Pozdravljeni!

Konec meseca maja sem naročena na urodinamske preiskave. Sicer sem dobila list papirja na katerem je v grobem opisana preiskava. Zanima pa me kako dolgo traja vse skupaj, saj kot je prebrati je ta preiskava zelo neugodna in neprijetna. najbolj pa me skrbijo možni zapleti pri tej preiskavi (ali obstaja možnost, da se poškoduje mehur, ali sečnica, itd.. glede na to, da se vstavljajo katetri z nekakšnimi baloni??? čemu služijo baloni? ali je vse to, ko preiskava poteka boleče??
Skrbijo me predvsem možni zapleti in poškodbe pri sami izvedbi preiskave.

Imam pa še eno vprašanje in sicer s strani revmatologa sem bila testirana na jersinijo in test je bil pozitiven. kontrolni pregled pri revmatologu imam komaj v sredini junija, zato nimam nobenih informacij v zvezi s tem.

S prebavo nimam težav, blato odvajam redno in brez posebnosti,m me pa vseeno skrbi saj je(jersinija-povzročiteljica črevesnih bolezni).

Imam pa težave z nepopolnim praznjenjem mehurja (po mikciji urin ostaja v mehurju-dokazano z ultrazvokom) in me zanima ali morda ima jersinija kak vpliv na pravilno praznjenje mehurja???

bila sem tudi nevrološko hospitalizirana, kjer pa so opravili magnetno resonanco celotne hrbtenjače in lumbalno punkcijo, vendar so vsi izvidi hvala bogu b.p. tako da nevrološko gledano ni povezave z praznjenem mehurja.

prosim vas za odgovor.

naty

Spoštovani!

Sprašujete o urodinamski preiskavi. Postopek preiskave prilagodimo vsakemu preiskovancu posebej. Na kratko opisujem tipični potek. Načeloma preiskave ne opravimo med menstruacijo. Preiskave ne opravimo, če gre za vnetje mehurja – v tem primeru je potrebno vnetje pozdraviti in odložiti preiskavo na kasnejši čas.

Pričakujemo, da je oseba, ki jo je urolog napotil na urodinamsko preiskavo, pred to preiskavo že opravila nekatere druge preiskave, to so zlasti pregled urina, ultrazvok abdomna in sečil z določitvijo zastojnega urina ter cistoskopijo – pregled mehurja s “teleskopom”.

Če ste ženska, je potreben predhodno ginekološki pregled. Ne glede na slednjega pa je pomembna tudi cistoskopija, pri kateri urolog ne gleda samo v mehur, temveč pregleda tudi vhod v sečnico in je posebej pozoren na motnjo statike medeničnega dna – torej na cistokelo in podobne stvari, ki jih ginekologi v začetnem stadiju pogosto označujejo kot nepomembne, lahko pa pri ženski bistveno vplivajo na dogajanje z mehurjem in na morebitno motnjo praznjenja mehurja. Če je cistokela ali podobno prisotno, urodinamske preiskave nima smisla opraviti, potrebno se je napotiti h ginekologu in popraviti to motnjo (operacija). Šele po tem je smiselno ponovno ugotoviti, kako je z uriniranjem in ali ter kakšne težave so še prisotne.

Pred urodinamsko preiskavo ste torej najverjetneje že opravili (bi morali opraviti, preden so vas na urodinamiko naročili) cistoskopijo. Urodinamska preiskava v primerjavi s cistoskopijo res traja dalj časa (do 45 minut), vendar je po zagotovilih vseh bolnikov urodinamska preiskava bistveno manj boleča od cistoskopije. Uporabljajo se namreč neprimerljivo tanjši instrumenti – mehke cevke v primerjavi z grobim debelim cistoskopom, s katerim opravljamo cistoskopijo.

Na urodinamsko preiskavo bi s seboj morali prinesti dnevnik mikcije. To je list papirja, na katerega vsaj 2-3 krat po 24 ur skupaj (npr. od jutra do naslednjega jutra) zapisujete vsakič, ko greste na vodo – koliko ste polulali (lulate v posodo, v kuhinji se najdejo merila, in izmerite – približno v mililitrih) in ob kateri uri. Da bi urodinamsko preiskavo opravili pravilno, moramo vedeti, koliko naj mehur med preiskavo napolnimo. To pa lahko ugotovimo samo tako, da sami 3 dni beležite, koliko greste lulat naenkrat. Najvišja številka, ki jo zapišete v mikcijski dnevnik, predstavlja tako imenovano funkcionalno kapaciteto vašega mehurja in v tem območju opravimo nato urodinamsko meritev.

