usmerjanje zaradi disleksije
Pozdravljena, ga.Petra.
Sem mami petošolca osemletke in ravno danes sem se pogovarjala s šolskim pedagogom, ki je z sinom na mojo prošnjo opravil razgovor, pregled zvezkov in nekaj testov v zvezi s prepoznavanjem disleksije.
Potrdil je moj sum, da otrok ima motnje, ki so značilne za disleksike in predlagal je, da naj začnem postopek za usmerjanje.
Na moje vprašanje, kako sprejemajo otroke, ki imajo odločbo otrok s posebnimi potrebami, sošolci in sovrstniki, je dejal, da če je otrok normalno vključen v družbo sovrstnikov, ni moteč v razredu in brez problema navezuje in komunicira s sovrstniki, da je močan na drugih področjih in dovolj samozavesten, naj ne bi imel problemov.
Moj sin je takšen.
Ima velik krog prijateljev, je zelo družaben, v zadnjem letu (kljub nekaterim nezgodam v šoli), dokaj rad hodi v šolo, žal pa letos ugotavljam, da so motnje še bolj izrazite in da dobiva nižje ocene kljub trudu, dopolnilnemu pouku in moji pomoči. Njegova močna področja je risanje, računalništvo in zanimanje za zgodovino.
Je tudi socialno usmerjen in boli ga, če ga kdo prizadane in zaradi tega občutek manjvrednosti. Obiskujeva tudi psihologa.
Ker je moj sin precej občutljiv, bi vseeno rada zvedela, kako naj ga pripravim na morebiten negativen odnos kakšnega od sovrstnikov. Imate kakšne izkušnje v zvezi s tem?
Verjetno bo vaš odgovor pomagal tudi kateri drugi skrbni mami.
Hvala za nasvet in lep dan še naprej.
Zdravo!
Disleksija je težava za logopedsko obravnavo .
Odločba o usmerjanju potrdi status otroka s posebnimi potrebami.V vsaki dobri šoli naj bi bilo 20% otrok s posebnimi potrebami.Vsak otrok je drugačen.Predstavi svojemu tudi pravice ki jih bo pridobil:ustno preverjanje znanja,fotokopiranje,možnost dela na računalniku…
Zakaj hodi k psihologu?
Odločba pomeni več pravic!
Pogovori se z njim o tem!
Najboljši so otroci ki so socialno usmerjeni!!!
Lep pozdrav!
Mecika
Živjo, Mecika,
hvala, da si se oglasila.
Sem se že pogovorila s sinom in mu predstavila olajšave, ki jih bo imel kot otrok s posebnimi potrebami. Seveda je pristal na usmerjanje, saj tudi sam ugotavlja, da ima zaradi teh motenj težave pri pisnem izražanju in s tem posledično nižje ocene. Željo ima pa, da bi bil čimbolj uspešen.
Pozabila sem dodati, da ne potrebuje obravnave logopeda (vsaj tako pravi pedagog), ker je zelo močan tudi na področju govora.
Psihologa obiskujeva zaradi priporočila pevdopsihiatra, ker so tako svetovali tudi zdravniki v bolnišnici, kamor smo ga dali na opazovanje zaradi pogostih bolečin v trebuhu. Vsekakor delamo vsi skupaj na tem, da bi dobil bolj trdo kožo, kot rečemo po domače in pa boljšo samopodobo.
V 1.razredu je zelo zasovražil šolo, takratne težave sva s pomočjo psihologinje rešila, v letošnjem šolskem letu je pa velikokrat tožil o raznoraznih bolečinah in obstajal je sum, da se z zatekanjem v bolezen želi rešiti šolskih in drugih odgovornosti.
Toliko na kratko.
lep večer še naprej.
Mami,
Kakšnega preprostega in enostavnega recepta ni. Tudi težko ga boste pripravili na vse, s čimer bi se morebiti srečal. Pa tudi brez pomena je, ker vseh situacij tako ali tako ne boste mogli predvideti.
Pomembno pa je, da mu stojite ob strani (ste pozorni na njegove morebitne stiske, strahove .. ) in da se o tem čim več pogovarjate. Jačajte otrokove dobre lastnosti in samozavest.
