Malena = Malena1, ne morem oddat kot Malena, ker sem pozabila geslo ali kaj …
No, sem že napisala tudi odgovor na “MOŽEVA PLAT ZGODBE”, pa se je nekje “zataknila” pošta.
Seveda bi bilo res dobro slišat moževo plat zgodbe – saj to je pravzaprav vse in edino, kar želim – komunikacijo. Vendar on je ne želi povedati, ker “ne misli razpravljat z drugimi o najinih težavah”. Oz. on sploh ne želi z nikomer razpravljat, ker zase natančno ve, da ima vse prav. (njegove besede)
Se pa strinjam s teboj, da (morda) ne hodim na pravi naslov osebne rasti, ker če bi hodila na pravega, bi bilo (morda) vse že zdavnaj čisto drugače. …. Veš, že zdavnaj ne hodim nikamor več … Kaj misliš, “MOŽEVA PLAT ZGODBE” – zakaj?

Draga Smiljka.
Še predobro vem, da si moram pomagati izključno sama, saj ne pričakujem pomoči od
nikogar. Mislila sem le na duševno pomoč in prijazno besedo, le toliko, da nisi čisto sam.
Če bi se našli dve osebi, kateri bi si to dajale eni drugi, potem bi jima bilo nekako lažje
pri srcu in imeli bi več moči, da narediti tisti korak, ki je zanju nujno potreben.
Pri meni se vsak dan začne z žalostjo in se samo stopnjuje. Toda nekje v sebi slišim
glas, ki mi pravi: moraš se boriti za boljši jutri, saj je tvoje zdravje na prvem mestu. Sama
si dajem moč, da me huda žalost in skrbi, ne bi spravili v totalni obup. Veste, v tem primeru
bi sebe uničila, drugim pa dala veselje. Le-to pa ne smeva dopustiti.
Prav lepo vse pozdravljam.

Spoštovana pasijansa!

Mislim, da bi podporo in toplo besedo lahko našli v kateri od samopomočnih skupin. Pa tudi vi kot takšna topla oseba, bi lahko veliko doprinesli v takšni skupini. O skupini AL-ANON slišim sama pozitivna mnenja, zato mislim, da bi bili tudi vi zadovoljni. Poskusite, zgubiti nimate kaj, dobite pa lahko veliko. Prvič je malo težko iti, ker ne poznaš… potem pa, kot slišim od izkušenih, že kar komaj čakajo.

Informacije: http://www.al-anon.si/strani/srecanja.php

Prijazen pozdrav,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovana gospa Jana.

Prisrčno se vam zahvaljujem za vaše javljanje osebni meni, saj tega preprosto nisem več
vajena, da me kdo posluša. Vašega nasveta in toplih besed sem bila izredno vesela,
vendar imam veliko težavo. Nikakor mi ne bi bilo težko iti v kakšno skupino, problem je
v tem, ker sem kar precej oddaljena od Celja (kar mi je najbližje), nimam svojega prevoza
in sem vezana na avtobus, so pa slabe povezave. Denarja pa tudi nimam, saj prejemam
le socialno pomoč v znesku 225,00 EUR. V kratkem bom tudi ostala brez strehe nad
glavo, ne vem kam bom šla, zaposlitve ne dobim, zdravstveno oz. psihično sem uničena,
kar pa se moža tiče, pa je druga zgodba, polna žalosti, trpljenja in zaničevanja. Izgubila
sem vse tisto, kar sem ustvarila sama v življenju, sedaj pa sem ostala brez vsega in se
moram boriti za golo preživetje skupaj z vsemi dolgovi, ki bremenijo največji del mene.
Moj sin živi pri ženinih starših in ima tudi on finančne težave, vendar nikoli v življenju si
nisem mogla misliti, da moj lastni sin ne bo imel nikoli časa za mene, vsaj 1 klic po
telefonu, da o obisku sploh ne govorim. Pa je oddaljen od mene komaj 20 minut z avtom.
Tako vidim njega, vnuka in snaho lahko rečem približno 3x na leto. O prijateljih pa nima
smisla zgubljati besed, kajti v stiski spoznaš pravega prijatelja. In jaz sem spoznala,
da so bili prijatelji le takrat, ko sem jim lahko finančno in tudi drugače pomagala, sedaj
ko pa ne potrebujejo več moje pomoči, pa so enostavno pozabili na mene. Žalostno je to,
da marsikdo dobro ve, v kakšni situaciji sem, pa mi niti eden ni ponudil roke oz. vsaj toplo
besedo. Vendar kljub vsemu, borim se in se bom borila, saj dobro vem, da bom le tako
uspela prebroditi hude težave. Zavedam se, da nisem edina, ki se spopada s takimi
skrbmi in žalostjo. Povedala bi rada vsem, ki so približno na istem kot sem jaz: drage žene,
nikoli ne dovolite, da vam življenje kroji partner brez vašega soglasja, nikoli ne dovolite,
da slepo verjamete obljubam, da ne bo nikoli več …., nikoli ne dovolite, da boste na njegovo
željo finančno odvisne od njega, takoj prekinite in si same krojite usodo. Bolje je, da ste
same na sebe jezne, ker ste ga nekaj polomile, kot pa da je za to kriv drug, ki ste se mu
predale z dušo in telesom. Takrat pa niste več jezne, pač pa močno razočarane in hudo
trpite v neopisljivi žalosti.
Draga gospa Jana, vidite, kako malo je potrebno, da nekdo ponovno dobi zaupanje in
spoštovanja do sebe. Še zjutraj sem bila čisto obupana, ko pa sem prebrala vašo objavo,
sem ponovno dobila moč in novi zagon za reševanje mojih težav, predvsem pa voljo in
upanje, da se mi bo upam kmalu, pokazala kakšna pot k izboljšanju moje hude krize.
Prosim Boga, da tudi jaz še drugič občutim, kaj pomeni biti srečen (prva moja sreča je
kljub vsemu moj sin), prvenstveno pa si največ želim zdravja, saj brez tega ni popolne
sreče. Vse to želim tudi vam in vsem ljudem na svetu. Še enkrat hvala za ves vaš čas,
ki ste si ga vzeli za mene in upam, da si ga boste še kdaj.
Prisrčen pozdrav vsem.

