To je bilo moje vprašanje pred skoraj letom ni:
Počutim se tako, da bi najraje kar zaspala …ko bi mogla. Če še tako jokam se ne morem zjokati do konca. Najprej zato, ker sem prepričana, da se mi godi krivica, potem pa zato, ker me mož prepriča, da sem jaz tista, ki krivico povzročam – njemu, otrokom, celemu svetu …
V začetku je bilo tako, da se je tašča zelo vmešavala v najin odnos …pa saj to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Pomembno pa je, da se mi je sesul svet, ko nama z možem ni dala v najem nepremičnine, za katero sva bila ves čas prepričana, da jo bo. To je obljubila in midva sva vse najine poslovne načrte vlagala v to. No, pač ni in to je konec koncev njena stvar. Bistveno pri vsem tem pa je, da
se midva po tistem nekako nisva znala pobrati, razumeti … Mene je to čisto psihično strlo, mož pa, veretno ne samo zaradi tega, pa vendar … po tistem ne zaupa nikomur več, z vsemi bi se kregal, zahteval neko pravico … Vedno me prepriča, da ima do tega pravico in ko on to razloži, po njegovi logiki celo to je tako, v praksi pa človek le ne more biti tako zelo konflikten … Jaz sem rajši tiho, delam in grem svojo pot naprej … skratka, sem pripravljena iskat druge rešitve. On pa vsako stvar “tera dalje” do onemoglosti … in mi (jaz in otroci) ga moramo pri tem podpirati. Če ga ne, smo po negovi logiki proti. To nas vse bolj ubija. Utrujeni smo. Jaz trpim, kolikor morem in zelo mi je žal, da sem pred kratkim izgubila živce in ga po tistem, ko je žalil vse po dolgem in povprek …najprej sem ga skušala umiriti, trosila argumente, ki jih on ne prizna, saj so edinole njegovi logični in pravilni … Jokala sem, ga rotila … nič ni pomagalo … to se je ponavljalo več dni zaporedoma. kričal je name in na otroke (ki ga imajo kljub temu in kljub vsemu radi) … bila sem že čisto obupana, jokala sem … skratka, bila sem že čisto nora. Razmišljala sem o tem, kaj lahko sploh še storim, rada bi kar izginila, pa že zaradi otrok ne morem … v glavnem sem ga klofutnila po licu … on je pa mene … seveda bistveno bolj in grozi mi, da “se je samo branil” in se še bo, “Bom že videla”… Sram me je, da sem to storila, ponižala sem samo sebe … Seveda sedaj spet poslušam, kako zelo slaba sem … Seveda sem. Le kako sem se mogla tako znervirati in tako spozabiti?!

In to je bil Vaš odgovor:
Spoštovana!

Občutek imam, da so se nad vami in vašo družino zgrnili črni oblaki težkih občutkov in slabih odnosov, katerih sedaj nikakor ne morete odgnati. Dobro je, da ste prišli do te točke, ko vidite, da vse skupaj postaja nevzdržno in da morate nekaj ukreniti, saj mislim da lahko takšno stanje privede celo do živčnega zloma katerega izmed vas. Vaša družina bi se lahko osvobodila, če bi zmogli pustiti preteklost za sabo, se prenehali mučiti s stvarmi, ki jih ne morete spremeniti, to pomeni, da se tudi ne bi več obremenjevali z ravnanjem drugih ljudi, ki je lahko krivično, a vi niste odgovorni za njihovo ravnanje. Sta pa z možem odgovorna za svoje življenje in življenje svojih otrok. Naj ne bo dediščina, ki jo bosta z možem zapustila svojim otrokom, nenehno iskanje krivice, ampak prevzemanje odgovornosti za lastno življenje. Vendar pa mislim, da vi sama to razumete in tudi ne želite nadaljevati s takšnim načinom in gledanjem na življenje, mož pa nekako ne zmore izstopiti iz tega začaranega kroga in poleg vsega še zahteva udeležbo vseh ostalih družinskih članov v tej agoniji.

