Pozdravljeni!
Imam dva meseca starega sina, ki je v zadnjem tednu začel povzročati nekaj težav pred spanjem. Vsak večer ga spravimo spat po istem postopku, kopanje, hrana, kupček, in lahko noč – razen kopanje vse v sobi kjer spi! Seda pa je on začel po tem ko ga skušaš položit spat silovito jokat, ne pomaga nič drugega kot da ga zopet podoji. In to potem traja 2-3 ure. Sevda v tem joku tudi duda ne pomaga – čeprav mu je tudi ne bi rada posebej ponujala, ker je sploh noče držat. Ali je pametno da ga dam spat sam brez mame – čeprav se bo nekaj časa zares krčevito jokal ( sem že poskusil, ampak potem pa zaspi in spi brez problema 5 ur) Ali je še mogoče premali za prvi “vzgojni ukrep” , ali je pametno kakšen teden poskušat s tem načinom njegovega joka ( traja tudi več kot pol ure ) in bo potem to minilo?

Hvala za vaš nasvet

Pri nasem je bilo podobno ko je bil star 4 mesece. Dojila sem ga po 3 ure zvecer in ko bi zaspal, sem ga dala zelo pocasi v posteljico. Seveda da se je zbudil in bil je jok in krik. I potem spet dojenje po par ur in tako celo noc. To je trajalo 2 tedna. Morala sem nekaj ukreniti. Lahko sem izbirala da grem zvecer spati skupaj z njim in da spi za mano v postelji ter ga dojim celo noc, ali pa da ga nekaj veceri pustim jokati. Odlocili smo se za drugo varijanto. Tri veceri je jokal. Prvo vecer malo manj kot pol ure, potem vse krajse. Na koncu je zaspal sam. Potem je celi mesec sam zaspal i ponoci se ni pogosto zbujal, ampak po enem mesecu je spet jokal ko smo ga dali spat. Spet smo ga pustili jokat en vecer, tako da je jutri ze sam zaspal. Seveda da me je skrbelo kaksne posledice so lahko ce ga pustim jokat. Ampak druga izbira je bila precej bolj naporna za mene in moza. Danes je vesel fantek star 2,5 in brez tezav zaspi sam po pravljici. Vec nimamo tezave s spanjem (ko smo zdravi).

LP
Jasmina

Korošec74!

Ali je s tvojim otrokom zdravstveno karkoli narobe? To je namreč forum, ki združuje starše otrok s posebnimi potrebami. Če imaš normalnega in zdravega otroka, ti lahko rečem samo, da si lahko vesel, ker nimaš nikakršnih težav in da je malo joka pred spanjem dvomesečnika šele začetek in prava malenkost na dolgi in odrekanja polni poti vzgoje in skrbi za potomca.

Nada

Korošec74,

Sem mislila, da se bo oglasila še kakšna mama z izkušnjami.
Sicer pa to, kar opisujete, doživlja veliko mam in očetov. Običajno se za tem ne skriva kakšen resen zdravstveni problem (mogoče le kolike), saj bi potem takem otrok tudi čez dan »kazal« določene znake. Običajno se težave s spanjem pojavljajo v intervalih (npr. konec 2. začetek 3. meseca, konec 5./začetek 6. meseca itd.) in so po mnenju različnih strokovnjakov odsev otrokovega psihičnega in fizičnega razvoja.
Tudi sama imam podobne izkušnje kot vi. Na začetku je bil jok, potem pa sledi skakanje po postelji ali kot sem to poimenovala »predspalna norija«.
»Na svetu je toliko zanimivih stvari, da jih je škoda prespati.«

Se spomnim, ko smo prvič šli v hribe. Sinko je bil takrat star 3. leta. Z možem sva zvečer »padla« v posteljo, sinko pa je poln vtisov zaspal šele po 4urah »predspalne norije«.
Meni osebno je bila v veliko pomoč knjiga: Brez joka v spanje.
Lep pozdrav, Petra

Tanja,

Moje razmišljanje:
Res je, da se naš forum imenuje Otroci s posebnimi potrebami. V prvi vrsti je res namenjen staršem (sorodnikom) otrok s PP. Vendar je forum namenjen tudi vsem, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki s kakršnimi koli težavami, jih tovrstna problematika zanima ali pa na forum zavijejo iz radovednosti.
Skratka naš forum je odprt za vse: za starše otrok s PP, kot tudi za starše, ki imajo »normalne« otroke, strokovnjake itd. Namen foruma ni ločevanje, temveč združevanje, spoznavanje, skupno premagovanje težav itd.

Včasih se nam zdijo naši problemi največji, čeprav objektivno mogoče niso. Prav mogoče je tudi to vprašanje z jokom takšno. Težave so manjše in večje, vsaka pa »ima svojega malerja«. Čeprav se vam težava z jokom ne zdi težava, je za starša, ki jo je postavil ta trenutek zelo pereča.
Zanj je to objektivna težava, pa čeprav vsi ostali, ki beremo njegovo vprašanje, na ta problem gledamo bolj subjektivno v smislu: »eh, kaj se sekiraš, saj to ni nič.« Vendar s tem, ko izničimo tuj problem, naš ne postane večji ali rešljiv. Prav obratno. Objektivno sta prisotna še vedno oba problema: naš in njegov. Na tak tudi oba ostaneta brez ideje o rešitvi.

Pa brez zamere. Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (06-03-05 16:40)