In zakaj ne hodiš nikamor več??? ( odgovarjam na vprašanje malene).

Draga pasijansa,

kar težko si predstavljam, kako vam mora biti, ko se je vse tako zgrnilo nad vami. Res hudo… Popolnoma nič čudnega, če ste polni žalosti in skrbi. Se pa v vas skriva tudi prava borka, saj ne glede na vse, ne obupujete in vam vsak drobec svetlobe vliva novo voljo do življenja. Vedite pa, da če ste sedaj povsem na tleh, ne more iti več nižje. Včasih mora človek doživeti prav dno, da se potem dvigne iz brezna žalosti, trpljenja in zaničevanja v življenje, ki je vredno človeka. Morda še ne vidite in si ne predstavljate rešitve, izhoda iz vaših težav, a to ne pomeni, da ga ni.

Glede vključitve v AL-ANON, pravite, da vam finance in razdalja to onemogočajo. Škoda. Morda najdete kakšno drugo bolj lokalno skupino, kjer se ljudje brezplačno shajajo npr. zaradi hobija, dobrodelnosti, duhovnosti, izobraževanja in podobno. Je pa res, da takšne skupine v osnovi niso samopomočne in je zato potrebno imeti občutek, koliko obremeniti sočloveka s svojimi težavami, ker ni tam s tem namenom, da bi jih poslušal. Pa vendarle, prijateljske vezi se razvijajo ter nek občutek pripadnosti skupini.

Razumem, da ste razočarani nad soljudmi, ker nimajo posluha za vaše težave, kot ste ga vi vedno imeli za njihove. Z nami ljudmi je tako, včasih enostavno ne znamo odreagirati v določenih situacijah, ne vemo kaj reči osebi v stiski, imamo slabo vest, ker ne vemo pomagati, nočemo si nakopati težav, odgovornosti… vse to je v naši človeškosti. Poleg tega se jih v današnjih časih veliko spopada že z lastno eksistenco… Ljudje se enostavno ustrašijo in potem se je še najlažje umakniti. Ne zavedamo se, da je včasih potrebno le prisluhniti človeku, mu nameniti toplo besedo, morda ramo… In mislim, da gre tudi pri vaših prijateljih ter sinu za to, da morda mislijo, če bodo navezali stik z vami, se bo od njih pričakovalo, da vam materialno, finančno in stanovanjsko pomagajo. Zato predlagam, da sami pristopite do njih in jim skozi neobremenjen pogovor daste vedeti, da pravzaprav ničesar ne pričakujete od njih. In to bi bilo v resnici dobro, da bi opustili pričakovanja do njih, v kolikor jih imate. Če nič ne pričakuješ, nisi razočaran, si pa toliko bolj vesel vsega, kar prejmeš, kot npr. vi mojega sporočila vam.