Kaj torej lahko storite v tej situaciji, ki “ubija” vašo družino? Na voljo imate 3 možnosti:
1. Nadaljujete lahko v dosedanji smeri oz. ne ukrenete nič. V tem primeru otroke izpostavljate psihičnemu nasilju moža in tvegate, da vas bo vse skupaj privedlo tako daleč, da se lahko zgodi tudi kaj usodnega.
2. Poskušate moža pritegniti v spreminjanje vaše družine. Se vključite v družinsko terapijo in se ponovno naučite živeti kot “normalna” družina.
3. Se razvežete in z otrokoma pričnete na novo, kar pomeni, da vi ali mož poiščete drugo bivališče.

Verjamem, da si z 1. možnostjo ne želite nadaljevati, zato ste se tudi obrnili po pomoč in to je pomemben prvi korak, ki ste ga storili. Verjamem tudi, da boste prej poskušala vse preden se odločite za 3. možnost. Zato vam želim, da bi za vas prišla v poštev 2. možnost, da bi vaš mož uvidel, da s takšnim življenjem ne mislite več nadaljevati in da bo moral, če želi še naprej ostati del družine, tudi sam vložiti nekaj truda v to, da se nekaj spremeni.

Tudi sama sem prepričana v to, da nobeno nasilje ni dopustno, vendar mislim, da se vam ni treba več obremenjevati zaradi klofute, ki ste jo izvedli, čeprav upam in tudi mislim, da si takšnega načina komuniciranja ne boste več dopustili. Kolikor sem namreč razbrala iz vašega pisma, mislim da zaradi omenjene klofute vaš mož ni bil ustrahovan in da je v resnici on tisti, ki kontrolira vaše življenje in nad vami ter otroki izvaja psihični teror, kateremu se zaradi nemoči ne morete zoperstavljati.

Iz srca vam želim, da bi zmogli prekiniti ta začaran krog…

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Zavod Pelikan – Karitas
Materinski dom Škofljica
01/366 77 21
[email protected]

Najprej res lepa hvala za Vaš odgovor. Me je takrat kar nekako umiril in dal moč za naprej.
Zdaj pa k zdajšnjemu stanju:

