še enkrat, te kje obsojam, ker ti je hudo zaradi bolne mati?? Ali pa ker si jo dala v dom?? Sem kje napisala, da si mogoče ravnala narobe?? Napisala sem le, da se sama nikdar nisem obremenjevala zaradi finančnega stanja in da ne razumem ljudi, ki jim je ob vsem zares hudem (sama lepo opisuješ svojo bolečino zaradi mame in njene zares hude bolezni, stanja v katerm se je znašla, nič kriva, kot nihče bolan ni nič kriv) jokanja zaradi denaraj, ne tega pa zares ne razumem. Hudo je, zares hudo vendar mislim, da je bolečina zaradi bolezni oz vsaj pri meni je bila in nikdar zaradi denaraja pa ga nikdar nisem imela v izobilju.
Jaz sem se v prvi fazi oglasila zato, ker si pisala o tem, da nekateri doma skrbijo za svojca, drugi ga dajo v dom, si pa hudo napadla drugačne od sebe kljub temu, da tebe nihče ni obsojal zaradi tvoje odočitve.

Tiffany,
jaz te ves čas berem,sem bila v podobni situaciji in te RAZUMEM kaj želiš povedati. Ni treba besed, baj

Se podpišem pod sončnico, če ti bo pa le hudo, ti kar piši.Te z *veseljem*berem in vem kaj prestajaš. Tudi vsaka beseda te zaboli, pa naj bo mišljena nič slabega sluteč na dom ostarelih.
Veliko mislim nate in sem s teboj.

BAJ,MARIJA

V Sloveniji so razlike med javnimi domovi za starejše glede na skrb in nego za stare ljudi, zato so tudi izkušnje ljudi različne. Dejstvo pa je, da Slovenci sodijo med Evropejce, ki nočejo sprejeti, da ni večnega življenja in zato težko umiranje bližnjega opisujejo kot neskrb ali nezadosten trud zaposlenih v domu starejših, kot številni slovenski alkoholiki zatrjujejo, da je žolč uničil kirurg, ne povejo pa, da že 30 let no-stop pijejo in jih je ta kirurg celo rešil. Čim prej otrok spozna in ima izkušnjo, da je umiranje, smrt tako del življenja kot veselje, sreča in zadovoljstvo, tem manj bo imel problemov s samim seboj že na začetku življenja.

Gaja, tel: 031-318-754

Smrt NI DEL življenja, smrt je KONEC življenja!

Jep, smrt je vsekakor SESTAVNI del življenja, ni pa VEČNEGA življenja na planetu Zemlja, čeprav ljudje z izjemnimi odkritji in napredki v medicini in farmaciji omogočajo človeštvu vsako sekundo daljšo in bolj kakovostno dobo, so naša življenja pač še vedno minljiva.

Gaja, tel: 031-318-754

Slucajno sem prisel “V dom za ostarele” med iskanjem informacij na tem podrocju po Internetu in mogoce mi bo negdo povedal kaksne so danasnje cene,predvsem me zanimajo domovi ob Slovenski obali
Thanks

Pozdravljen Ivo!

Cene se gibljejo nekje med 800 in 1000 euri na mesec. Mogoče je kje kak euro manj, če je oskrba manjša. Odvisno v katero kategorijo človeka uvrstijo. Ga je pa izredno težko dobiti, vsaj v okolici ljubljane, za primorsko ne vem. Verejmem pa, da se cene ne razlikujeno dosti.

Lp

V starosti se očitno ljudje zelo spremenijo. Jaz se že vse življenje samo selim – nikjer nisem živela več kot eno leto, pa mi ni hudega. Očitno bom tudi jaz nekoč tako navezana na dom kot so stari ljudje danes, čeprav se mi danes dom za ostarele sploh ne zdi kaj tako groznega (je nekaj takega kot študentski dom, samo za ostarele)… Edini problem je cena – domovi so kar dragi in jih mnogi ne zmorejo plačevati…

Smrt NI DEL življenja, smrt je KONEC življenja![/quote]

Smrt je, kot bi odvgel, plašč, obleko, vse telo in … še vedno bil. Smrt ni ne eno, ne drugo, ne del in ne konec nečesa. S smrtjo se življenje ne konča. Smrt je kot vrata, ki se odpro v drugo obliko življenja. Življenje se z njo ne izniči, ampak se samo spremeni.

New Report

Close