Druga stvar pa je vaše materialno preživetje. Kam boste pa sploh šli res? Če bo do izgube strehe nad glavo prišlo kmalu, potem bi rekla, da je sedaj to vaš prvi in glavni problem, s katerim bi se morali soočiti. Verjamem, da vam že zmanjkuje volje, a dobro bi bilo, da bi prevzeli res celotno odgovornost za svoje življenje in se sami lotili aktivnega reševanja tega vašega zares perečega problema. In sicer…
Pojdite (če še niste) na ali kontaktirajte:
– CSD (da vas kam napotijo, vam pomagajo iskati rešitev)
– Občino (se pozanimati glede njihovih stanovanjskih rešitev)
– Karitas (za kakršnokoli možno pomoč ali npr. informacijo, če kakšna starejša oseba potrebuje pomoč na domu z možnostjo nastanitve, takšni oglasi se najdejo tudi v Družini)
– Zavod SOCIO (zavetišče za brezdomce, materinski dom… ): http://moc.celje.si/socio/socio.htm
– Zavod Pelikan -Karitas, Materinski dom (naš; sprejemamo tudi ženske brez otrok, če je prostor): http://pelikan.karitas.si/materinski/index.php
– Materinski dom Mozirje in Žalec (nisem sigurna, ali sprejmejo tudi žensko brez otrok): http://www.karitasmb.si/2_vsebina.php?id_menu=16

Kar se tiče sina pa le “reskirajte” tistih 5-10 eurov ter pot pod noge, da obiščete njegovo družino. Posvetite nekaj svojih ur vnuku, sin in žena pa gresta lahko malo po svoje, ali pa naj vnuka pripeljejo k vam. Ponavadi so mladi starši takšnih uslug zelo veseli. Pa še kakšno domačo dobroto jim lahko pripravite. Pa naj ne mislijo, da sedaj pa pričakujete, da bi vas vzeli pod streho, kar verjetno tudi ne bi bila najboljša, če sploh možna rešitev. S tem obiskovanjem je vedno tako, poti so odprte v obe smeri. Saj vem, da je njim priti do vas verjetno veliko lažje, a če bi hoteli na to misliti, ne pridemo nikamor. Mladi imajo tudi svoje probleme, obveznosti, čas pa kar mine. Tudi glede neklicanja sina po telefonu, ni rečeno, da s tem misli kaj slabega, nekateri pač neradi kličejo in se pogovarjajo po telefonu, sploh nekateri moški znajo biti takšni. Lahko ga vi pokličete, vprašate, kako so, kaj je novega, jim še kaj lepega poveste in je narejeno. Pa ne misliti, da kogarkoli od vaših opravičujem, sploh ne, vendar v vaši moči je le to, kaj boste vi naredili, kaj bodo ostali pa je v njihovi pristojnosti. Važno je, da vi veste, da ste s svoje strani vse naredili, da se trudite za ohranitev stika in dobrih odnosov ter imate potem dober občutek in mirno vest.

Sedaj pa se mi zdi najbolj pomembno, da se reši vaš stanovanjski problem in tudi glede tega mislim, da imate dovolj veščine in moči, da se boste znali obrniti na pristojne službe in se bodo počasi le pričele odpirati kakšne možnosti za vas. Le obupati ne smete, če bo na začetku slabo kazalo.

Veliko sreče!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Draga gospa Jana.

