Uvajanje zdravila
Pozdravljeni,
zdravilo Leponex oziroma klozapin se praviloma uvaja v bolnišničnem okolju, najpogosteje v psihiatrični bolnici. Razlog za to ni formalnost, temveč narava samega zdravila. Klozapin lahko v začetni fazi povzroča resne zaplete, med njimi nevaren padec števila belih krvnih celic, motnje srčnega ritma, vnetje srčne mišice, izrazito sedacijo in znižanje krvnega tlaka. Prav zato je v prvih tednih nujno zelo tesno spremljanje krvne slike in splošnega telesnega odziva.
V teoriji je v redkih primerih možno uvajanje tudi ambulantno oziroma doma, vendar le ob zelo jasno izpolnjenih pogojih. To pomeni zelo pogoste laboratorijske kontrole, zanesljivo sodelovanje osebe, dobro socialno oporo in zdravnika, ki ima s klozapinom veliko izkušenj ter prevzame odgovornost za morebitna tveganja. V praksi je takih primerov malo, saj že manjši zaplet zahteva hitro medicinsko ukrepanje, ki ga je v bolnišnici bistveno lažje zagotoviti.
Ob tem se mi zdi pomembno poudariti še nekaj širšega. Klozapin je pogosto uveden, ko so druge oblike zdravljenja ocenjene kot neučinkovite, kar lahko pri človeku utrdi občutek, da je z njim nekaj zelo narobe ali da je njegova stiska zgolj biološki problem. Tak pogled je lahko osiromašujoč. Iz psihoanalitične perspektive so tudi hude psihične motnje izraz globokih notranjih konfliktov, odnosnih ran in nepredelanih izkušenj, ki jih nobeno zdravilo ne more razrešiti. Psihofarmaki lahko včasih ublažijo simptome, vendar pogosto tudi otopijo notranje doživljanje in oddaljijo človeka od razumevanja lastne notranje dinamike.
Zato bi bilo ob vsakem razmisleku o Leponexu smiselno razmišljati tudi o tem, kakšno vlogo ima zdravilo v celotni obravnavi, ali obstaja prostor za poglobljen psihoterapevtski proces in ali se morda z zdravilom skuša utišati nekaj, kar bi bilo treba slišati in postopno razumeti.
Na tem mestu je pomembno jasno povedati, da sam nisem zdravnik niti specialist za predpisovanje zdravil. Informacije, ki jih navajam, temeljijo na splošno dostopnih virih in kliničnih smernicah, ki so javno objavljene. Ne morejo nadomestiti strokovne presoje. Za konkretne odločitve glede uvajanja, opustitve ali spremembe zdravljenja se je nujno obrniti na svojega lečečega psihiatra oziroma zdravnika, ki pozna vašo situacijo in nosi odgovornost za zdravljenje.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj