Pozdravljeni,
No jaz ne vem če sem kronično utrujena ali sem samo “utrujena”. Verjetno bo to zadnje, vendar se vleče že ene 2 leti. Namreč kakšen dan se mi zdi, da bi rabila en dolg kol v hrbet in pospešek v tazadnjo, da bi lažje preživela dan. Da ne bo pomote-hitim cel dan, vendar se moram prav za vsako stvar prisiliti. Skratka imam sinčka 2 leti starega, podjetje v katerem sem sama za vse(nikoli bolniške, nikoli porodniške, nobenih ugodnosti), ponoči že 2 leti nisem spala celo noč, ker sin slabo spi, poleg tega pa imamo babice zelo daleč, tako da ni nobenih olajšav, nobenih varstev, kosila itd., skratka gospodinjstvo v celotnem obsegu. Najhujše pa je če sinko zboli in potem še vrtca ni, tako da je za se zmešat. Z možem se nekako kombinirava, da sva malo v službi malo doma… Skratka tako si želim malo mira in počitka, da ne morem opisati kako.
Hvala za poslušnost, vsaj malo sem se izpovedala, sedaj pa moram kar veselo na delo in izpolniti dnevni plan opravil,
Želim vsem lep sončen dan, z varnim in prijetnim občutkom pri srcu.

Draga mamica !

Doslej smo že večkrat poudarili, kako pomembno je, da svojo stisko ubesedimo, jo izlijemo na papir ali pa se izpovemo kar virtualnim sogovornikom. Z izpovedjo niste zgolj podelili svoje stiske z nami, temveč ste si dovolili tudi neke vrste samorefleksijo – začetek pogovora s samo seboj. Ozaveščenje lastnega stanja pa je lahko začetek odločitve, da v svojem življenju nekaj spremenimo in ne čakamo do takrat, ko telesno že zbolimo.

Če ste prebirali starejša sporočila, ste zaznali, da smo se teme kronične preobremenjenosti z vsakdanjimi obveznostmi že lotevali. Zato v odgovoru ne bom izvirno drugačna, le še enkrat bom podčrtala: … da naše telo funkcionira inteligentno – trajajoč občutek utrujenosti je pomemben znanilec stresa, ki nas alarmira, da nekaj v našem življenju povzroča psihofizično neravnotežje. Občutek utrujenosti je pogost odgovor telesa na prenaporen način življenja. Sami ugotavljate, da vas dnevne (in celo nočne) obveznosti pehajo v tempo, ki ga več ne dohitevate. Če hočemo brezhibno funkcionirati v tako številnih in različnih življenjskih vlogah, kot so: brezhibna podjetnica, brezhibna mama, varuška, vzgojiteljica, gospodinja, partnerica, servis za takšne in drugačne “usluge”, se nam prej ali slej živčni sistem prenapne do te stopnje, da ne obvladujemo več niti običajnih stresnih napetosti oziroma se poveča naša občutljivost na povsem običajne dražljaje. Tako lahko prej ali slej tudi zbolimo.

Svetujem, da se pogovorite sami s seboj in ocenite obseg samoljubezni v primerjavi z ljubeznijo do svojih bližnjih. Samoljubezen seveda ne pomeni egoističnega zanemarjanja drugih na račun sebe – vendar tudi obratno ne! Do sebe smemo biti toliko “sebični”, da upoštevamo meje lastnih zmogljivosti in se ne pehamo preko meja v bolezen.
Novoletni čas, ki prihaja, je prikladen za raznorazne inventure in začrtovanje novih planov. Lahko si izdelate lestvico vsakodnevnih obveznosti glede na stopnjo pomembnosti. Ocenite, katere življenjske vloge so vam najpomembnejše in katere bi lahko prepustili, recimo, kakšni plačani delovni pomoči. Če ste v svojem podjetju uspešni, vam verjetno ni neuresničljivo, da si občasno plačate gospodinjsko pomoč oz. pomoč občasnega varstva … (?)
Razveseljivo je dejstvo, da še vedno premorete nekaj smisla za humor in samoironijo (ki veje iz vaših stavkov), saj se trajajoči stres prej ali slej začne kazati tudi v kronični potrtosti in izgubi smisla za humor. Ne pozabite tudi na vlogo partnerice in na vlaganje energije v osrečujoč partnerski odnos, kajti v tej vlogi vas najmanj sme zamenjati kdo drug.
In potem bo mir in varno veselje tudi v vašem srcu.

Lahko si preberite tudi starejše teme na forumu, npr.: Kako živeti z utrujenostjo (11.9.) in Stres naš vsakdanji – Kaj lahko naredimo sami (1.10.03).

Pozdravljam vas in hvala za sončen dan !
Veronika

PS: Kadar delo najbolj pritiska na nas in smo v najhujši časovni stiski, takrat najbolj potrebujemo fizično sprostitev v obliki rekreacije …

Draga Veronika,
Hvala za tako topel odgovor in odziv na moje “jamranje”. Veliko lažje je tako kot pravite, vsaj da imaš včasih komu kaj pojamrati in da te posluša. Saj veste v tem norem tempu vsak ima svoje probleme in ti nazadnje prida ne misel, da bi koga obremenjeval še s svojimi, pa tudi če so to najbližji.
Ko bom utegnila, bom prebrala vaše poste, ki ste mi jih priporočili. Oktobra sem začela ponovno z rekreacijo, tako da mi kar ustreza, dvakrat tedensko “skakanje”-saj že delam nekaj dobrega , a ne?
Lep dan in se priporočam za naprej.