Še kako dobro ste razumeli in se popolnoma vživeli v mojo situacijo. Res je, da je
trenutno moja največja skrb streha nad glavo in zaradi tega sem že bila na CSD in na naši
občini. Toda trenutno mi ne morajo pomagati, ker ni praznih stanovanj. Množično pišem
in prebiram oglase glede nege ali kakršnekoli druge pomoči na domu, s tem,da imam tam
tudi bivanje. Dobila sem eno ponudbo in sicer v Ljubljani, vendar le za delo enega tedna na
mesec. Seveda sem se odzvala in odšla, saj še kako potrebujem vsak euro. Na žalost
ima ta gospa še dve pomoči, ena hodi za 14 dni, ena pa za 7 dni, tako da ji manjka še
nekdo za 7 dni. To pa za mene ni rešitev, vendar bom kljub temu hodila toliko časa,
dokler ne bom našla druge rešitve. Močno upam, da se mi bo ta kmalu pokazala, kajti
našla sem starejšo gospo, ki potrebuje pomoč na domu, v zameno pa nudi stanovanje.
Imela je še nekaj razgovorov, zato, držite mi pesti, da se bo odločila za mene. Ko bom
rešila ta problem, bom šla na drugega, tretjega in tako naprej. V vseh mojih prejšnjih
pisanjih sem pozabila povedati eno zelo poglavitno stvar in sicer, da v vseh težavah,
ki jih imam, pa vendarle nisem bila in nisem popolnoma sama. Ob strani so mi vseskozi
stali: prijazna socialna delavka na CSD, Rdeči križ in Karitas, tu moram izpostaviti
predvsem našega lokalnega župnika, kateri mi je osebno stal ob strani ob boleči izgubi
moje mame ter se osebno zavzemal, da so mi prijazne prostovoljke večkrat dostavile
prehrano. To mi je zelo veliko pomenilo, nisem pa jih hotela obremenjevati še s pogovori,
oz. mojo osebno in duševno stisko, kajti za to mora človek imeti čas, oni pa ga nimajo
toliko, saj je ogromno ljudi v podobni, če ne še težji situaciji. Pa ne rečem, da si ga niso
vzeli za mene, nasprotno, za vsak trenutek pozornosti, poslušanja, nasvetov ter vlivanja
upanja, sem jim iz srca hvaležna. Kljub temu pa to ni osebno prijateljstvo, upam, da me
razumete, kaj hočem povedati.
Kar pa se tiče sina lahko povem, da bom poslušala vaš nasvet, vendar v tem smislu,
da ga bom jaz večkrat poklicala in tudi predlagala, da se dobimo pred vrtcem in gremo
z vnukom, sinom in snaho na sprehod. Živita namreč pri njenih starših, kjer imata sobo,
razmere pri njih pa so nastavljene tako, da me do danes še nikoli niso povabili niti na
kavo, kaj šele, da pridem na obisk. Seveda je vzrok moja huda stiska in njihov odnos
do mene je gledan kar precej zviška, brez kakršnegakoli razumevanja. Zato se ne bom
vsiljevala.
Spoštovana gospa Jana, zahvaljujem se vam za vse prijazne napotke in koristne nasvete
in upam, da sva tako jaz s svojimi izlitji čustev in težav kot vi z vašimi toplimi besedami,
nasveti, razumevanjem in posluhom, vsaj malo pripomogli k temu, da nihče ne sme
zadrževati problemov in hude stiske v sebi, pač pa moraš to deliti z nekom, pa četudi
je to neka oseba preko računalnika in potem ti je dosti lažje in dobiš novi zagon, novo
upanje. Zato še enkrat hvala, gospa Jana.

Spoštovana pasijansa!

Lepo ste to napisali… in prav prijetno je bilo tole komuniciranje z vami preko računalnika. Pošiljam vam pozitivne misli, da bi uspelo, kar se vam nakazuje!

Topel, sončen pozdrav,
Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zdaj sem vam zaupala svoje težave, sedaj pa se ne oglasi nobena več. Kaj je zdaj to? Se norca delate ali kaj. Vsak dan gledam pa nič. Ne bom več pisala, saj se mi zdi da niste resne.

Pozdravljena smiljka!

Vesela sem, da ste se ponovno oglasili, saj se vašim težavam dejansko še nismo posvetili.
Sem pa sedaj pregledala za nazaj vsa vaša sporočila v tej temi in pravzaprav nisem našla mesta, kjer bi nam zaupali svoje težave, nekoliko ste jih le nakazali, ko ste komentirali ostala sporočila. Morda bi napisali nekoliko več o težavah, s katerimi se spopadate, da vam bom lahko potem kaj napisala glede njih in še katera druga se bo mogoče oglasila. Omenjate napetost pri vas doma… imate morda težave v odnosu s svojimi otroki, možem?

