Spoštovani,

prebrala sem kar nekaj linkov, ki ste jih navedli v že obstoječih temah, da bi vsaj približno ugotovila vzrok mojim težavam. Glede na prebrano sklepam na kronično utrjujenost ali izgorelost.
Pogosto občutim tiščanje oziroma kot nek pritisk ali vrenje v prsih. Neprestano sem utrujena. Pred časom sem bila športno precej aktivna (redno sem tekla, kolesarila), zdaj pa tega ne zmorem. Po telesni aktivnosti sem samo še bolj izčrpana in me še bolj vleče k tlom.
S špotnimi aktivnostmi v naravi se sicer najbolj sprostim in napolnim z energijo. Ker trenutno tega ne zmorem, se stres ne sprosti. Tako sem v nekem začaranem krogu.
Pogosteje kot nekdaj me boli glava in imam nizek pritisk (nikoli nad 100/60).
Nekaj dni sem že na dopustu, stanje še ni nič spremenjeno.Sicer pa sem v službi med ambicioznejšimi in posledično tudi precej obremenjena. Pogosto imam nastope pred javnostjo, kar me izredno obremenjuje, saj imam precejšnjo tremo, strah, da ne bom uspešna.Sicer pa delo rada opravljam. Zelo sem občutljiva tudi na medosebne odnose v kolektivu in me hinavščina in neiskrenost prizadaneta, jezita.
Sem tip človeka, ki je nagnjen k perfekcionizmu in vedno želim imeti vse pod kontrolo.
V zasebnem življenju sem zadovoljna. Mož pozna moje težave in me skuša razumeti, je zelo potrpežljiv in se o težavah večkrat pogovarjava. Seveda ga moje stanje tudi skrbi.
Rada bi imela otroke a najprej je bila ovira ščitnica*, zdaj pa … Ne vem ali bom v tem stanju sploh lahko zanosila (nekaj časa se že trudiva a brez uspeha) oziroma ali je sploh priporočljivo da zanosim, če sem fizično v slabem stanju.
*Pred 4 leti sem zbolela za ščitnico (hašimoto). Bolezen je verjetno nastopila kot posledica stresa (poroka, selitev, menjava službe). Leto dni sem jemala zdravila, sledila so nihanja v bolezni, a terapija ni bila potrebna, trenutno je stanje ščitnice dobro in je potrebna le kontrola 1xletno.
Kar se tiče otrok naj omenim, da zaradi tega nisem obremenjena. Z možem sva si enotna, da bi jih rada imela, če pa nama ne bo dano – tudi brez njih sva lahko srečna.
Moje šibko fizično stanje in neprestan boj z utrujenostjo me občasno psihično zlomi in mi gre na jok. Sicer pa sem bolj kot ne optimist.

Ali menite, naj se športno udejstvujem kolikor je le možno, ali je bolje mirovati in ne trošiti z energijo, ki jo je že tako malo? Bojim se, da bi me to še psihično dotolklo. Zelo namreč potrebujem gibanje v naravi. Žal sem trenutno zmožna le sprehodov, rada pa bi kaj več.
Kaj mi svetujete glede športnih aktivnosti, zanositve, kam se še obrniti po pomoč…? Vesela bom vsakega vašega nasveta.

Vnaprej hvala in lep pozdrav!

Pozdravljena,

kot piše dr. Teitelbaum, takole izgorijo ravno take osebnosti, ki jih angleško imenujejo overachievers. Običajno so to nadpovprečno sposobni ljudje, ki se trudijo in trudijo na vseh področjih in so nagnjeni k perfekcionizmu. Kot pravi, je s takimi pacienti lepo delati, ker se lotijo zdravljenja z enako vnemo kot kateregakoli drugega dela. Bolezen nas počasi le malo umiri in nauči zmernosti ;-).

Vendar ni vedno vzrok samo v preveliki obremenitvi, v tvojem primeru bi rekla, da bi bilo treba najprej poskrbeti za ščitnične hormone. Opisano mi namreč vzbuja velik dvom v pravilnost spremljanja Hashimota. Priporočam še kakšno mnenje in učenje o tej temi.

Kar se zanositve tiče, jaz vedno zagovarjam stališče, da ima samo zdrava mama lahko zdravega otroka in da je prav počakati, da se zdravje popravi. Veliko žensk s Hashimotom niti ne zanosi, če ni TSH v zelo ozkem območju med 1 in 2.