Glede na opisano, bi bilo tudi smiselno (kot vam je že napisala Mecika) zmanjšati vaša pričakovanja in naj vam bo v ospredju dober odnos, počutje pa tudi zdravje. Pogosto se otroci namreč na stisko, ki jo doživljajo ob različnih stresnih situacijah (npr. šolskem uspehu) odzivajo podobno kot se je vaš fant – z tako imenovanimi psihosomatskimi motnjami npr, nerazložljivi bolečinami, ki imajo nikakršne zdravstvene osnove.
Disleksija je pogosto povezana z težavami na področju jezika, sicer pa bo komisija na usmerjanju vašega sina pregledala in ugotovila, kje so težave in kakšno pomoč.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (23-01-06 22:26)
Mojega sina je razred sprejel za sebi enaklovrednega šele po usmerjanju. Ko je dobil odločbo, je razredničarka skupaj s specialno pedagoginjo in njim pripravila razredno uro na temo Vsi smo drugačni – vsi smo enakopravni. Šlo je za pristop, ki ga je tudi šola uvedla prvič.
Tisti dan me je bilo blazno strah, kako se bo vse skupaj izteklo. Še bistveno bolj se je bal sin. Vse skupaj se je dogajalo na začetku 7 razreda. Učinek je bil presenetljiv. Odnos razreda se je povsem spremenil – na bolje. Sošolci so mu sami pomagali prepisovati zvezke ( prej sem jih še jaz težko izsilila). Sošolci so se namesto njega borili z učitelji, kadar je bil ocenjevan “po starem”. Njegove težave z želodcem so izzvenele. Osnovno šolo je zaključil s prav dobrim uspehom in polen samozavesti.
Pedopsihiater nas še vedno uči živeti z njegovimi težavami. Pri sinu gre namreč tudi za hude težave s koncentracijo, spominom….Bistveno se mi zdi, da da se vi in predvsem on soočite z dejstvom,da je otrok drugačen. Ko bo sam pri sebi našel moč živeti sam s sabo, ga bo sprejelo tudi okolje.
Velikokrat se situacija v šoli zaostri v 5 razredu. Na nižji stopnji so težave obvladljive tudi zato, ker ima učenec samo eno učiteljico. Na predmetni stopnji se mora udeleževati pouka pri kopici učiteljev. Vsi niso enaki in tudi po usmerjanju nekateri teže sodelujejo pri delu z učenci s posebnimi potrebami.
Petra, lp.
Včeraj sva se s sinom pogovarjala zaradi usmerjanja in očitno je v teh letih pridobil že kar trdo kožo na tem področju. Pravi, da se mu ne bo težko soočiti s kakšnimi zbadanji na ta račun, ker že ima izkušnje in se zna postaviti zase. Kar čisto verjamem.
Že v 1/8 je imel težave zaradi svoje majhne rasti, določeni sošolci in sovrstniki so ga zafrkavali in moram reči, da sva to težavo kar uspešno prebrodila. Naj poskušam vplivati predvsem v pozitivni smeri in ga usmerjati na uspešnost na področjih, ki so mu všeč in kjer je uspešen.
Pričakovanja glede ocen pa so že več let znižana tako kot sem napisala Meciki.
V letošnjem šolskem letu kar precej časa nameniva pogovorom in v zadnjem času se dogaja, da sine pride iz šole in pove, da so se imeli krasno. Priznam, da se kaj takega na razredni stopnji ni dogajalo. Očitno sva na pravi poti. Tudi meni je pomembno, da se v šoli in na splošno dobro počuti. In ugotavljam, da bolečin skoraj ni več, čeprav je pa res, da so nam zdravniki svetovali, da ne debatiramo preveč na to temo.
Tudi učitelji in pedagogi so mi na razpolago in vedno pripravljeni pomagati, če jih prosim za nasvet. Še posebej bi pohvalila njegovo profesorico slovenščine, ki se posebej ukvarja z njim in mu omogoča, da lahko nekatere naloge priše na računalnik ali pa samo ustno odgovarja. Ona je bila pravzaprav prva oseba, ki mi je povedala svoja opažanja v zvezi s sinovimi težavami.