Nekako sem se res trudila za tisto 2.možnost. Trudila sem se delovati tako, da bi pritegnila vse kupšaj k sodelovanju in da bi zaživeli kot normalna družina. Vendar mož ni hotel še nikoli niti slišati, da bi se vključil v kakršnokoli skupino, da bi šla skupaj h kakšnemu terapevtu ipd. Se mi je pa zdelo, da se nekako trudi po svojih močeh – pomagal pri delu ipd. Jaz sem za spremembo od prej srečala nekaj starih prijateljic in se z njimi občasno družila, pa tudi nekaj sorodnikov, s katerimi sem že skoraj izgubila stike, sem bolj pogosto obiskovala. To je bilo še vse v redu, dokler si nisem tako našla nekaj dobrih prijateljic, s katerimi se redno dobivamo, hodimo na tečaje osebnostne rasti … počasi sem se umirila, moj mir je prihajal prav iz mene in vse se je obrnilo narobe, ko sem v tem svojem zadovoljstvu možu povedala, da se počutim popolnoma prerojena, da se sama sebi več ne zdim izgubljena. On pa je medtem postal še bolj zaprt vase, nikomur ne zaupa, nima prijateljev in ni zadovoljen, če še kdo pride domov, ker se mu zdi, da me je nekdo »nahujskal« proti njemu … ali pa kar vsi, ker so itak vsi čudni, vsem gre vse narobe, vsi se ločujejo, pa tudi mene hočejo prepričati, da je tako … Medtem se je dokončno sprl s svojo mamo, ne dovoli, da bi nas obiskala. Zakaj? Res je, da se mi njeno obnašanje do nas ne zdi pošteno in na obisku je znala biti hudo naporna … poslušat sem jo morala, seveda, jaz , mož pa je medtem gledal TV. Nekega dne sem mu rekla, da naj se odslej on malo ukvarja z njo, saj je vendar njegova mama … on pa: hop, saj sem ti rekel, da ni treba, da prihaja … kar je najlepše, tašča je jezna name, na svojega sineka, mojega moža pa ne … ali pa vsaj bistveno manj kot name.
Mož se je vse bolj umikal v svoj svet. Ven nikoli ne hodi in če se želim pogovoriti o tem, mi samo očita, da drugi hodijo po gostilnah, on je pa samo doma, skrbi za družino … ja, res … skrbi za družino. Hodi v trgovino ipd… in niti ne dovoli meni, ker pravi, da nihče ne zna kupovat tako kot on: poceni. In tudi perilo pere in jaz mu pustim, ker se sicer spre z menoj .. da že imam neke načrte, kako ga bom izpodrinila .. Zdi se mi, da je bil zelo vesel, da sem bila povsem odvisna od njega. Saj sem še vedno, ampak pred seboj imam neke cilje, ki jim vztrajno sledim in zdi se, da jih bom vsak čas uresničila. Pri tem me je sicer vedno podpiral … do tedaj, se mi zdi, ko je ugotovil, da v moji prihodnosti ni nujno prostora tudi zanj. To je videl tedaj, ko sem popolnoma odmaknila pogled, ko je bil do mene nesramen … in znal je biti zelo, zelo nesramen. Pred gosti mi je marsikdaj rekel, naj bom tiho, da bo on povedal svoje, kako je v resnici ipd. Nekajkrat sem se tako pred gosti kar zjokala. Ampak on je to videl kot mojo hibo, nemoč …on pa je imel prav. Če mu je kdo od gostov poskušal nakazati, da nima prav, je postal naš neprijatelj …
Večkrat mi je bilo zelo, zelo hudo. Po moji krivdi, pravi on. Verjamem, da je bilo marsikdaj to res, predvsem takrat, ko sem v šali omenila, da se bom pač ločila, če mi ne bo dobro .. da si bom kupila stanovanje … da, to je bilo zares neokusno in njega je prizadelo. Ampak – v tistih redkih trenutkih, ko sem se sprostila (na kakšnem praznovanju s prijatelji)., sem pač mislila, da ni nič narobe … zdaj vem, da je bilo in da sem ga s tem hudo prizadela. V vsej tej svoji žalosti in samoti, v kateri sem bila sem pač izgubila ves smisel za humor.
Tudi on pa zna biti hudo nesramen. Ko mu to kasneje, ko se pomiri, omenim, da me to boli, se nasmehne in reče, da je to pač samo »šok terapija« zame, da končno pridem k sebi.
Danes je bil zelo razburjen, jaz popolnoma mirna – tudi s pomočjo tehnike, ki sem se je naučila na nekem tečaju. On mi je to očital … da jaz sem že lahko mirna, ker sem si vse v svoji glavi uredila tako, kot mi paše, le da tam ni prostora zanj … hudo mi je, ker res čutim tako, ker se mi zdi vedno bolj oddaljen od mene … in ker sama sebe krivim za to, da ga v svojih mislih nisem znala obdržati bolj blizu. Občasno se mi prav zasmili, a kaj ko si potem pravim, če je prav, da ostanem z njim le zaradi usmiljenja. Sem pa povedala, da sem se še vedno pripravljena potruditi, če greva h kakšnemu terapevtu. Tega mož noče niti slišati, češ, da težave bova v končni fazi še vedno morala rešiti sama, terapevt naju bo samo poslušal … zakaj bi torej nekdo poslušal karkoli o nas?! Hudo mi je, hudo, da tako misli … če bi znala sama, bi to že naredila, tako jaz mislim. Ko se pa sama dva pogovarjava, pa samo vsak zase misli, da ima prav … imam pa grozne občutke krivde, ker ga vse manj vidim ob sebi.
Povejte mi, prosim, če sploh kaj vidite iz tega mojega zmedenega pisanja … in kaj je to? Danes se mi zdi, da sem »čisto skrenila«, kot pravi moj mož.
Najlepša hvala Vam, ker ste sploh prebrali … Lepo Vas pozdravljam in Vam želim vse lepo v letu 2010.