Pred preiskavo se slečete in si ogrnete haljo. Prav je, da na urodinamsko preiskavo pridete s polnim mehurjem. Navadno namreč za začetek preiskave sami lulate na posebnem stolu v poseben lonček na tehtnici, ki izmeri pretok urina.
Nato s tanko cevko – katetrom mehur izpraznimo – izmerimo zaostanek in vstavimo v mehur in rektum dva tanka katetra.

Pri urodinamski preiskavi vaš mehur polnimo s fiziološko raztopino in merimo pritiske v mehurju ter v rektumu. Aparat pritiske odšteva in tako sproti pokaže, kaj se dogaja s samo mišico mehurja – medtem ko mehur polnimo in med tem ko vi urinirate. Razlika pritiskov v mehurju in v rektumu nam namreč pove, ali in koliko se mišica mehurja krči. Da to lahko merimo, vstavimo 2 tanki cevki – eno v mehur in eno v rektum. Urodinamska preiskava ne boli, traja pa do 45 minut. Cevka, ki jo vstavimo v mehur, je 3x tanjša kot tista, s katero rutinsko pregledujemo mehur (od cistoskopa) in ima premer malo več od 2 milimetrov. Cevka, ki jo vstavimo v rektum ima premer nekaj milimetrov (kar je bistveno tanjše od prsta, s katerim sicer opravimo rektalni pregled). Ko cevke vstavimo (morda na kožo medeničnega dna nalepimo še nalepke, ki naj bi izmerile, kaj se dogaja z mišicami medeničnega dna), začnemo mehur polniti s fiziološko raztopino. Vi sedite na stolu in se pogovarjate z zdravnikom in sestro, ki opravljata preiskavo. Vaša naloga je, da poročate, kaj občutite med polnjenjem mehurja. Povedati morate, ali imate občutek, da je v mehurju že nekaj tekočine in ali vas kaj tišči lulat. Med preiskavo vas tudi večkrat prosimo, da zakašljate. Na ta način preverimo, da aparat primerno zaznava spremembe pritiskov v mehurju. Včasih vas med preiskavo prosimo da ne samo kašljate, temveč se tudi napenjate ali prisluhnete šumu tekoče vode (odpremo pipo). Pri tem gledamo, ali vam urin uhaja. Preverjamo, kaj se dogaja z vašim mehurjem (ali se krči) in to primerjamo z občutki, o katerih poročate med preiskavo. Ko vas močno tišči, se sestra in zdravnik umakneta, vi pa kar tam lulate v aparat, s cevkami, ki so vstavljene v mehur. Po tem navadno cevke odstranijo, vstavijo za nekaj trenutkov v mehur kateter, da izmerijo, koliko tekočine je ostalo in s tem se preiskava zaključi.

Izvid (v Mariboru) pošljemo po pošti zdravniku, ki je preiskavo naročil ali pa na vaš naslov.

Tveganje v zvezi z urodinamsko preiskavo je vnetje. Zato je smiselno po preiskavi vzeti antibiotik, na primer ciprofloksacin – s tem morebitno vnetje, ki bi ga preiskava sprožila, pozdravimo. Seveda preiskave ne delamo, če je vnetje že prisotno.

Glede jersinije predlagam, da se obrnete na revmatologa, internista ali infektologa. Test je bil lahko namenjen temu, da bi ugotovili, ali ste v svojem življenju kadarkoli prišli v stik s katero od bakterij te skupine in ne temu, da bi ugotovili, ali ste trenutno z njo okuženi. Okužba nekoč bi morda lahko bila povezana (ni pa nujno, da je vzrok) s kasnejšim nastankom revmatičnega obolenja. Avtoimuno obolenje (revmatološko ali nevrološko) je tudi demielinizacija živčevja – multipla skleroza, pri kateri pa vemo, da so lahko, ni pa nujno, številne težave z uriniranjem.

Pozdravljeni!

Najprej se Vam zahvaljujem za izčrpen odgovor na moje vprašanje.