Hvala za nasvet in lep dan še naprej.
Lep pozdrav, mama.
Prav hvaležna sem ti za odgovor. Sklepam, da je tvoj sin zdaj v srednješolskem izobraževanju. Me veseli, da uspešno premagujete vse težave.
Rada bi te vprašala (če je seveda možno), pri katerih učiteljih si opazila, da težje sodelujejo pri delu z učenci s posebnimi potrebami?
Kot je meni povedala šolska pedagoginja, se to nesodelovanje pojavlja predvsem pri učiteljih starejše generacije. Čeprav ne velja za vse. Sama imam pozitivne izkušnje s profesorico slovenščine, ki je učiteljica z dolgoletno prakso.
Lp.
ojla, Nati, *mama ti bo lahko kaj več odgovorila na to vprašanje, ker ima sina srednješolca s posebnimi potrebami, se mi pa zdi, da boš morala dati vlogo za usmerjanje, drugače olajšav ne bo. Pa še, to zakaj bi bila pa “zacahnana” za celo življenje.
Disleksija sama nima povezave z inteligenco. Dokaz za to dejstvo je, da so disleksiki tudi doktorji znanosti. Tudi Einstain je bil disleksik.
Lahko si pa prebereš zanimive izpovedi staršev in disleksikov na strani društva Bravo. Tudi sama sem jim postavila vprašanje in dobila izčrpen odgovor, ki mi je pomagal pri nadaljnih dogovorih s šolskimi strokovnjaki.
Lp.
Osebno sicer s tem nimam izkušenj, sem se pa zadnjič pogovarjala z mamo hčerinega sošolca. Oba sina sta disleksika. Oba sta uspešno končala gimnazijo in zdaj študirata na faksu. Seveda sta imela “status” otroka s posebnimi potrebami. To je lahko samo v pomoč. Sošolci pa so ga čisto normalno sprejemali ( vem, ker mi je hči povedala) O tem, da je ta fant s posebnimi potrebami pa mi sploh ni omenila, ker se ji ni zdelo nič omembe vrednega. To sem izvedela na govorilnih od mame.
“Zacahnan” – mi dojemamo to takole. Sin na lastni koži že leta spoznava svojo drugačnost. Odločba mu je olajšala situacijo. Pisni izdelki niso več tako rdeči, zvezkov mu ni več treba prepisovati po cele popoldneve… V odrasli dobi bo s svojo drugačnostjo živel. Če bo vse po sreči, bo izkoristil prednosti in čim bolj zmanjšal slabe strani svoje motnje.
S sošolci zaradi odločbe nima težav, kot sem že večkrat napisala je skupaj z odločbo pridobil tudi osnovnošolske prijatelje. Na srednji šoli je novim sošolcem kar sam povedal v čem se loči od njih.
Kateri učitelji težje sodelujejo? To je težje vprašanje ! Spoznala sem take, ki niso imeli izkušenj – skupaj smo se učili in naučili. Nekateri so obvladali delo in me naučili veliko novega. Tudi mi smo imeli krasno starejšo učiteljico slovenščine, ki je namesto “boga boječe” pedagoginje pomedla po zbornici. Nekaj je bilo odklonilnih in taki so tudi ostali, pri njih smo se naučili preživeti. Mogoče bi vseeno rekla, da so bili najslabši tisti narcisoidni tipi,ki sami sebe ocenjujejo kot edine pametne (take primerke srečamo tudi v drugih poklicih). Starost ni predstavljala ločnice med dobrimi in slabimi.
Šolnike jemljem nekako tako kot svoje otroke, prijatelje,znance…. Vsak je drugačen in ravno ta raznolikost daje pestrost in izkušnje našemu življenju.