Spoštovana!

Ne da ste “skrenili”, le začeli ste delati na sebi, se zavzeli zase in osebnostno zrasli. Napredek glede tega je od vašega takratnega sporočila do današnjega očiten. Poiskali ste prijatelje, s katerimi ohranjate pristne odnose, družijo vas skupni interesi, hodite na tečaje osebnostne rasti in se spreminjate. Kolikor vas razumem, vam te spremembe prinašajo mir in zadovoljstvo, razen seveda v odnosu do moža. Počutite se krivo, ker veste, da se na tak način še bolj oddaljujeta. Vi niste bili zadovoljni s prejšnjim načinom življenja, kjer ste bili podrejeni, trpeli ste in bili utrujeni, zato ste iskali rešitve in jih delno tudi že našli.
Mož vam bo moral v osebnostni preobrazbi slediti oziroma se spremembam prilagoditi, jih sprejeti, v kolikor bosta želela obdržati zakon. Tukaj se zelo strinjam z vami, da je pomoč terapevta nujna. Srečno!

Suzana Gliha Škufca

Najlepša hvala za odgovor. Ja, res je, te spremembe mi prinašajo mir in zadovoljstvo. Ne samo to – zdi se mi celo, da brez tega ne bi preživela …preprosto se mi zdi, da bi znorela, zbolela … In res se počutim krivo, ker sva si z možem tako zelo daleč …v srcu in v duši. Ponuditi mu, da bi se mi pridružil pri tej osebnostni rasti in obisk pri terapevtu – tega se mu sploh ne upam, ker se njegov odgovor glasi: “Ti si hecna … saj midva tega ne rabiva. Samo “poštimajva” doma, pa bo … Pa kaj ti je tako hudo?! Saj ni nič hudega … samo živiva naprej in vse bo prav …” – takšen odgovor dobim, če je dobre volje in danes je … ne upam si več drezati … Zakaj se torej počutim tako prazna ob njem, če je tako prav? Ob tem se počutim resnično kriva. In ob tem, ker ne znam več uživati z njim in ob njem.
Najlepša hvala, ga.Suzana.

Spoštovana Malena!

Razumem ta vaš občutek krivde, vendar se poskušajte zavedati tega, da v zakonu vsak prispeva svoj delež. Za srečo, zadovoljstvo, mir, dobre odnose se morata truditi oba. Ravno tako sta oba udeležena tudi ko gre za težave v odnosu. Če jih želita reševati, morata “nastopiti” skupaj.
Ljudje se pač spreminjamo in danes, po nekaj letih zakona, otrokih, skupnem premagovanju težav z možem gotovo več nista takšna, kot sta bila na poročni dan ali še prej. Življenjske izkušnje nas spremenijo. Najlepše za odnos je, ko se partnerja uspeta spreminjati skupaj, skupaj osebnostno rasteta oziroma ko eden drugemu sledi ali se prilagodi. Vaš mož očitno nima potrebe po tem. Želi si, da rešujeta probleme tako kot do sedaj, “poštimata” doma, oziroma celo zanika težave. Zanj morda težav glede odnosa sploh ni, vi pa se, po drugi strani, obremenjujete s tem, ker čutite, da v vajinem odnosu ni tako, kot se vam zdi, da bi moralo biti. Najbrž je vajin problem tudi komunikacija. Vaša čustva so se spremenila morda tudi zato, ker od moža ne dobite ustrezne podpore za svoje nove dejavnosti, morda ga niti kaj veliko ne zanima, kakšne tečaje obiskujete in ne morete deliti novih spoznanj z njim.
Pišete, da se ob njem počutite prazna, ne znate več uživati z njim in ob njem, vendar pa ne upate več drezati vanj, da bi poiskala zunanjo pomoč za vajin odnos. Mislim, da je odkrit pogovor z možem nujen. Seveda takrat, ko boste pripravljeni in ko se vam bo za to zdel pravi čas. Ugotovite, kako mož vidi vas in vajin odnos, kaj od zakona pričakuje, kaj čuti do vas, kaj vi čutite do njega, kaj potrebujete od njega, kako bi poskušali vaša čustva do njega poglobiti, kako si vzeti čas, ki bo samo vajin – za pogovor, druženje, sprehod… Vredno je najprej poskusiti tudi s pogovorom in se kasneje vključiti v katero od oblik svetovanja oziroma terapije. Poskušajta najprej s čustvi in zaupanjem, kajti brez tega je vajin zakon le beseda na papirju, ki ga boste tudi z dobrim terapevtom težko rešili. Srečno!