Kar se tiče rekreacije, mora vsak najti zase pravo mero. Prava rekreacija je tista, ki ne povzroča prevelike utrujenosti, ki ne mine niti do naslednjega dneva ali še dlje. Če po njej sledijo celo hujše bolečine, ni nobenega dvoma, da je šlo za pretiravanje. Če ima po njej urin močan sladkoben vonj (ketoni), je tudi jasno, da je bila narejena škoda. Ta stopnja tudi zelo boli. Ko ni goriva oz. ko gorivo ne pride v celice, je vsakršno obremenjevanje samo škodljivo. Žal tudi zdravniki še vedno silijo k rekreaciji paciente, ki za to niso sposobni, samo zato, ker kronično utrujenost oz. adrenalno izgorelost uvrščajo kar med psihične težave. Mojca je svojo mukotrpno izkušnjo lepo opisala. Škoda, da se take stvari dogajajo. Toliko trpljenja povsem brez potrebe zgolj zaradi pomanjkanja znanja.

Priporočam knjige Teitelbauma, Hertogha in Wilsona, povezavo na katalog je možno najti na tem forumu. Sicer pa se bojim, da pri nas pri težavah z nadledvičnicami nihče ne zna ravno pomagati. Nizek pritisk je že v območju, ki kaže na njihovo oslabelost. Morda bi se z urejenimi ščitničnimi hormoni, primernim načinom življenja in s kakšnimi prehranskimi dodatki dalo dovolj pomagati in bi si nadledvičnice sčasoma opomogle same od sebe. Enako ravnanje kot doslej pa stvari lahko celo še poslabša. Dokler so vsaj še sprehodi možni, je še kar v redu, jaz se že leta sestavljam skupaj, pa še nisem prišla do te stopnje. Ampak jaz dobivam polena pod noge na vseh področjih in sem stalno izpostavljena takemu in drugačnemu stresu. Zadnji mesec sem med dopustom ravno toliko okrevala, da sem brez težav prenesla triurno pohajkovanje po nakupovalnem centru in si dva dni kasneje privoščila še enourno počasno hojo po gozdu z vmesnimi počitki, zdaj pa sem spet izpostavljena hlapom topil, ki so hudi hormonski motilci in mi zelo škodujejo. Hja, tudi za sindrom bolne stavbe se pri nas nihče ne zmeni.

Srečno,

Alenka

Alenka,

hvala za odgovor. Moji zadnji ščitniški izvidi so sledeči:
TSH: 1, 417(0,35 – 5,5)
T3: 12, 8 (11,5 – 22,7)
T4: 3,28 (3, 5 – 6,5) torej se večinoma gibljejo v mejah normale razen T4 je malenkostno nizek. Poizvedovala sem že za drugo mnenje in se nekaj časa tudi zdravila pri homeopatu. Tudi sama sem žal dobila občutek, da strokovnjakom uradne medicine s tega področja ne morem povsem zaupati.

Med drugim svetujete tudi prehranske dodatke. Brala sem o Cellfood – u, ki ga zelo priporočajo ob omenjenih težavah, tudi na medover.net. Nameravam začeti terapijo z omenjenim izdelkom.
Kakšno je vaše mnenje, morda izkušnja z njim?

Lep pozdrav in vse dobro!

TSH je že videti idealen, prosti ščitnični hormoni so pa čisto prenizki. Tole že ni v redu, treba bi bilo vedeti, koliko je prisotnih znakov pomanjkanja ščitničnih hormonov in če so, uvesti poskusno zdravljenje s ščitničnimi hormoni. Kateri zdravnik bi tako delal, je pa drugo vprašanje. Pri nas se tako oklepajo TSH-ja, da kar boli. Če denar ni ravno problem, priporočam iskanje pomoči v tujini. Preden bodo šle stvari tako daleč, kot so šle pri meni. Dlje ko so prisotna pomanjkanja hormonov, več škode je vsepovsod in vedno težje se je sestaviti skupaj. Jaz sem zamudila vsaj 15 let.

Cellfood poznam samo iz reklam, poskusila ga še nisem.

Če bo še kakšno vprašanje, kar na dan z njim. Lahko tudi na e-naslov. Običajno vse na forumu tikam in pričakujem enako obravnavo, razen če se kdo s tem ne strinja seveda.

