Najprej lep pozdrav…

Zelo sem razdvojena… S partnerjem živiva skupaj že štiri leta…Imava otroka starega dve leti… Živimo v podnajemniškem stanovanju… Več let sem skoraj vse financirala sama… Zdaj sva prišla celo do te točke da on prispeva za najemnino… Sicer je on odsoten vse dneve ker ima tako delo, plačila so pa mizerna ker dela za očeta… Le ta ga namreč izkorišča za moje pojme. Ker pa je edinec je zelo navezan na starše in se pač pusti… Jaz jih pa vedno težje prenašam zaradi tega ker grdo delajo z njim!
Moram pa povedati da je do otroka krasen, čeprav ga prvih 7 mesecev ni niti previl, češ da ga bo hrust kot je, ranil… Nor je na otroka…
Sicer pa se počutim kot gospodinja, mama, sužnja… Nonstop nekaj pospravljam, kuham, … Nobenega hvala ne slišim… Nikoli!
Pa pridemo do problema… Tu je še drugi moški… moški mojih sanj… Je vse kar sem si v življenju želela… Ki me predvsem spoštuje… Ne vem kaj naj? Naj strem srce dvema osebama, svojemu otroku in partnerju? Za svojo srečo?? Le-ta konec koncev tudi nekaj velja…

Poskusila sem že s pogovori, prošnjami… PA NIČ! Samo odgovor, češ da mu nonstop težim!
Sicer pa “moški mojih sanj” nikakor ni princ na belem konju… Je oseba, ki jo poznam skoraj tako dolgo kot mojega partnerja. Je vse prej kot Mr. Popolnež! Ta ljubezen tli že tako dolgo kot se poznava.
Vsekakor pa to ne bo nagla odločitev! Bilanciranja je že bilo in še bo veliko… Že zaradi otroka…

Ja težki so naši problemi.

Mogoče je pa samo zato tako popolen in vse tisto kar si želiš, ker tega nimaš? Kot drugo pa, zakaj za vraga si se poročila s tem, če ga ne ljubiš, zakaj za vraga imaš otroka z njim?
Zakaj pravzaprav se vedno sprašujemo o tistih stvareh, za katere nismo zbrali niti kančka poguma, da bi jih opravili tako kot smo čutili?

primož

No da mi ni popoln samo zato ker ga nimam sem si že dokazala… Bi me pa ja v parih letih minilo… Vem kako deluje v svoji familiji, in vem da je njegova žena obupna čeprav na videz deluje super ženska…

Zakaj sem in imam otroka s partnerjem? Ker ima drugi familijo in ker sem mislila in bila prepričana da je to to! Samo nekaj pa je pomembno: saj imam partnerja rada ampak kot da ne bi bilo kemije… Na čase je zlat do mene in kaj pomaga tudi postoriti po stanovanju, največkrat pa vse opazuje s kavča in si tudi soka ni zmožen sam naliti!!! To me vedno bolj moti! Življenja si nisem predstavljala tako… Ne pelje me nikoli ven… Niti sama ne grem, ker je blazno ljubosumen in mi niti ne pusti, da bi šla recimo zvečer rolat ali kaj podobnega… Sem pa večinoma po cele dneve sama z otrokom… In bi rabila mal izklopit kdaj…
Problem je, ker delujemo popolna družinica v resnici se pa jaz sesuvam ker vsega preprosto ne zmorem več… Vse je OK če jaz plešem kot drugi piskajo…

Vidim, da imaš trenutno oblačno podstrešje.Sama ne veš, kaj bi, bi malo sirupa, ne rajši sok, ampak sok napenja, sirup pa je dober samo kadar si bolan.
Dejmo potem pa malo vmes.Vzdihovat za tistim kar ne moreš imeti, pa jokcati in stokcati pri tem, kar imaš.
Res si zadvojena.
POPOLNOMA:
Ampak, da bi si pa začrtala določene načrte, cilje, ki bi jih rada dosegla, to pa ne.
Primi za metlo in pometi pred svojim pragom.Pa v glavi naredi prepih, da ne bo več megleno podstršje.Bo pomagalo, verjemi.
Potem pa naredi bilanco svojega življenja, hočem to in to, močno udari po mizi, gospodu zaupaj svoje želje in hotenja, pa če ne, pokaj kufer, pa otrok gor ali dol, to ni izgovor, pa unga tvojega drugega za kravatlc, pa pred dejstvo.
Boš videla, kako bo zacvilil, da je srečen in da ne bo razbijal družine.
Potem si pa tam, kam pa potem.Evo, to je to, o čemer pišem.
Pospravi podstrešje, pa načrt v glavo, takole in takole, potem pa nič jokcat in stokcat, naravnost naprej v nove zmage.
Boš videla, kako lepi spomini bodo na to obdobje.

HOUG govoril sem