Suzana Gliha Škufca

Tako se počutiš,ker si se globoko v sebi odločila ,da ga zapustiš,samo priznat si še ne moreš.

Hvala obema za odgovor. Vse je res …

Mož zunanjo pomoč definitivno zavrača. Problemi pravi, da ne obstajajo oz. so le v moji glavi. Prepričan je, da so nemir vnesli vame ljudje, s katerimi se družim, “ker imajo sami probleme, pa želijo mene prepričat, da jih imam še jaz”.

Videti je kot da on še vedno nekaj čuti do mene, jaz pa se ob tem počutim krivo, ker so se ti občutki povsem izgubili. Ni jih in jih ni … Ta trenutek se mi zdi, da tudi meni ni več do kakršnegakoli svetovanja … občutek imam, da nimam kaj več reševat, da je za to prepozno. Lahko le ostanem z možem in životarim zlagano življenje.

Danes sem se v neki skupini pogovarjala o tem – z ljudmi, ki so na to pogledali od daleč … njihovo mnenje je, da sem po vseh teh letih močnih občutenj otopela in da moram iz tega nujno “ven”. Najprej tega nisem priznala, po tehtnem premisleku pa mislim, da imajo prav.

Problem je tudi v tem, da se mož sedaj trudi … biti prijazen itd. ..a na terapijo še vedno ne bi šel. Tudi če bi šel, sem jaz nekako izgubila pravo voljo … zato pa se počutim kriva.

Zares hvala za podporo in mnenje. LP Malena

No, tako … trudil se je do ponovnega izbruha … prepričati me hoče, da se mi je čisto zmešalo. Preprosto ne morem več. Temu moram narediti konec, poiskati moram novo pot. To ni življenje, kakršno si želim, kakršnega bi sploh zmogla. Danes sem od vsega utrujena. Jutri bo nov dan, dobro bom premislila, kaj lahko takoj naredim. Nekam se moram odseliti, pa čeprav bo to samo začasna rešitev in prepričana sem, da mi bo mož to še zelo otežil.

Malena kako je zdaJ Z vami .Ste se odselila ali še kar životarite .uPAM ,DA JE PRI VAM VSE UREDU.

Kako je zdaj z menoj? Hudo.
Mož je od mene zahteval, da mu pokažem, kaj pišem na forumu. Kočno sem mu pokazala, ker se mi ni zdelo, da bi pisala karkoli takega, da bi on lahko rekel, da je laž, razen stvari, katere sem spremenila, da bio ne kdo prepoznal. To je v številu zelo razburil. Ni se strinjal, da sem pisala resnico, da sem vas namenoma zavedla itn. Ravno zaradi različnega videnja resnice sem tudi želela, da greva k terapevtu, kar pa on ni hotel. To je pač moja resnica in moja bolečina, verjamem, da bi on svojo lahko izlil v svojem prispevku, ampak to bi bilo njegovo …
Tudi sedaj, ko to pišem, kriči name … govori mi grozne stvari, da zavajam ljudi

Malena kako je zdaj z vami ,upam ,da sta z možem kaj rešla .Ne mučita se več.