Lep pozdrav,

Alenka

Alenka,
hvala za mnenje. Zaenkrat bom poskusila s Cellfood-om, še to je kar lep finančni izdatek, o zdravljenju v tujini pa zaenkrat ne razmišljam. Pišeš, da si imela podobne težave tudi sama. Predvidevam, da tudi s ščitnico, ker ti je stvar kar poznana ali pa si morda tudi profesionalno v medicinskih vodah? Kako si ukrepala?
Brez zamere ampak nekoliko me je zbodla tvoja izjava v prvem postu, češ da le zdrava mama lahko rodi zdravega otroka. Poznam kar nekaj mam, ki so imele težave, pa so njihovi otroci povsem zdravi. Ravno danes sem se pogovarjala z znanko, ki je s hipertirozo donosila zdravo, danes že šoloobvezno hčer. Sicer je šla kmalu po porodu na jod in je še danes na tabletih…
No, sicer sem pa tudi jaz mnenja, da je na prvem mestu moje zdravje in dobro počutje.

LP

Ja, tudi jaz imam Hashimotov tiroiditis, do diagnoze sem prišla zelo pozno, pa še potem, ko sem že dobila zdravila, je šlo marsikaj narobe, za začetek so me več kot pol leta pustili kar brez kontrole. Če bi takrat znala to, kar znam zdaj … Učila sem se kot pacientka, zaradi lastnih težav. Pravo pomoč sem dobila šele v tujini. Res je drago, ampak tudi pred tem sem zelo veliko denarja porabila za razne alternativne metode, ki so komaj kaj pomagale ali pa niti niso imele učinka. Kar se tiče raznih dragih preparatov z zvenečimi imeni sem bila in sem še vedno zelo skeptična. Bolni ljudje smo v silni želji po izboljšanju prevečkrat žrtev raznih prodajnih trikov.

Glede nosečnosti sem pač napisala svoje mnenje. Odločitev je seveda tvoja. Tudi jaz poznam mnogo primerov žensk, ki so zanosile kljub bolezni, ampak jaz ne bi bila pripravljena tvegati. Čemu?

Moč zanikanja težav je tudi lahko zelo velika, tako da je marsikakšne izjave dobro jemati z rezervo. Poznam primer mamice, ki je zanosila preden je imela uravnane ščitnične hormone in je trdila, da je otrok zdrav. Potem sem izvedela, da ga je peljala k alternativcem zaradi alergij. Je otrok s hudimi alergijami zdrav? Meni se že ne zdi, jaz sem bila tudi na vse mogoče alergična že v zgodnjem otroštvu. Lahko veš, koliko bolj inteligenten bi bil otrok, če mu ne bi že v prvem trimestru malce manjkalo ščitničnih hormonov? Koliko infekcij na leto starši (in zdravniki) proglasijo kot normalno?

Morda se ti to zdijo malenkosti. Poznam pa tudi primer, ko je mama več let zaradi Hashimota jemala tiroksin, potem so se odločili, da ga ne potrebuje več in kmalu je zanosila. Vso nosečnost je s simptomi hipotiroze hodila k zdravnikom, pa so ji pravili, da je vendar noseča. Šmenta, jaz sem poznala nosečnice brez težav in sem vedno mislila, da je to normalno stanje, da nosečnost ni bolezen. Kaj naj rečem, moja diskretna opozorila je ignorirala, jaz pa nočem nikomur vsiljevati svojega mnenja. Vsak je za svoje zdravje v prvi vrsti odgovoren sam. Na žalost ima otrok kar naprej zdravstvene težave, najprej so celo sumili na Downov sindrom.

Enkrat sem prebrala izjavo dr. Cerarja, da ni v redu, da imajo otroke praktično mrtve ženske. Sem spadajo ženske, ki brez pomoči medicine ne bi več živele, tudi jaz, ker si v celoti nadomeščam hormone dveh žlez. To je sicer zdravnik, ki je tudi izjavil, da mu ni treba biti prijazen, da je dovolj, da je strokoven. No ja, dr. House je fiktivna oseba, v realnem življenju pa so bili tisti zdravniki, ki sem jih kot strokovne prepoznala jaz, tudi prijazni. Žal se glede te izjave o posledični degeneraciji človeštva z dr. Cerarjem strinjam. Pa tudi na forumu Metuljčica moje mnenje glede želja po potomcih ni bilo dobro sprejeto. Ne pišem z namenom, da bo všečno, pišem tako, kot razmišljam.

Moja specialistka mi je povedala, da ima pacientko, ki je na podobnem zdravljenju kot jaz in je donosila zdravega otroka. Z njeno pomočjo verjamem, da je šlo vse v redu. Pri nas pa preveč zdravnikov ne ve, da je v prvem trimestru povečini treba zvišati odmerek ščitničnih hormonov do 30%. Da ne omenjam, kako slabo je poznano nadomeščanje hormonov nadledvičnih žlez. Že pri puljenju modrostnega zoba sem imela težave, na oralni kirurgiji so se mi celo smejali, ko sem povedala, da moram uro prej pojesti dodaten odmerek hidrokortizona.

