Spoštovani gospod!

Res bi vam rada napisala preko zasebnega sporočila, saj bi takrat lahko veliko več povedala, kot javno, vendar tega ne vem narediti. Veste ne razumem se toliko v računalnik, ker ga ne uporabljam dolgo pa vas prosim, povejte mi kako.
Doživljam stvari, ki jih ne bom mogla dolgo več prenašati, pa mi res vsak nasvet prav pride.
Hvala, da vam ni vseeno.
Na svidenje!

Spoštovani D.P.
Upam, da ste prebrali vsa moja pisma. Kaj bi naredili vi na mojem mestu? Naj vam povem, da sem popolnoma nemočna, moža to ne zanima, sin je že isti kot snaha, tako da sem ostala popolnoma sama. Živimo pač kot živimo. Mladi zgoraj, midva odspodaj. Vse je najino, pa vendar nimava nobenih, čisto nobenih pravic. Naj vam opišem zadnji najbolj boleč dogodek: Zašteka mi računalnik, pošljem sporočilo sinu, da pride pogledat. Nič. Grem gor potrkam na vrata, slišim jebemti….. Nič. Pokličem po telefonu, nič. Zopet, kot že tisočkrat sem bila ponižana, razočarana in ne najdem izraza več za taka dejanja. Kaj pa če bi se nama kaj zgodilo, bi mogla klicati sosede?
Vnukinja me skoraj ne pozna več. Sita sem skrivanja, hujskanja proti meni itd. Snaha me sovraži z vso močjo, pa ne vem zakaj. Večkrat mi je že zažugala pred nosom, da vnukice nikoli ne bom dobila, ker da mi ne zaupa. Pa dobro to še ni najhujše, najhujše je to, da v svoji hiši ne smem na obisk sinu in vnukinji, ampak samo čakam da pridejo na uradni obisk, pa še to skoraj ne več. Kakor sem že napisala moža to ne zanima, kaj bi bila sramota če odidem od doma da se rešim teh gnusnih dejanj mojih najbližjih? Ne morem in ne morem razumeti, da si ne zaslužim lepe besede, malo spoštovanja, kaj za vraga je to? Kaj naj naredim, da bo znosno, vzdržno, saj pri teh letih ne morem vendar živa v zemljo. Katere besede, dejanja naj uporabim, da se bo stanje izboljšalo, oz, da bomo imeli normalne odnose, če sploh še lahko. Jaz sem pripravljena pozabiti na vse in začeti znova. Pa kaj ko na drugi strani ni interesa, ne moreš, pa ne moreš pa do njih, pa tudi drugi dan je vse po starem čeprav bi se kaj zmenilil. Ne vidim izhoda, moža je strah, da bojo odšli, oni pa to dobro vejo. Kaj res morava tako blazno trpeti, predvsem jaz, samo zato ker je pač to najin sin, ki pa mu je popolnoma vseeno, zgoraj se veselijo, pojejo, smejijo, jaz pa se spodaj jočem dneve in noči. Nimam več mirne ure odkar so prišli, moje življenje je samo vegetacija, saj poleg tega ne morem početi nič drugega. Samo na to še mislim? Ste že slišali za tak primer? Samo par prijaznih besed in vse bi bilo drugače. Pa vendar nikogar to ne zanima. Lp

Nobenega odgovora, nobenega nasveta, nehala bom, nihče ne bo vedel kaj se je zgodilo z mano, slovo sem dala upanju.
Pa lepo se imejte vsi ki ste brez skrbi in srečni!

Spoštovana Smiljka!

Žal mi je, da se sedaj počutite izneverjeni. Verjamem, da bi vam marsikdo pomagal, če bi le vedel kako. Mislim pa tudi, da je le malokdo vedno srečen in brez skrbi. Skoraj vsak ima kakšne skrbi, strahove ali težave, ki ga obremenjujejo. In večina teh težav je povezana z medsebojnimi odnosi…

Ne glede na vaše besede, vam želim, da se ne vdate in da si skupaj z možem ustvarita takšno življenje, da bosta v medsebojnem razumevanju, zadovoljstvu in miru skupaj dočakala stara leta! Če mož nima zanimanja za vaše občutke, vi pa veste, da tako ne morete več naprej, potem poskrbite zase. To, kje in kako boste živeli je vaša stvar in vaša izbira, ki se drugih ne tiče. Nikogar nepolnoletnega ni več za vami, da bi morali zanj skbeti. Poslušajte svoj notranji glas, za to kaj bodo rekli drugi, pa se ne menite.

Če boste imeli še kakšno vprašanje zame, se kadarkoli še oglasite.