Vse isto. Imam grozne občutke krivde, ne zdi pa se mi, da bi lahko še kaj rešila. Da ne bi koga še bolj prizadela, se trudim najti veselje v tem, kar imam … poskušam … ampak samo poskušam in upam v to, da se bo končno zgodilo kaj, kar bi vsaj malo spremenilo situacijo. Karkoli naredim, se mi zdi, da situcijo samo še poslabša.

Mislim,da je čas,da se nehata en drugega žret.
imam občutek,da se moža bojiš.Bodi močna,ne pusti se zajebavat

To ni tako enostavno samo odseliti se. Kam pa? A je res vsepovsod samo razumevanje za take primere ali kaj? Nikoli. Nihče te ne podpira, fučka se vsem kaj vi doživljate, samo privoščijo vsi. Tudi jaz imam štalo doma pa nikogar nič ne briga. Nič ne obžalujte da mama ni dala stanovanja, če prav razumen saj to nikak ne zgleda. A se vi zavedate da potem niste več sami in o vsem se morate na nekoga ozirati. Tudi jaz bi odšla, toda kam, saj se potem ne smem vrniti domov. Rada pa bi imela mir, ne pa stalno napetost. Podrobnosti vam ne bom opisovala, saj boste mislili, da gledate film. Če pa bo treba pa bom tudi to storila, da boste videli kaj so problemi. Vašega moža ne boste spremenili in vedno slabše bo, koliko vem iz lastnih izkušenj. Tudi jaz sem zmedena, pisala sem že na forume, pa nisem dobila nobenega odgovora, tako da ne vem kako in kaj.

Življenje je boj, boj pa kot veste ni lahka stvar. Toliko, nič nisem odgovorila, samo želim povedati, da je ogromno ljudi, ki jim ne gre vse po maslu.

zakaj si ne bi dale kontakta, pa ena drugo opogumljale

vse ženske, ki trpijo, rabijo nekoga…včasih, je bolje tujec, kot znanec
povežite se, ženske…to je tudi en korak na boljše
lahko celo skupaj najamete stanovanje, pa ena drugi pomagate…vse se da…

Veste tudi to ni enostavno. Najbolj zato, ker nismo blizu ena druge. Mislim da se to ni oglasila ta gospa ki trpi, ampak ste to predlagala vi draga gospa ki ne trpite. Moje življanje nima več nobenega smisla in samo vegetiram iz dneva v dan. Veliko hudega sem dala skozi v 58 letih, sedaj pa sem naletela na nerazumevanje, nimam več nobenih pravic. Za vse to ni kriv moj mož, čeprav se ne ve postaviti ne zase ne zame, problem je drugje, ko enostavno postaneš odveč. Sedaj si pa mislite, upam da ni težko ugotoviti zakaj gre.

lp

Mogoče bi pa res bilo dobro slišati tudi moževo plat zgodbe, glede na tvoja kasnejša pisma (od prvega) bi pa za objektivno oceno res bilo fajn slišati še njegovo plat. Zdi se mi, da ne hodiš na ravno pravi naslov ( “osebne rasti” ). Toliko !!!

Prav res človek ne more verjeti, kaj vse ženske pišete kot razlog za slab zakon ali ločitev pa kaj še zraven. Same ne veste kaj bi rade, ena se pritožuje, da mož nič ne dela, avtorica te teme pa vidi njegova opravila doma kot, da si njo podreja. Obup kako ste nekatere zmešane. Ko bi same pri sebi razčistile in vedele kaj res hočete, bi bilo za polovico manj problemov. Najdete probleme tudi tam kjer jih ni. Tudi vašim možovom ni lahko.