Ne želim te strašiti, rada bi te samo opozorila na kaj je dobro biti pozoren, da ti bo lažje. Samo ti sama veš, kako težko ti je in kaj še zmoreš. Tudi zdrave mame, ki skrbijo za zdrave dojenčke, velikokrat potožijo, da dan končajo povsem izčrpane. Ni vse odvisno samo od tvojega zdravstvenega stanja ampak je pomembno tudi koliko podpore lahko pričakuješ od okolice. Od zdravnikov, partnerja, sorodnikov … In “vse me boli” ima lahko zelo veliko stopenj. Vsak pa lahko ocenjuje samo svoje stanje. Zapis na forumu ni dovolj za postavljanje diagnoz in vsi, ki odgovarjamo, gledamo skozi svoje filtre. Tudi jaz, čeprav se trudim, da ne bi postavljala zaključkov na podlagi branja med vrsticami.

Veliko sreče ti želim.

Alenka

Zdravo, sledila sem vprašanjam in odgovorom, ker jih iščem tudi sama – sem namreč utrujena kot pes, res je kake dni malo bolje, pa spet ne, ker se trudim s sprehodi, umirjanjem, … skratka minimum stresa, ali pa ga uspešno predelam. Ne vem, kaj mi je? Na ščitnici imam sicer dva nodusa, ki naj bi bila nepomembna. TSH niha, ampak je še v redu, T4 pa je vedno pod dano vrednostjo, pa mi os. dr. vedno pravi, da je vse o.k. Ne vem no, ker se ne spoznam, sam me mal skrbi, ker me vedno odpravi samo z antidepresivi in tabletami za “živce”, in ravno to je že pošteno načelo moje življenje – zdaj se mi vedno zdi, da so samo “živci”, ko pa se vsedem dol, ugotovim, da nisem nič živčna, nič v strahu, nič posebnega, samo tako zelo sem utrujena. Posledica je slabost, omotica in dvojni vid! Kam po drugo mnenje ali kaj takega, ker tole res ni fajn, sploh pri 2 malih otrocih in možu, jaz pa kot da me je povozil kamion!?
Držita se in veliko uspehov v vsem!
ema

Ema, lepo pozdravljena,

takole “zdravljenje” ščitnice je ravno tisto, kar se mi zdi tako zelo problematično. TSH ima pri zdravih zelo stabilne vrednosti, že samo nihanje (za več kot 1 ali 2) kaže na to, da nekaj ni v redu. Nič nisi napisala, kako visok je bil namerjen najvišji, ampak mogoče lahko kaj dosežeš z večkratnim merjenjem v čim zgodnejšem času, zjutraj je namreč TSH najvišji. Torej, če lahko greš v laboratorij že ob sedmih zjutraj, to vsekakor naredi.

Obstaja velika verjetnost, da bi se nihanja v počutju izravnala z nadomeščanjem ščitničnih hormonov. Če gre za avtoimunsko obolenje, bi bilo nadomeščanje trajno. H kateremu zdravniku iti pa težko rečem, ker že dolgo nisem bila pri nobenem pri nas. Priporočam, da se malo pozanimaš pri Metuljčici. Če bo TSH vendarle previsok, je vseeno h kateremu specialistu greš, če ni, bo pa pri nas težko.

Malo izboljšanja se da doseči s prehrano bogato s sadjem in zelenjavo, nič sladkarij, manj mesa. Nekaterim pomaga, če se izogibajo mleku in glutenu. S tem se doseže boljši izkoristek hormonov. Nekateri poročajo celo o ozdravitvi avtoimunskih obolenj, vendar je po mojem dobro biti previden pri pričakovanjih. Morda bi ti koristili B vitamini, upam, da imaš zdrav želodec.

Veliko sreče ti želim.