Nati,
»Zacahnan« – odvisno, kako jemljete. Pomoč otrok s pp ni mišljena samo v smislu, da je otrok uspešen v šoli ampak da razvijte tudi strategije, kako bo kljub svoji motnji uspešen (pa tudi srečen in zadovoljen) tudi kasneje v življenju (kljub težavam, ki jih ima). Šolski uspeh je le eno področje in življenje ni samo šola. Veliko otrok z različnimi motnjami te motnje ne doživlja kot nekaj kar ne izven njih, temveč je motnja sestavni del njih. Kako se otrok poprime s svojo motnjo (in jo »preseže«), je odvisno od marsičesa – tudi od tega, kako si svoje težave razlaga, kaj mu pomeni pomoč, kako nanj gledajo starši, kje so njegova dobra področja in tako naprej. Pri otroku s pp je potrebno jačati njegova močna področja (šport, hobi, …) – tako otrok dobi potrebno samozavest, s pomočjo katere je lažje kos vseh oviram, dvomom, skrbem, ki ga morebiti čakajo.
Lep pozdrav, Petra
Malce narobe ste me razumele pod besedo zacahna mislila sem na to kako je z izborom srednje šole in tako narej.Moram pa reči da razredničarka moje hčere nima preveč posluha že na prvih govorilnih urah mi je rekla de se bova učili za dvojke.Moram priznati da me je zelo potrlo.Zanima me pa kako je na svetovalnem centru v Ljubljani kako poteka in kako ste potem nadaljevale?Moja nima samo disleksije ampak tudi druge težave pri drugih predmetih (poštevanka,uprabne naloge,…)pa tudi ocene ji ne da večje kot dve razen ena trojka.
Zdravo!
Zaradi disleksije so lahko ocene vseeno dobre.Ta težava naj ne bi vplivala na ocene in ocenjevanje naj bi bilo prilagojena.Drugače je če ima še druge težave.Zacahnan pomeni da dobi brezplačno strokovno pomoč 3 do 5 ur tedensko tako v OŠ kot v sredni šoli,da ima različne prilagoditve.
Lep pozdrav!
Mecika
Veliko je seveda odvisno od šole, vendar pa mislim, da se je potrebno najprej pogovoriti v šoli, potem pa vključiti tudi zunanje inštitucije, če je potrebno.
Zadeva lahko poteka tudi skoraj istočasno, pomembno je, da so v šoli seznanjeni, saj se drugače hitro lahko počutijo ogrožene, da jim nekdo nekaj očita. Pojasniti jim je potrebno, da se vse dela v dobro otroka ter bodo tudi oni deležni strokovnih nasvetov, kako delati z otrokom.
Lp, Sasi
Kaj mi svetujete naša razredničarka samo govori da naj jo peljem k psihologu.Sama sem tudi povabila defektologa na obisk domov in ga vprašala za mnenje odgovoril je da je res veliko odvisno od razredničark če pa pač ne gre se obrneš na svetovalni center.Moja hči nima samo disleksije vendar tudi specifične učne težave to je ugotovil defektolog.Jutri grem na pogovor s specialno pedagoginjo nato pa še z razredničarko.upam da bomo ugodno rešili zadevo namreč sama nisem preveč navdušena nad svetovalnim centrom,
Nati,
če prav razumem ima vaša hči že dodatno pomoč? Kaj meni defektolog – bi morala imeli še več ur ali pa prilagojen način izvajanja? Kakšen individualen program ima vaša hči? Kdo ga je izdelal? Ste tudi vi aktivno sodelovali pri izdelavi tega programa? Vanj se vključijo vsi, ki z otrokom delajo (tudi razredničarka). Če tudi je v programu napisan minimalni nivo znanja – to še ne pomeni, da otrok lahko dobi le 2 in ne višjih ocen. Vse kar se »sklene« v IP je obvezno za vse, tako za učitelje, kot za starše.
V kolikor hčerka še nima pomoči – je glede na priporočila defektologa – nujno potrebuje. Za dodatno pomoč je potrebno izpolniti obrazec (kako in kaj vam lahko razloži defektologinja).
Če zavede ne boste mogli rešiti na šoli, boste morali poiskati zunanjo institucijo npr. Svetovalni Center. V kolikor je deklica že usmerjena in že prijema dodatno pomoč, vam lahko težave pomaga rešiti tudi komisija, ki je deklico usmerila.
Ste pod pojmom »zacahan« mislili, kako se bodo hčerkini sedanjimi primanjkljaji »videli« tudi kasneje?
Lep pozdrav, Petra