UTRUJENOST in DEPRESIJA
UTRUJENOST in DEPRESIJA
Nič ne bodite presenečeni, če bi vam vaš osebni zdravnik, ob vseh simptomih, s katerimi se spopadate pri boleznih SKU ali FM, omenil tudi možnost d e p r e s i v n e motnje in vas napotil na psihiatrični pregled. Doslej so mi neredki bolniki to potožili z občutkom prizadetosti oz. “krivičnosti”, češ da je to zamenjevanje vzroka in posledice …
Povezanost med u t r u j e n o s t j o in d e p r e s i j o lahko poteka v več smereh :
1. Prva (možna) povezava: Utrujenost je lahko POSLEDICA d e p r e s i j e – v tem primeru je utrujenost eden izmed s i m p t o m o v in je depresija vzročni dejavnik oz. t.i. p r i m a r n a motnja. Z obvladovanjem (zdravljenjem) depresije, se obvladuje tudi tovrstna utrujenost.
2. Druga (možna) povezava: Depresija je (lahko, ne pa nujno) sestavni del bolezni SKU in FM, je torej eden izmed s i m p t o m o v (poleg drugih simptomov) širšega bolezenskega sindroma kronične utrujenosti in fibromialgije. Napačno pa bi bilo reducirati bolezni SKU in FM zgolj na depresivno motnjo. Tudi tovrstno depresijo je potrebno prepoznati in jo simptomatsko zdraviti, poleg obvladovanja drugih simptomov, seveda.
3. Tretja (možna) povezava: Depresija je lahko tudi POSLEDICA KRONIČNE BOLEZNI (katerekoli(!), torej tudi SKU/FM). V tem primeru je depresija REAKCIJA na kronični s t r e s (bolezen) in je t.i. s e k u n d a r n a motnja. Tudi pri sekundarni depresiji je potrebno ukrepati in jo po potrebi terapevtsko obvladovati.
V vseh treh primerih se depresija lahko kaže v podobnih oblikah in jo je treba (po potrebi) tudi terapevtsko obravnavati oz. zdraviti.
Naj ponazorim s citatom avtorja prof. dr.Popoviča, priznanega specialista ortopeda, ki je v nekem članku za revijo “Viva” napisal takole :
(cit.) “Ko se ozrem v preteklost, mi je kar nerodno, saj tedaj skoraj ni bilo ambulante, v katero ne bi prišlo nekaj bolnikov (zlasti bolnic), ki so tožili o bolečinah vsepovsod. Takoj, ko so mi opisali svoje težave, sem pomislil, da gre za p s i h i č n o pogojeno stanje, saj smo v literaturi, tako tuji kot domači, lahko prebrali, da prihaja v ambulante vsaj 50 odstotkov bolnikov s tako imenovano nevrovegetativno distonijo. Težave naj bi bile torej d u š e v n o pogojene. Kar pa ne drži povsem.
… Ker nismo vedeli, kako pomagati takim bolnikom, smo jih pošiljali k različnim specialistom, od nevrologov in revmatologov do specialistov fizikalne medicine… Na koncu so pogosto pristali pri p s i h i a t r i h in psihologih, pa tudi ljudeh, ki so se ukvarjali z alternativno medicino.
… Fibromialgija ni nov sindrom, vendar so ga v preteklosti (pod različnimi drugimi imeni) največkrat obravnavali kot duševno motnjo, obolenje da je samo v bolnikovi glavi in je krivda na strani bolnika, ki se zgolj p o č u t i bolnega.
… Še enkrat poudarjam, da mi je danes zaradi tega naravnost nerodno, kajti o sindromu, ki utegne povzročiti težave teh bolnikov, nisem vedel ničesar…
… Leta 1987 je Ameriško medicinsko združenje uvrstilo fibromialgični sindrom med “prava” obolenja. Kopenhagenska deklaracija SZO pa je januarja 1993 fibromialgijo uradno priznala kot sindrom. … SZO je leta 1994 opredelila FM kot prisotnost nepojasnjene, široko razprostranjene bolečine ali zbadanja, nenehno utrujenost (!), splošno jutranjo otrdelost, spanje, ki ne odpočije in številne boleče točke.
… Šele v najnovejšem času vse več zdravnikov pozna fibromialgični sindrom in ve, da gre za pravo obolenje, vendar ga le redki znajo prepoznati in zdraviti. Še vedno je precej zdravnikov, ki menijo, da ta bolezen sploh ne obstaja.” (konec. cit.)
(Viva, 11/01)
O depresiji pri bolezni sindromu kronične utrujenosti pa je doc.dr.B.Beović, infektologinja z Infekcijske klinike v Lj. napisala naslednje :”Navadno je samomor posledica depresije, ki se lahko skriva v SKU ali pa je del SKU. Potrebno jo je prepoznati in ustrezno zdraviti, navadno je potreben interdisciplinaren pristop, v katerem sodeluje tudi psihiater.”
“Kot so me učili kolegi psihiatri, je potrebno tudi pri sekundarni depresiji ukrepati kot pri primarni z ustrezno terapijo. Antidepresivi so lahko v veliko pomoč. Prav tako menim, da so lahko v pomoč nekomu, ki je depresiven zaradi sindroma kronične utrujenosti, ki ga omejuje v njegovem življenju. Ker se sindroma ne da kar tako odpraviti, mislim, da je smiselno poseči po simptomatskem zdravljenju, v tem primeru z antidepresivi.” (Popovi zdravniki, Sindrom kronične utrujenosti, 10. in 11.3.03 )
———————————————–
Toliko za danes, da vas preveč ne u t r u d i m . Ali bi želeli, da vam napišem še kaj o depresiji ?