Lepo vas pozdravljam,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovani D.P.
Upam, da ste prebrali vsa moja pisma. Kaj bi naredili vi na mojem mestu? Naj vam povem, da sem popolnoma nemočna, moža to ne zanima, sin je že isti kot snaha, tako da sem ostala popolnoma sama. Živimo pač kot živimo. Mladi zgoraj, midva odspodaj. Vse je najino, pa vendar nimava nobenih, čisto nobenih pravic.
Naj vam opišem zadnji najbolj boleč dogodek: Zašteka mi računalnik, pošljem sporočilo sinu, da pride pogledat. Nič. Grem gor potrkam na vrata, slišim jebemti….. Nič. Pokličem po telefonu, nič. Zopet, kot že tisočkrat sem bila ponižana, razočarana in ne najdem izraza več za taka dejanja. Kaj pa če bi se nama kaj zgodilo, bi mogla klicati sosede?
Vnukinja me skoraj ne pozna več. Sita sem skrivanja, hujskanja proti meni itd. Snaha me sovraži z vso močjo, pa ne vem zakaj. Večkrat mi je že zažugala pred nosom, da vnukice nikoli ne bom dobila, ker da mi ne zaupa. Pa dobro to še ni najhujše, najhujše je to, da v svoji hiši ne smem na obisk sinu in vnukinji, ampak samo čakam da pridejo na uradni obisk, pa še to skoraj ne več. Kakor sem že napisala moža to ne zanima, kaj bi bila sramota če odidem od doma da se rešim teh gnusnih dejanj mojih najbližjih?

Ne morem in ne morem razumeti, da si ne zaslužim lepe besede, malo spoštovanja, kaj za vraga je to? Kaj naj naredim, da bo znosno, vzdržno, saj pri teh letih ne morem vendar živa v zemljo. Katere besede, dejanja naj uporabim, da se bo stanje izboljšalo, oz, da bomo imeli normalne odnose, če sploh še lahko. Jaz sem pripravljena pozabiti na vse in začeti znova. Pa kaj ko na drugi strani ni interesa, ne moreš, pa ne moreš pa do njih, pa tudi drugi dan je vse po starem čeprav bi se kaj zmenilil. Ne vidim izhoda, moža je strah, da bojo odšli, oni pa to dobro vejo. Kaj res morava tako blazno trpeti, predvsem jaz, samo zato ker je pač to najin sin, ki pa mu je popolnoma vseeno, zgoraj se veselijo, pojejo, smejijo, jaz pa se spodaj jočem dneve in noči. Nimam več mirne ure odkar so prišli, moje življenje je samo vegetacija, saj poleg tega ne morem početi nič drugega. Samo na to še mislim? Ste že slišali za tak primer? Samo par prijaznih besed in vse bi bilo drugače. Pa vendar nikogar to ne zanima. Lp
—————————————————————————————————————–
Pozdravljena VREDNA, vredna vsega dobrega!

Smiljka, upam, da mi ne zamerite, ker sem si pri pozdravu dovolil uporabiti drugi nadimek. Žal mi nekako smiljka ne leži, ker ga ne doživljam kot vam vrednega, kajti sama beseda nakazuje pojem (smiljenja samega sebe).
Kdor se smili samemu sebi si otežuje pot, PO KATERI HODI, na ramena si sam naloži breme, ki mu jemlje voljo, upanje, smisel…

Spoštovana gospa, vse prej od tega ste neizmerno vredni,
-da vam človek prisluhne,
-da vas človek sliši,
-da vam nameni lepo besedo – lepe besede,
VREDNI ste, da vas ljudje spoštujemo, ljudje spoštujejo… toda, če si dovolim izhajati iz zakonov, ki so položeni v nas, še to ni nujno dovolj za naše notranje zadovoljstvo.
Sam verjamem, da je k temu potrebno dodati še;
-da si sami prisluhnemo
-da slišimo sami sebe
-da smo pozorni do samega sebe
-da si namenimo lepe besede (sami sebi) (Sebi lahko npr. namenite še lepši vzdevek)
-da spoštujemo sami sebe…

Spoznal sem, da ni merilo moje vrednosti, dragocenosti,
– če mi nekdo takoj ne odgovori na moje vprašanje (češ nisem mu vreden/na)…

Spoštovana DRAGOCENA, V ZAPISU, KI STE GA PODELILI Z NAMI, SEM ZASLEDIL KAR NEKAJ PRIJETNIH SMERNIC, NA KATERE STE VERJETNO PONOSNI, IN PRAV JE TAKO.
– 1 -(Kaj naj naredim, da bo znosno…?)
– 2-(Katere besede, dejanja naj uporabim, da se bo stanje izboljšalo, oz, da bomo imeli normalne odnose…)?
– 3- (Jaz sem pripravljena pozabiti na vse in začeti znova.)
Takšnega zavedanja, takšnega razmišljanja smo lahko le veseli, saj so to »ključi«, ki odpro marsikatera vrata.
»Ključi so močni, težki« zato se mora človek, ki jih hoče uporabiti , dobro pripraviti, na trenirati, izuriti.
Kaj hočem povedati? Imate zelo dobre zamisli, predloge, ideje, zato je sedaj čas, da se notranje ojačate, da boste zmogli vse to uporabiti.
Kako se notranje ojačati, ko pa po vas hodijo bližnji?