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Draga Jana!
Res je, pred časom sem komentirala druga pisma, saj nisem imela poguma napisati svojih težav. Ker pa ste me tako prijazno vzpodbudili, da to naredim bom na kratko opisala svoje probleme. Gre najbolj zato, da ne smem imeti svoje vnukice s katero živimo pod isto streho. Stara je eno leto in se ji ne smem niti približati. To, da mi je snaha ne bo nikoli dala mi je bilo povedano velikokrat, ampak da to dovoli sin pa mi ne gre v glavo. Blazno sem si želela vnuke, sedaj pa toliko bolj trpim, ker je ne smem imeti. Pa ne samo to, ničesar ji ne smem kupiti, ne pokazati, ne prebrati pravljice, popolnoma nič ponuditi za jesti, skratka nič. Imajo me za 100 let staro babo, ki nič ne ve in ni sposobna imeti vnukice niti eno minuto. Tudi z njo iti kam, strogo prepovedano. Stara sem komaj 58 let, imam veliko prostega časa in bi rada pomagala. Da ne boste mislili, da sem sama imam moža, ki živi svoje življenje in se ne da zmesti s takim obnašanjem. O tem se noče pogovarjati in pravi da preveč pričakujem. A je to preveč, če bi rada k sebi stisnila svojo vnukinjo, makar samo 5 minut na dan. Naj povem da njeni starši in brat lahko vse popolnoma vse midva pa nič. Rada bi odšla od doma, saj tega ne bom mogla dolgo več prenašati. Oni ne mislijo iti nikamor, saj imajo praktično tukaj vse zastonj. Čutim kako nas sovraži vse kar je po možu in jo kar strese ko nas zagleda. Kako lahko živi tukaj če nas tako sovraži, jaz tega ne bi mogla. Kljub temu jo imam rada, saj sem zelo ljubeča mama, in kaj sem ji naredila, da tako sovraži. Z njo se ne moreš pogovoriti, ker vse zanika in vse smo mi krivi. Razdrla je našo družino, saj se ne družimo več. Starejši sin sploh noče domov, ker se tako obnaša do mene in moža. Sin popolnoma drži z njo in tudi on nič ne dovoli. Hudo veste, veliko sem dala skoz v življenju, pa me nič ni tako prizadelo kot to. Kaj mislite bo kdaj drugače, ali bom res mogla rešiti svoje življenje tako da odidem iz svojega doma? Kako naj postopam, lepo prosim za nasvet, zelo bom hvaležna če mi boste vsaj nakazali rešitev. Naj povem, da hodim tudi k psihiatrinji prav zaradi tega pa mi pravi, da mi ona ne more nič pomagati, ter da so se pač oni tako odločili. Predpisuje mi samo tablete, ki pa prav tako kot ona ne pomagajo nič. Mislim da ni rešitve, mislim tudi na samomor.
Hvala v naprej in lep pozdrav.

Tudi jaz sem napisala obširno pismo, ki pa se je žal nekje izgubilo, ali pa ga je nekdo zbrisal. Nimam več moči, da bi vse to pisala še enkrat, sem pa zelo žalostna da je do tega prišlo, saj bi rada slišala strokovno mnenje. Gre se za vnukico, ki je ne smem imeti. Mogoče kdaj drugič, preveč sem utrujena od tega. Škoda. To je za gospo Jano.

Spoštovana Smiljka!

V moderiranih forumih se sporočilo prikaže šele, ko ga moderator/ka odobri. Zadnji teden pa sem bila na dopustu. V kratkem vam odgovorim…

Hvala za razumevanje in potrpljenje,
Jana Metelko

Pozdravljena Smiljka!

Najprej se vam opravičujem, ker ste morali čakati na odgovor. Nehote oz. po pomoti pa sem pred vašim odgovorila še na neko drugo pismo, čeprav ste bili vi na vrsti. Upam, da vas nisem še dodatno užalostila…

Iz vašega pisma je zaznati veliko žalosti, bolečine, občutka nemoči, ker imata snaha in sin odklonilen odnos do vas in vam onemogočata stik z 1-letno vnukico. In verjamem, da mora biti res nekaj najhujšega, če to doživljaš. In verjamem, da res več ne veste, kako bi to rešili, saj snahe ne morete spremeniti, kot ni možno nikogar drugega, razen sebe. Morda ste jo že vprašali, (če je sploh toliko dostopna, da bi prišli z njo do takšnega pogovora), zakaj vas zavrača, kaj je tisto na vas, kar jo moti, ali vam je kaj zamerila in zakaj ne dovoli stika z vnukinjo; ali ima občutek, da je ne boste dovolj pazili, ali vas enostavno zaradi osebnostnega neujemanja ne prenaša? Kaj bi bilo lahko v ozadju? Kar se tiče odnosa med taščo in snaho, se mi zdi glede tašče najbolj pomembno, da se ne vpleta v življenje mlade družine, pa čeprav gre le za željo pomagati ali dati dobronameren nasvet, le-te mlade mamice res težko sprejemajo… Ne trdim, da jih vi dajete, le na splošno pišem. In če tako pogledate, je bolj prav, da mož drži z ženo kot z mamo. Čeprav se v vašem primeru to najbrž sliši kruto, glede na ravnanja vaše snahe. Vendar bolj pomembna je njegova povezava s svojo na novo osnovano družino, kot z družino iz gnezda katere je “odletel”. Upam, da nimate občutka, da sem preveč izstopila iz vaše kože, vendar je pri reševanju sporov dobro, da se skušamo postaviti v položaj drugega. Poleg tega se je dobro vprašati, ali doživljamo podobne odzive na sebe še v odnosu s kakimi drugimi ljudmi. Občutek imam, da ste v življenju že večkrat doživeli nerazumevanje in brezbrižnost drugih ljudi, da ste bili že večkrat razočarani, nekaj razočaranja je bilo že tukaj na forumu… Zdi se tudi, da imate večkrat občutek, da vam kdo želi kaj žalega, verjetno zaradi določenih izkušenj, morda še iz otroštva, če niste dobili nekega temeljnega zaupanja in vere v dobro ljudi. Nasploh koristi, da se poglobite vase in da v sebi najdete neko varno zavetje in ga potem ne iščete več drugje. Za takšno samospoznavanje in samoterapijo vam priporočam knjigo Alenke Rebula – Blagor ženskam.