Pozdravček,
Veronika
Pozdravljeni!
Meni je revmatolog pred 7 leti diagnosticiral sindrom fibromialgije, predpisal mi je nizko dozo antidepresiva (prozac), visoko dozo vitamina E (600 mg dnevno) in pa vaje za sproščanje. Vseh 6 let ze jem te tablete in mislim, da mi pomagajo v toliko, da lažje prenašam bolečine in utrujenost. Mož in moja osebna zdravnica mi opustitev odsvetujeta. Pri meni je bilo depresivno razpoloženje posledica neprestanih bolečin, ki so se začele že pred 20 leti, se stopnjevale in ki so mi sčasoma vedno bolj omejile življenje. Odkar sem se z njimi sprijaznila ter svoje življenje in dejavnost njim prilagodila, mi gre bolje, čeprav so vmes še zelo hudi dnevi. Več kot eno leto zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha nisem mogla niti na sprehod, nogavice sem si morala obuvati leže, več let me je pri vsakem koraku zarezalo v kolku, od bolečin v križu sem komaj sedela ali spala itd. Mislim, da mi antidepresiv pomaga, da malo bolje spim, čeprav še ne trdno. Depresija je ob slabših dnevih kljub tabletam prisotna, tako da se mi zdi, da bi mi bilo čisto vseeno, če se zjutraj ne bi več zbudila, v boljših obdobjih pa teh misli nimam. Vesela sem, da še vedno lahko poklicno delam.
Seveda me je malo strah, da ne bi imela kakšnih posledic na jetrih ali v možganih, ker tako dolgo jemljem tablete. Ali so znane že kake študije o posledicah takega dolgotrajnega jemanja?
Lep pozdrav
Meta
draga meta, to je sploh prvič da pokukam na tako stran, a mi je takoj padlo v oči vaše pismo. lahko samo rečem, da je moja mama imela multiplo sklerozo, eno leto je napredovala,potem pa se je odločila za alternativno zdravljenje pri enemu zelo fajn človeku, v ljubljani, ki zdravi kot on pravi celostno-upoševa tudi nefizične dejavike,čustveni in miselni ter energetski nivo.no, na kratko, v treh mesecih je mama spet dobila kontrolo in gibčnost o kateri je prej samo sanjala, pravi da je čudežno ozdravela – pa tudi počutje in bolečine v križu, ki so bile leta prisotne, so le še preteklost. moj mail je [email protected] , lahko mi pišeš pa ti posredujem telefonsko – zakaj bi se mučila če ti ni potrebno!
srečno, jernej
Gospa Meta !
Jaz seveda nisem strokovnjak za področje medikamentoznega zdravljenja, zato lahko razmišljava zgolj na osnovi tega, kar je mogoče prebrati.
Kjerkoli sem doslej brala o antidepresivih, preberem enako: da so to varna zdravila, predvsem pa – kar je bistveno – da ne povzročajo odvisnosti (!), kot na primer anksiolitiki.
Če so vzroki fibromialgije pomanjkanje serotonina in nekaterih drugih prenosnikov (nevrotransmiterjev) v živčnem sistemu, antidepresivi pa imajo učinek dvigovanja nivoja serotonina, potem ne vplivajo ugodno zgolj na razpoloženje in spalne motnje temveč tudi na zmanjševanje občutka bolečin in napetosti v mišicah.
Podobno razumem tudi ugodne učinke s v e t l o b n e terapije. Svetloba preprečuje izločanje melatonina (hormona, ki deluje uspavalno in kvari razpoloženje) in sproži izločanje serotonina. Takšno zdravljenje koristi tudi pri depresiji in fibromialgiji.
Lep pozdrav
Veronika
Tudi jaz se že leta ukvarjam s podobnimi težavami, splošna utrujenost, nezadovoljstvo in predvsem strah.
Problem je v tem, da sem že dobila antidepresive pa nobenih ne prenašam. Poskusila sem z Seroxatom in Asentro. Že po prvih dneh jemanja se mi je zdelo, kot da se mi bo zmešalo. Zelo čudna glava in grozni občutki, kot da ne morem več normalno razmišlati.
Kakšen je vaš nasvet?
Maja,
ker vaše vprašanje presega moje osebne izkušnje in strokovno znanje, vas vljudno prosim, če ga zastavite na forumu: “Psihiatrija” (https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=6&utm_source=mon&utm_medium=forum-picker&utm_campaign=forum-picker).
Menim, da je za prilagoditev na zdravila potreben določen čas, da so začetni neugodni stranski učinki prehodne narave in postopoma izzvenijo. Zato je tudi terapevtsko dozo potrebno uvajati počasi in postopoma.
Lep pozdrav in vse dobro vam želim !
Veronika
Jaz sem tudi preizkusila kar nekaj antidepresivov in se je moje telo na kemijo odzvalo zelo burno. Mislila sem da me bo konec. Zdravnica pa naj jemljem ta zdravila še naprej. Takoj sem nehala, ker se mi zdi neumno, da jemljem nekaj pri čem se počutim slabše kot prej. Saj pričakiujemo od zdravil da bi nam bilo bolje mar ne ne pa slabše, da še v službo ne moreš.
LP MARTINAl