Na urodinamske preiskave sem naročena brez predhodne cistoskopije. Opravila sem le ultrazvok abdomna in sečil, kjer se je pokazal po mikciji kar precejšen zastoj urina v mehurju. Opravili so tudi Sandford test urina, ki pa je bil b.p.
Ginekološki ultrazvok je tudi b.p.

Zakaj se urolog ni odločil predhodno za cistoskopijo ne vem, naročil me je direktno na urodinamske preiskave. Hm…ne vem….

Ali obstajajo tudi izjeme? tako kot je to očitno to moj primer?

Hvala za razumevanje!

Lep dan še naprej Vam želim!

naty

Vedno so izjeme.

Sama meritev zastojnega (rezidualnega) urina je sicer ena najbolj nenatančnih meritev. Količino urina, ki ostane v mehurju po uriniranju lahko približno ocenimo z ultrazvokom ali pa natančno izmerimo z vstavitvijo katetra. Navadno sicer naj ne bi v mehruju po uriniranju ostalo nič (oziroma manj kot 10% funkcionalne kapacitete mehruja, to je količine, ki jo navadno naenkrat polulamo). V praksi toleriramo med 50 in 100 mililitrov, tudi več pri nekaterih boleznih, če to ne povzroča težav.
Ena sama meritev rezidualnega urina (RU) ne pomeni nič (če se seveda “voda” ni povsem zaprla, to pomeni, da je v mehurju naprimer 500 ali več ml urina in bolnik ne more urinirati. Količina se spreminja od uriniranja do uriniranja. Če greste na UZ, dobite navodilo, da morate dosti piti, da boste imeli poln mehur. Tako mehur preveč raztegnete in ga v prvem poskusu po tem ne morete povsem izprazniti, pa ugotovijo RU. Čeprav ste vi naprimer takoj potem spet šli na stranišče in mehur povsem izpraznili.

V primeru, da imate dodatna vprašanja, ki jih ne želite izpostavljati javno, jih pošljite tu pod ZS oz. sporočitev vaš e-naslov (torej sporočite kdo, kje in za kdaj vas je naročil na urodinamiko).

Spoštovani!

Tudi jaz sem naročena na urodinamske preizkave.Naročil me je nevrolog. Meni je razložil da bi naj vstavili iglico v mišico zapiravko v rektum in eno iglico v sečnico nato pa bi naj z elektriko dražili neke živce in pri tem ugotovili, če so živci na tem predeli poškodovani. Torej sta ti dve preiskavi različni. Zamima me zaradi česa se delajo urodinamske preizkave ,ki jih omenjate vi? Kaj se z njimi ugotavlja?

Lep pozdrav

Spoštovani!

Iz vašega opisa bi sklepal, da vas je nevrolog naročil na nevrofiziološke in ne urodinamske preiskave – torej na inštitut za klinično nevrofiziologijo, kjer bodo merili, kako so oživčene mišice in koža predela medeničnega dna in iz teh ugotovitev sklepali tudi na morebitne motnje oživčenja mehurja.

To nima nobene povezave z urodinamskimi preiskavami, lahko pa so vas ali vas še bodo naročili tudi na te. Pri nevrofizioloških meritvah zelo natančno spremljajo električno dogajanje v koži in mišicah, pri urodinamskih preiskavah pa merimo pritiske (tlake) v mehurju in rektumu (trebuhu) in ocenjujemo, kako se mehur kot celota razteza in krči (torej ne električni potencial posamezne mišice ob draženju, temveč rezultat vseh mišic – kako poteka in kako učinkovito je shranjevanje urina (torej raztezanje mehurja) in uriniranje (torej krčenje mehurja in sproščanje mišic zapiralk). Pri urodinamiki sicer tudi uporabljamo EMG – vendar je ta “kineziološki” – opazujemo torej aktivnost mišic medeničnega dna kot celote in ne posamezne mišice oz. skupine mišičnih vlaken, kar opazujejo nevrofiziologi z igelnimi elektrodami.

Včasih so za opredelitev bolezenskega dogajanja in pomoč pri izboru zdravljenja potrebne
tako elektrofiziološke kot tudi urodinamske preiskave. Teoretično bi bilo mogoče, da bi v raziskovalne namene delali oboje skupaj, vendar to ni običajno – običajno se dela EMG mišic medeničnega dna na nevrofiziologiji in urodinamika na Zavodu za rehabilitacijo Soča ali v UKC na urologiji.

Lepo pozdravljeni!