Napisala vam bom še dva predloga, kaj bi še lahko storili, da se ne bi počutili tako na tleh zaradi vsega skupaj. Morda bosta za vas nesprejemljiva, lahko pa se vam iz tega tudi porodi kak utrinek, ki vas lahko vodi do kakšne nove poti.
– Ker nimate možnosti stika z vnukinjo, ji lahko pošiljate lepe, pozitivne misli, ki so kot svetloba ali toplota. So energija, ki se pretaka med ljudmi in na ta način ohranjajte neko povezavo z njo. In prav tako lahko storite v odnosu do snahe, sina. Kar se tiče samega kontakta z vnukinjo pa prepustite času čas. Kar pustite jih, ostanite le odprti, čuječi, če bi se pričeli odpirati novi mostovi med vami. Trenutno se namreč zdi, da vas vse skupaj že zelo razžira in da je ves fokus vašega življenja in da so vse vaše misli usmerjene k njim in k vaši želji po stiku z vnukinjo. Vendar več pozornosti kot usmerjamo neki svoji težavi, več še dodatne negativne energije s tega naslova prejemamo. Za vaju z vnukico verjamem, da bo že še prišel čas. Lahko ji pišete tudi pisma, katera ji boste lahko dali za prebrati kasneje, ko bo dovolj stara, a v njih seveda ne sme biti nič negativnega o njenih starših, kar sicer zna biti težko, ker nimate kontakta z njo ravno zaradi njiju.
– Ker nimate možnosti, da bi izlili svojo ljubezen kot babica na svojo vnukinjo, razmislite ali lahko ponudite svojo pomoč, skrb in ljubezen, ki jo nosite v sebi, kateremu drugemu otroku ali otrokom. Lahko varujete kakšnega otroka vaših sorodnikov, sosedov. Ali pa se kot prostovoljka posvetite otrokom v kakem bližnjem zavodu, bolnišnici, društvu, CSD-ju, http://www.prostovoljstvo.org/index.php?id=67&lang=sl. Nekateri otroci potrebujejo toplo naročje, drugi učno pomoč, tretji le nekoliko pozornosti. Povprašajte oz. ponudite svojo pomoč, če se vam zdi to primerna možnost za vas. Namreč prav škoda se mi zdi, da imate takšno željo po bližini z vnukinjo, po pomoči, priložnostnem varstvu, a vaša sin in snaha to iz določenih razlogov zavračata. Marsikaterim mladim staršem bi takšna pomoč babice veliko pomenila. Včasih preberem na starševskem čveku, kako kakšna mlada mamica potoži, da se njeni starši nič ne posvečajo svojim vnukom, ampak se ukvarjajo le s sabo in po svoje uživajo v pokoju. Ko bi se le lahko zamenjali…

Svetovala bi vam torej, da sinovo družino daste nekoliko na stran, čeprav vem, da je težko, ker gre za vašo vnukinjo, vendar je v dobro vseh (tudi vaše vnukinje), da jih pač pustite na miru. Saj takšen odpor, kot ga doživljate sedaj, ima posredno še slabši vpliv na vašo povezanost z vnukinjo, kot če pač “samo” nimata stika. Vaše življenje pa naj vam bo vredno zaradi vas same, ki ste dragocena oseba. Poleg tega je pa tukaj še vaš mož, ki “po moško” vse skupaj dojema kot dramatiziranje. In morda je dobro tako, sicer bi se težave še potencirale. Posvetite se njemu. Na 1. mestu ste vi, na 2. mestu je vaš mož in potem sledijo ostali. Pravite, da mož živi svoje življenje, morda se lahko ponovno najdeta. Poskusite najti nekaj, kar bi vaju družilo in znova zbližalo, npr. sprehodi, izleti, obisk toplic, vrtnarjenje, branje istih knjig, skupno gledanje TV… In lahko pa “pocrkljajte” njega, če že ne morete vnukinje, pa četudi z eno njegovih najljubših jedi.