Alenka

Draga Alenka, hvala za odgovor – moj želodec je bolj v slabem stanju – imam namreč žolčne kamne in čakam na operacijo, imam tudi gerb in hiatusno kilo – kar uspešno zdravim in se izogibam novim napadom, je pa res, da me mori, ker ne morem jesti svežega sadja in zelenjave.
No, moj TSH niha med 0,55 in 3,15, zadnji izvidi so z enomesečnim razmakom ob isti uri dopoldne naslednji:
prvič: TSH 2,15; T3 5,43; T4 11,37
drugič: TSH 1,11; T3 4,84; T4 11,10
Grem spet naslednji teden, ampak samoplačniško, da vidim, kaj bo. Ne vem, ali je kaj takega, če je premalo T4, glede na to da samo minimalno ali ne? Eni pravijo, da je T4 pomemben za tvorjenje tiroksina in naj bi ga bilo občutno več kot T3 – ali to drži? Čakam na enega res dobrega dr. v Celju, ki mi je (edini doslej) predlagal, naj si večkrat dam izmeriti T3 in T4, pa bova videla. Žal pridem na vrsto za pregled šele čez 8 mesecev!!! Pregleda me z UZ, ker je že pred leti našel nodus na levem režnju ščitnice, lani pa še enega, oba velikosti 4,5mm – punkcije še nisem imela. Osebna dr. pa pravi, da to ni nič. Ne vem no, bomo videli, je pa zelo nadležno takole, ko si kot cota!
Se pravi, če je TSH v redu, je vse v redu – tako nekako je bilo doslej?
Hvala še enkrat za vse in lep pozdrav!

Spoštovani,

svetujem, da pošljete vprašanje še na forum Hormonske motnje: Vaš link

Vse dobro vam želim!

Peneja, težko je komentirati rezultate brez referenčnih mej, pri prostih hormonih so razlike med laboratoriji večje. Leta 2002 so v ZDA priporočili zožano referenčno območje za TSH, zgornja meja naj bi bila pri 3 ali celo pri 2,5. Tudi nekateri laboratoriji v Evropi to upoštevajo in bi bila z rezultatom 3,15 že lahko deležna zdravljenja. Je pa hudo žalostno, če zdravniki gledajo samo te številke in pacienta kar apriori odbijejo ne glede na vse ostalo.

T4 je hormon, s katerim si ne moreš nič pomagati, dokler se ne pretvori v T3. Nekateri zdravniki, med njimi dr. John Lowe, zagovarjajo teorijo, da je ravno pri fibromialgikih problem v konverziji, v večjem deležu neaktivnega – reverznega T3 ali v okvarjenih receptorjih. Zato priporočajo zdravljenje prej kot pri drugih in poskusno nadomeščanje s preparati s T3 in ne samo s T4. Vsekakor smo se že mnogokrat lahko prepričali, da taka terapija deluje. Mnogo pacientov hvaležno poroča o svojih izkušnjah. Žal pa ima mnogo zdravnikov zaradi takega zdravljenja tudi težave, zato je pomembno, da organizacije pacientov sodelujejo med sabo in s takimi zdravniki. Ne morem razumeti, zakaj je nekaterim tako zelo pri srcu metanje polen pod noge kolegom, ki nikomur niso naredili škode in o katerih pacienti povedo same lepe stvari. Znani proces proti dr. Skinnerju v Angliji je hudo žalostna reč. Angleška organizacija pacientov je na svojih straneh objavila celoten transkript sojenja.

Lep pozdrav,

Alenka

Peneja, pozabila sem na tvoje težave z želodcem in žolčem pa je zelo pomembno. Če ješ slabo hrano, kar hrana brez sveže zelenjave in sadja že je, se tudi lahko zelo slabo počutiš. Upam, da boš ta problem lahko kmalu rešila. In da to popolno izogibanje ni posledica nasvetov drugih ampak lastne izkušnje dovolj hudega poslabšanja ob prekrških.

Navodila za dieto pri teh boleznih so res zelo stroga, ampak treba jih je jemati kot smernice, na katerih področjih je treba biti bolj previden, vsak pa mora posebej zase ugotoviti, kaj mu škoduje in katero tveganje je hujše – izogibanje hrani ali obremenitev prizadetih organov do razumne meje zaradi boljše prehranjenosti. Tudi hormoni ne morejo delovati, če nimaš primerne preskrbljenosti z vitamini in minerali. Nekaj časa telo še zdrži ob rezervah, dlje ko tako stanje traja, večje so potem lahko potrebe, tako da jih niti s primerno hrano ne moreš več zadovoljiti.

Jaz sem nekaj surove hrane jedla kljub ranam na želodcu, čeprav sem bila brez zdravil, niti mi ni nihče verjel, da imam resne težave. Ko sem končno prišla na gastroskopijo so se zgražali nad številom zaceljenih ran, moj želodec je bil poln Helicobacter. Jedla sem recimo mehko solato, od jabolk samo sorto Idared, tudi eno na dan je bilo bolje kot nič. Precej poskušanja je bilo treba, da sem ugotovila, kaj gre.