Jaz bom kmalu stara 54 let in verjemite mi, da tudi meni v življenju ni šlo tako
kot po maslu. Sedaj pa preživljam izredno težke čase, lahko rečem, da nimam
niti ene situacije, za katero mi ne bi bilo potrebno skrbeti (služba, stanovanjski
problem, dolgovi, mož in njegova pijača), tako da je moje zdravje psihično čisto
na psu. Nimam nikogar, ki bi mi ponudil kakšno toplo besedo, nimam nobene
rame, na kateri bi se lahko normalno zjokala. Včasih, ko sem imela vse dobrine,
sem imela ogromno prijateljev in sorodnikov, danes, ko sem na dnu, pa me ne
pozna nihče. Da sem se znajdla v takšni situaciji, pa sem popolnoma sama
kriva, ker sem vseskozi popuščala partnerju in upala, saj bo bolje. Zakaj sem
to delala, pa je že druga zgodba. Edina oseba, ki mi je vseskozi stala ob strani
je bila moja mama, pa še to sem pred več kot enim letom za vedno izgubila,
tako da je moja bolečina še toliko hujša. Otroci pa so danes drugačni do staršev
kot smo bili mi, kar doživljam tudi sama. Skratka, danes v svetu najti sočloveka,
ki te bo razumel, poslušal in vlival upanje ter za tebe posvetil vsaj urico svojega
prostega časa, je izredno težko najti. Jaz na žalost nimam nikogar.
Neštetokrat sem se pripravila k pisanju na razne forume, da bi našla kakšno
prijateljico, ki je v slični situaciji kot jaz z željo, da bi mogoče z medsebojno pomočjo
poskušale izplavati in zaživeti povsem novo ter mirno življenje, skratka ustvariti
ponovno vse tisto, kar sem izgubila. Toda nekako nisem mogla. Danes pa sem
končno zbrala toliko poguma, predvsem zaradi pisanja gospe pod oznako Smiljka.

Če kakšna oseba želi deliti njene težave z mojimi, bom izredno vesela, saj imeti
nekoga, na katerega se lahko opreš, je že en korak k izboljšanju situacije. Naj
povem, da sem sama vseskozi pomagala vsakomur, kateri je potreboval kakršnokoli
pomoč, predvsem pa sem ponudila roko, toplino in dobroto, na žalost pa mi te iste
osebe danes tega ne vrnejo, oziroma so na to pozabile. Saj ne zahtevam nobenega
povračila, ampak vsaj minuto časa ali telefonski klic z lepim pozdravom bi za mene
pomenilo ogromno in moje srce bi bilo napolnjeno z veseljem.

Lep in prisrčen pozdrav vsem.
[email protected]

Draga “ne morš verjet ” … nimaš pojma, kaj govoriš … Presneto dobro vem, kaj hočem, vprašanje je le, kaj so moje možnosti. Saj ne morem pomisliti na druge besede kot na te: “odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo …”
Še sanja se ti ne, kakšno je v resnici življenje nekaterih. Pa da ne boš mislila, da mislim, da je moje še najhujše.

Veste draga pasijansa, ne pričakujte ničesar, nihče vam na more pomagati razen vi sami, če ste toliko močni. Vedno hujše bo, ostali pa tako ali tako imajo svojo življenje in se ne ozirajo na nas, oziroma se jim ne zdi vredno kajti človek ki pride od nekog v tvojo hišo ne more nikdar čutiti enako kot bi mi želeli. Hudo je res hudo, rade bi še imele lepo življenje, pa nas ovira mnogo stvari.
Zakaj je tako? Uničujemo si zdravlje to je najhujše, pa ne vidiš izhoda. Na žalost.
Danes sem zelo žalostna, bom napisala malo kasneje zakaj.
Mislim na vse vas, lp.