Želim vam veliko ljubezni do sebe ter osebnega zadovoljstva, pozornost pa namenite tistim, ki jo bodo z veseljem sprejeli!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Draga Jana!

Tisočkrat hvala za čudovit odgovor. Vendar vse kar ste napisali je neuresničljivo in nerešljivo. To kar svetujete sem že vse poskusila in vse je naletelo na gluha ušesa. S solzami v očeh vam sporočam, da nimam upanja več, saj je moja snaha pretrd oreh. Samo nekaj ne razumem: če me sovraži ona, zakaj brani stike z vnukinjo, ona ni nič kriva. Ne vem kaj sem kriva jaz, saj sem jo že tudi to 100x vprašala pa pravi, da hoče biti sama z vnukinjo in da sta imela otroka zase pa ne za naju z možem. Tudi izjava, da nimava nobene pravice do nje ni nič kaj obetajoča. To je na hitro, jutri greva na morje za en teden, tako da se vam oglasim ko pridem domov in vam še enkrat napišem eno žalostno zgodbo. Na srečo sem se lahko poslovila od moje zlate vnukice, čisto slučajno.
Upam, da me boste počakali, saj vam čeprav vas ne poznam zaupam popolnoma. Srečno!

Spoštovana Smiljka!

Prav res nerazumljiva so včasih dejanja naših bližnjih, njim pa verjetno naša. In ljudje kar prepogosto pozabljamo, da otroci niso naša last in niso prišli na svet za nas, ampak imajo svoje življenje, svojo pot in ni prav, če vanje vcepljamo svoje negativne misli in nanje prenašamo svoje konflikte s soljudmi. Škoda se jim dela, če se jih prikrajša za preživljanje skupnega časa s starimi starši. Še tako nepopolne babice in dedki (če le ne gre za kakšno psihopatologijo) obogatijo otroka za marsikatero doživetje in mu lahko nudijo drugo zavetje, ki pogosto tudi prav pride. A kakor pravi modra misel: “O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti…”, priporočam, da to poskušate tudi vi.

Prekrasno, da gresta z možem na morje. Nadvse uživajta! Še vreme vama bo kot kaže naklonjeno.

Se beremo čez en teden…

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Dober večer!
Ne morem in ne morem več. Izgleda, da mi res ne more nihče pomagati. Ko ti nekdo na tvojem dvorišču zapira vrata pred teboj, te popolnoma ignorira, mislim,da je pa to višek svinjarije. Zakaj to pišem? Zato, da bi srečala sorodno dušo, in izgleda da takega primera ni. Da bi vsaj nekdo napisal pri nas je isto, jaz to rešujem tako in tako. Seveda mi ne more nihče svetovati, ki tega ni doživel, jaz pa nisem takšen človek da bi mi bilo vseeno. Je vedno hujše, in sedaj sem se odločila, da ob dveh popoldne odidem od doma in se vrnem ob sedmih, rajši tako, kot pa doživim kakšno neprijetno stvar. Ne morem vam povedati kako je hudo, kako skrivajo vnukico pred menoj, kot da sem kriminalec, oz debil, ki ne vem z otroci, saj sem vzgojila dva čudovita otroka, ki se eden mora popolnoma odpovedati staršem in bratu zaradi ljubega miru, zaradi groženj. Da bi mi vsaj nekdo povedal zakaj je tako, pa nimajo jajc, da bi se pogovorili, oz. ne zdi se jim vredno pogovoriti se s starši, saj itak ne nameravajo z nami imeti več normalnih odnosov. Kaj je to s to mladino, a naj gremo živi v zemljo ali kaj. A si res ne zaslužimo dostojnega preostanka življenja, samo zato, ker so oni tako zvišeni. Lepo vas prosim, najdite rešitev za moje težave, če ne se bo končalo hudo, ker to itak ni življenje. Res se ne bi trebala toliko ukvarjati s tem, toda tudi jaz se ne morem spremeniti, in kar prezreti vnukice, saj živimo na istem dvorišču. Ali bo kdaj konec tega, ali je res edina rešitev pustiti vse in oditi, ampak kam, pri teh letih, kam?
Nobenega spoštovanja, nobenega razumevanja ni, pa lahko delava kar hočeva.Saj ne zahtevava drugega kot normalno obnašanje, kakšen nasmeh ali lepa beseda ne bi bila odveč. Pošteno sva se opekla, toda poti nazaj ni.
Hvala za poslušanje, pričakujem odgovor.