1. ZAVEDAJTE se dejstva, če vržem v blato 100 eur, jih pohodim, popluvam, gnusno govorim o eurih… je tam še vedno 100eur v svoji VREDNOSTI.
OHRANITE ZAVEDANJE, da ni merilo človekove VREDNOSTI, DRAGOCENOSTI nekaj kar pride od so človeka, pač je merilo vaše vrednosti dejstvo, da smete obstajati, da je obstajalo nekaj – nekdo, ki si vas je močno želel, da bi obstajali (ne glede na vaše starše), nekdo je želel, da obstajate, da obstaja nekdo, ki je v vas položil veliko dobrega, plemenitega… in da to nosite v sebi. Vesoljna Ljubezen obstaja, saj ravno zaradi nje smemo ljudje obstajati, edino ona je lahko položila v nas lepoto, dobroto, plemenitost…

2. Zavedajte se, da ste vi oseba, človek, dragocenost, enkratnost, neponovljivost… in da ne morete izgubiti te vrednosti, čeprav sedaj tako doživljate. To kar doživljate pa doživljate zaradi ranjenosti, doživeli ste ranitev od svojih najbližjih, od katerih ste morda pričakovali več ljubezni, pozornosti…
OHRANITE ZAVEDANJE, da vam sedaj ni več potrebno »beračiti« za njihovo pozornost, naklonjenost, potrditev vaše dragocenosti… V temelju gledano, vse to prihaja od drugot.

3. Zavedajte se, kadar smo ranjeni, gre za rane, te so pa ozdravljive.
OHRANITE ZAVEDANJE, da so te rane ozdravljive in da je vredno, smiselno verjeti v to.

4. Vabim vas, ga. VREDNA, da si začnete MOČNO ŽELETI :
– A – ozdraviti od teh ran
– B – se osvoboditi od zamer (stopite v proces iskrenega odpuščanja sebi, drugim)

5. Vabim vas, da SE ODLOČITE za dobro, da gledate v dobro, da vztrajate v tem
(Katere besede, dejanja naj uporabim), vidim zapisano zgoraj. Formule žal ne obstajajo, obstajajo pa zakoni, ki so položeni v nas. Smiselno je te zakone spoznati in jim slediti. Takrat dobi življenje svoj čar, dogodki se začno »zlagati«.
– Uporabljajmo besede, ki prihajajo iz ljubezni, ne zamere (možno takrat, ko odpuščamo sebi in drugim), možno takrat, ( ko v drugem iščemo kar je dobro in gledamo v tisto dobro)
– živimo dejanja, KI SO ODRAZ NAŠE PLEMENITOSTI, dragocenosti, neponovljivosti (zmoremo takrat, ko se zavedamo, da smo drugemu v priložnost ravno zaradi svoje dragocenosti, ravno zaradi tistega dobrega, ki je položeno v nas same.
Ga. VREDNA, toliko zaenkrat.
Vaša želja, da začnete znova, je plemenita, sedaj je čas, ko boste vzeli sebe kot projekt, pri katerem boste odkrivali tisto dobro, ki je položeno v vas (ne glede na okolje in karakter ljudi), Vi ste vredni pozornosti, okupacije, ki si jo lahko zadate.
Prav želim vam, da spoznate po čem ste tako posebni, dragoceni… da vam je to osnovni projekt. Tukaj vas čaka zadovoljstvo, mir, toplina… Povabite vesoljno Ljubezen v vsak kotiček vaše biti, kjer ste ranjeni, kjer doživljate ranjenost.

ZAVEDAJTE SE, LEPO JE DA OBSTAJATE in hvala, ker nas bralce obogatite s svojimi idejami, pogledi.

P.P. Sedaj je čas drugačne akcije, želje niso več dovolj.
(Ko vidim na mizi kruh in si ga močno želim zaužiti, še nisem sit, ko pa stopim iz želje in so odrežem kos, zato ker sem vreden tega, bom potešil lakoto in ohranjal zavedanje, da sem vreden tega.)

Pišite, kako vam uspeva pri preobrazbi v novega vrhunskega človeka, ki se ga stvari iz okolice dotikajo na drugačen način, zmiraj manj boleč način.

D.P.
p.p. Upanje nikoli ne mine, če bi bilo minljivo, ga nebi več bilo!