Ustvarjanje družine in odnos
Pozdravljeni, s partnerjem bova stara 36 let, skupaj sva dobro leto in sva od januarja tudi poročena, vse je šlo zelo hitro, ker sva si oba želela nekoga ob sebi in se tudi super ujela ter hitro in globoko povezala. Sva dobro finančno situirana, živiva v mojem lastniškem stanovanju, sedaj pa kupujeva še enega večjega. Imava lepo, zrelo in umirjeno partnersko zvezo. Sama sem začela razmišljati o družini, ki bi jo rada na tej točki začela ustvarjati, ker nisem več rosno mlada, on pa mi je odgovoril, da bi želel začeti na tem delati čez 3 leta (ko bova stara 39 let), Od kod ta številka, ne vem. Skupaj rada potujeva, hodiva na izlete in se imava skratka zelo fajn in se super razumeva, ustvarjanje družine pa je sedaj postal problem. Sama imam precej hobijev, kar nekaj socialnega življenja, on pa je bolj introvert, se ukvarja z jogo in računalniki. Vedno želi seksati s kondomom, da se “bog ne daj” ne bi kaj zgodilo. Zase pravi, da si otrok v resnici nikoli ni želel, ampak bo šel v to, če si bom to želela jaz, ker je prepričan v to, da želi biti z menoj za vedno, kakorkoli, otrok si ne želi še ta hip. Meni se zdijo otroci neka naravna nadgradnja ljubezni in partnerske zveze, zato mi je to malo zamajalo prepričanja v to, kako močna so sploh njegova čustva do mene in koliko je v najin odnos sploh prepričan. Mislim tudi, da marsikatera ljubezenska zveza na neki točki propade, ker ni otrok. On je sicer zelo razumski, konsistenten in ne tako čustven tip, vendar pa mi izkazuje res veliko ljubezni in nežnosti, želi veliko časa preživeti z menoj in je do mene na splošno zelo pozoren in sem zanj vedno na prvem mestu. Me spoštuje in upošteva moje želje. Tudi jaz ga spoštujem in ga zato ne želim siliti v nekaj, česar si v resnici sploh ne želi, žal pa bo to lahko imelo pomembne posledice zame. Hkrati bi me tudi izjemno razžalostilo, da se morebitne nosečnosti ne bi razveselil, ampak ravno nasprotno. Glede na izkušnje večine mojih prijateljic zanositi ni ravno lahko, kar nekaj ima zgodovino spontanih splavov, neuspešne IVF ipd., zato sem v skrbeh. Sedaj pa ne vem, kaj naj naredim. Naj čakam in ga ne silim in s tem sebi mogoče odrečem to možnost v celoti, ker mu zahtev ne želim postavljati. Sva se o tem že pogovarjala in vem, da bo na moje pogoje pristal, če bom dovolj vztrajna, vendar mislim, da zna to potem načeti najin partnerski odnos. Meni na splošno precej stresa povzroča to pretirano in za moje pojme nepotrebno načrtovanje, videla sva že skoraj cel svet, imava materialno vse, skratka sva na točki v življenju, kjer nekih novih doživetij ni več veliko. Ta situacija pa mi daje misliti, da mogoče najinemu odnosu manjka kaj drugega? V najini zvezi razen na čistem začetku nikoli nisem začutila tiste nore strastne ljubezni, mislim, da jo je on s svojo razumskostjo nekako v meni zatrl, se imava pa kljub temu zelo rada in nama je lepo skupaj oz. je najin odnos zrel in se v njem počutim srečno in umirjeno. Naj se omenim, da imam ovarijsko zalogo se zelo veliko in AMH 3.9 (ne spomnim se merske enote) in bi dejansko glede na to lahko se čakala, a kaj če to potem ne bo šlo tako zlahka… Prosim za vaše nasvete, kako pristopiti k tej situaciji. Hvala!
Spoštovani,
razumem vašo skrb in hkrati tudi željo po načrtovanju družine. Kot sami omenjate, se nemalokrat zgodi, da se želena zanositev ne zgodi takoj in je včasih potrebno več časa in truda. Starševstvo je po eni strani zelo izpolnjujoče po drugi strani pa zahtevna naloga, o kateri se ima pravico vsak zase odločiti ali si tega želi. Ko partnerja dobita otroka, se dinamika odnosa zelo spremeni, za nekaj časa je treba dati velik del svojih želja na stran in skrbeti za malo bitje, ki je odvisno od nas.
Iz vašega zapisa je razvidno, da z možem nista sklenila psihološke pogodbe glede načrtovanja družine v smislu ali si oba želita otroka, koliko otrok želita, kdaj okvirno bi jih imela. Navajate, da si vi želite postati mama, on pa da si tega v resnici ne želi.
Predlagam, da se odkrito pogovorita o tej temi, kljub temu, da zna biti neprijetno, bo pa vsekakor koristno za prihodnost obeh. S čakanjem ne bosta nič rešila in tudi z izogibanjem tej temi ne. Vprašanja bi bila npr. ali si tudi partner vsaj v nekem delu želi otroka? Ste napisali, da bi bil verjetno pripravljen sprejeti vašo željo po otroku, če bi pritisnili nanj. Pa bi potem znal odraslo prevzeti odgovornosti in naloge, ki jih prinaša starševstvo? Ali obstajajo kakšni realni razlogi, da bi začel razmišljati o otroku čez 3 leta, kot npr. dokončanje kakšnih večjih projektov ali pa da si izponita še kakšne želje, preden se posvetita starševstvu? Ali bi čez 3 leta v resnici bil pripravljen imeti otroka? Po drugi strani se lahko boji, da bi izgubil vas v smislu partnerke, ker bi se veliko posvečala otroku. Mislim, da bi bilo koristno, da možu tudi bolj natančno obrazložite vašo skrb glede “tiktakanja” vaše biološke ure.
Pravite, da imata obojestransko spoštljiv in ljubeč odnos, katerega menim, da je vredno negovati. Bi bilo pa vsekakor dobro razmisliti in se pogovoriti o skupni smeri in ciljih glede družine v prihodnosti. Če se sama pri tem ne bosta znašla, vama lahko pomaga terapevt v okviru svetovalnega procesa.
Mogoče za konec še to, da se partnerstvo nenehno spreminja in da je komunikacija izrednega pomena pri ustvarjanju dolgoročno izpolnjujočega odnosa.
Lep pozdrav,
Nastja Dolinar