Ponovno lepo pozdravljena ga.Smiljka!

Res žalostno takole, ko se človek vrne z dopusta, da doživi tak sprejem…

Predvidevam, da sta hišo zgradila vidva z možem, zato res ne vidim smisla oz. pravice v tem, da bi se vi morali umikati drugam, če ne morete shajati skupaj. Če mislite, da vaše medsebojno razumevanje ni več možno, potem vidim dve možnosti, ali si mlada družina najde drugo prebivališče, pri čemer ne bi imela preveč slabega občutka glede na snahino in sinovo ignoranco ter nehvaležnost in nespoštljivost. Predvidevam pa, da bo to težko izvedljivo. Imate pa še drugo možnost, namreč, da hišo prodate in odidete vsak na svoje. Vem, da je to zelo skrajen ukrep, za katerega se je težko odločiti, a mislim, da je dovolj hudo, da je smiselno razmišljati o tem, sicer vas bo to psihično povsem uničilo. Najpomembnejše je vaše zdravje in vaš obstoj. In to je tisto, za kar se morate boriti. Ste oseba, ki kot kaže, enostavno ne morete živeti v okolju, kjer vladajo takšni odnosi, In mislim da še marsikdo drug, ki bi to doživel, ne bi mogel. Topli medčloveški odnosi so za vas kot zrak, ki ga potrebujete za dihanje. Zato se raje obdajte z ljudmi, ki takšen odnos zmorejo. Saj ne pričakujete veliko, le prijazen pozdrav, kakšno toplo besedo in občutek sprejetosti. Želite si tudi nekaj trenutkov bližine s svojo vnukinjo, a žal si boste to za zdaj težko priborili, saj ste povsem odvisni od dobre volje svoje snahe. Če se njena volja ne bo spremenila, lahko to le sprejmete in poskušate živeti s tem. Snaha gotovo dela slabo uslugo svoji hčerki s takšnim ravnanjem, a pri tem ste nemočni. Spremeniti tega ne morete, saj pravite, da ste poskušali že vse.

Če boste potrebovali pomoč za nadaljnje reševanje ter sobico za začasno premostitev se lahko obrnete na nas. Kontaktni podatki so spodaj. Kadar pa bi potrebovali le pogovor oz. nekoga, ki vas bo poslušal in vam mogoče tudi kaj svetoval pa pokličite: brezplačno št. zaupnega telefona Samarijan 116 123.

Želim, da bi se vaša situacija vendarle razrešila, saj se bo tudi morala, ker tako ne bo šlo več naprej, kajne. Se morda še beremo…

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovana gospa Jana!

Skoraj ne najdem besed s katerimi bi se zahvalila za vaše razumevanje, podporo in čudovite predloge za rešitev najine krize. Mislim, da sem v vašem odgovoru našla vse kar sem iskala in sedaj je resnično samo na naju kako bova rešila to situacijo. Vsak dan prihajajo zraven novi problemi in če bo šlo tako naprej bova čez par let čisto dementna, potem pa nama ne preostane drugega kot štrik. Posebno vesela sem, da se lahko obrnem na vas tudi takrat če bom potrebovala premostitveno sobo, samo malo me moti da je to 200 km od mene. Mogoče pa je celo boljše. Veste za mene to da prodava hišo ni noben problem, vendar dvomim da bo moj mož zato.

To so takšne odločitve da je groza. Zakaj se dogaja ravno meni, ki sem neizmerno ljubeča in dobra mama, pa vendar izgleda da tako moslim samo jaz. Hudo je, posebej zato ker si tega jaz nisem zaslužila. Rada bi živela v miru in sožitju s svojo primarno družino, vendar izgleda da lahko na to pozabim. Škoda. Pustimo času čas nekaj se mora zgoditi. Bom sporočila. Hvala, gospa Jana.

Spoštovana ga. “Smiljka”.
Lahko mi pišete preko zasebnega sporočila. Prpravljen sem vam pozorno prisluhniti in razmisliti o vaši zgodbi, ki jo doživljate, živite.

Vredni ste dobrega in ni fer, da doživljate vse to slabo!
D.P.