Danes ostajam raje neprijavljena, pa nimam razloga. Tako pač čutim. Te dni so dnevi tako zelo utrujeni, ni volje za stvari ki jih drugače rada počnem. Čutim pritisk v prsih, kot da mi leži pol tone na pljučih. Komaj oddelam tiste štiri urce, potem bežim domov spat. Včasih čutim nepremagljivo utrujenost že po poti domov, bi kar spala. Ne vem kaj se dogaja, upam da so to le tisti dnevi, ki prej ali slej grejo mimo in pridejo spet tisti nabiti z energijo, z veseljem in hvaležnostjo do življenja. To sem mogla dat zdaj iz sebe. Lep pozdrav vsem

…Nekoč je rastla nekje ena Vrba, njena pot ni bila običajna… vedela je in ni znala povedati… takrat se je ponovno učila govoriti in pisati… in ni bila kos toliki toči, ki jo je sprožila s svojim citatom v signaturi: Zavest pozdravlja podzavest! … od takrat je že mnogokrat umrla in se spet rodila, »bogatejša« kot kdajkoli 🙂 …

Neprijavljena, seveda imate razlog (v podzavesti), pa ga ne vidite. Morda čutite da je tako bolje, ker niste obremenljivi. Se pravi, da Vas ta občutek ne vara…. Vaša zaščita deluje 🙂
Ste rakava bolnica?
Moj odgovor: preobremenjenost.
Verjetno ste šli tudi prezgodaj delati, – če ste to sami hoteli, bi to bil indic za to, da ste s sabo preobremenjeni in se hočete z delom zmotiti. Drugo je potem zakonodaja in eksistenčna sigurnost….
Včasih se komu lahko zdi, da ni pravega izhoda iz te situacije, kamor je zabredel… vendar en začetek bi lahko vseeno bil v pravo smer; sploh pa če pridemo na zadnje križišče, ko gre za življensko odločitev.
Kdaj če ne sedaj?
Samo malo za razmišljanje 🙂
Vse lepo!

Madonca, driva pa veste da ste mi dali s temi par vrsticami materiala še in še….za razmišljat in premislit. 🙂 Vse dobro tudi vam.

In ja, sem rakava bolnica, operacija maja 2011, osem kemoterapij, obsevanja, biološko zdravljenje eno leto, zdaj hormonska terapija z Nolvadexom pet let in Zoladexom (mislim da dve ali tri leta). Starost, bližam se 40. Rak dojke.
Preobremenjenost. Bi se kar strinjala, trenutno je pač situacija ki mi ne odgovarja, ampak čez to bomo morali kot družina, ker je v igri tudi “preživetje” naše familije. Tako da…nekje bo treba pobrati skupaj vso moč, energijo, pa če tudi jo bo treba pomesti iz najbolj oddaljenih kotov. 🙂 Ni druge.
Drugače pa. Na delovno mesto sem se vrnila za štiri ure pred enim letom, torej več kot eno leto po operaciji, trenutno se niti ne počutim sposobna delat več, ker imam že v teh urah problem s koncentracijo, pozabljivostjo, da utrujenosti sploh ne omenjam. Hmmm, ampak a veste da to gospodje tam na ZZZS ne razumejo. On me je na razgovoru oziroma bolj na zagovoru zakaj še nisem sposobna polno delat, spraševal če imam še isto moč v roki, kjer so bile pobrane bezgavke in če me kaj boli. Nisem mu mogla dopovedat, da ni problem v fizični bolečini…pa dovolj zdaj o tem in o gospodih ki so nad vsemi in odločajo o podaljšanju bolniškega staleža. 🙁

Nekaj me zanima. Driva, vi ste iz zdravstvenih krogov, a ne? Mi lahko prosim daste mnenje o enem izdelku, ko boste imeli čas, se ne mudi. Če bi mogoče prebrali kaj izdelek vsebuje in kaj lahko da bolniku kot sem jaz. Mene je sicer pritegnilo vse napisano, ampak….saj veste, če se ne spoznaš toliko na sestavine ipd. potem …. je tu oh in sploh izdelkov ki itak vsi “pomagajo”.
Evo, tule je tole na kar ciljam zdaj in upam da mi da malo več energije….
http://www.cellfood.si/cellfood.html

Pozdravljena,
se strinjate ali ne, jaz Vam povem, da je to preobremenjenost, sem jo razbrala tudi iz Vašega postinga. Rakav bolnik se umika tudi neprijetnih ali spornih tem, iz istega vzroka, ker je preobremenjen.

Vidite to je to: oni Vas vprašajo: zakaj ne morete iti delati, Vi pa razumete to kot očitek (?). Odgovorite jim, da ne morete, da bodo vedeli zakaj ne greste delati. Zato so vprašali, ker ne vedo. Ne stojte si napoti s starimi izkušnjami.
Vem pa, da imajo v Sloveniji absurdne zakone. Gospa, ki je sedaj že v vozičku, bi v njenem najhujšem času morala iti po 6 mesecih bolniškega staleža en mesec v službo in potem z drugo diagnozo v bolniško. Pa haaalllooo, kje pa smo. Če ne more niti enega dneva delati, kako naj gre za en mesec v službo in zakaj naj potem laže, da zaradi druge diagnoze; saj je imela diagnozo kronične bolezni, ki jo je končno priklenila na posteljo in električni inv. voziček. To je eno. Sploh pa, na ZZZS so samo birokrati, niso medicinci. Še onkologi menda ne vedo, da je rak tudi kronična bolezen, saj zdravijo samo simptom.

Drugo je, da tudi jaz nisem znala povedati, kaj mi je, četudi imam več let študija kot marsikak drug zdravnik. Že ko sem hodila z rolatorjem in me je kdo vprašal, zakaj ne morem hoditi, nisem mogla drugače povedati, kot da ne morem, saj nisem vedela zakaj. In kaj imate

Huh, težko je odločati na podlagi napisanega na forumu, kjer niti ena stran ne pozna vsega ozadja, je preveč za pisat in včasih zložit besede tako, da bo nekdo drug na drugi strani razumel točno to kar hočeš povedat.
Važno je, da se vsi v tem boju nekako znajdemo, vsak na svoj način, in najdemo tisto rešilno biljko ki se je včasih oklenemo, spet čez čas pa je ne rabimo in nam je dovolj gibanje v naravi ali pa pogled in objem malčka v naročju.
Lep pozdravček vsem in upam da imate ob sebi nekaj kar vas potolaži v “tistih” dneh in da nove energije za boj vnaprej. Pogumno 🙂