urgenca
Nelya, tukaj se pa moram oglasiti. In reči kakšno za zdravnike. Pred letom dni sem zaključila zdravljenje malignega limfoma in imela sem možnost spoznati zdravnike in ostalo med. osebje na Onkološkem Inštitutu, na Golniku in v Kliničnem centru. KAPO DOL! Niti ene slabe izkušnje. Morda le z enim zdravnikom na Polikliniki, ki mi je delal nek poseben UZ in ni komuniciral z mano, čeprav sem ga jasno in glasno nekaj spraševala.
In ni res, da zdravniki nimajo dovolj dela. Zdravniki na OI delajo 500/h, hitijo, imajo ogromno pacientov na enega zdravnika in so poleg tega izjemno prijazni, človeški, res krasni. Enako sem doživela v KC-ju.
Mislim, da se je stanje glede na včasih zelo spremenilo. Ker pa je debata o urgenci, bi pa tudi okoli tega še nekaj pripomnila. Spremljala sem mamo na IPP urgenci. Res sva čakali kot nori, ampak so čakali tudi drugi. Sestre so bile prijazne in so dobesedno “čarale”, da so vsi bolniki imeli stol ali posteljo, kisik na nosu,…. Zdravnici, ki sta mamo obravnavali, sta bili krasni. In glede na to, da ponavadi bolnike spremljamo tudi prestrašeni in zato posledično nepotrpežljivi svojci, verjamem, da včasih poči. Sem videla, kako je prestrašena hčerka nekega gospoda histerirala tam in s tem vznemirjala tudi ostale, ki so čakali in tako je marsikdo od njih začel histerirati skupaj z njo. Pa sploh ni bilo nič hudega. Pač veliko pacientov, dolga vrsta. Sestre so pa hodile okoli in ves čas spremljale stanje čakajočih. Verjetno so pač gledale, da se ne bi komu kaj poslabšalo.
Če pogledam mojo izkušnjo z rakom pri 33 letih, ki jo imam za seboj in s tem povezan strah pred smrtjo, stiske, bolečine…. lahko rečem le to, da bi raje 24 ur tešče čakala na urgenci vsak drugi dan, kot zbolela za rakom. Zato si ne grenite življenja z negodovanjem, ker ste morali čakati na urgenci ali na kakšen pregled pri specialistu. Vsak dan je darilo, uživajte ga!
Sama sem do zdaj imela malo mešane občutke iz urgence – nikoli se mi niso pokazali kot blazno zainteresirani; prišla sem s fantom, ki je imel spahnjeno ramo in hude bolečine – čakala sva 4 ure (hvalabogu za domače zaloge ketonala) da so mu potem končno naravnali bogo ramo. Spahnjeno ramo zna drugače nastaviti vsak reševalec in tudi njemu so jo v minuti nastavili, ko sva prišla na vrsto… midva pač nisva vedela kaj je in sva vedela le – da boli roka in da ful boli.. pač nisva medicinca..
Urgentni primeri niti ne pridejo na ambulanto – torej ko se oglasi sirena, se ni treba bati, da bodo tisti v ambulanti čakali.
Sem pa imela pred kratkim pozitivno (relativno) izkušnjo – jaz sem se poškodovala (in šla prvič na urgenco zaradi sebe in ne kot spremljevalka) – zaradi udarca sem krvavela – v dobre pol ure so me sprejeli, zašili in poslali domov. Vauu?? v bistvu res po vseh preteklih izkušnjah.
Je pa tudi res, da drmedi tam jemljejo vse skupaj čisto po tekočem traku. Ko sem bila sprejeta, sem v ambulanti sedela 5 minut, od tega 4,5 minute sama, ena v plavem me je poklicala, drug v plavem mi je rekel kam naj se usedem, tretji v belem me je prišel pogledat in vprašal kaj je bilo in potem so rekli, naj grem za sestro – brez da bi povedali kam grem, zakaj grem, da bi preverili glavo (bil je močan udarec v glavo)… in ok.. na šivanju, sem poslušala sestro ki ni znala uporabljati računalnika (“a zej morm F2 pritisniti?”, tisti ki me je šival, je pustil, da mi je kri tekla po obrazu in očeh in če ne bi vprašala, ne bi niti vedela kaj naprej ampak bi le prebrala iz izvida. In po njegovih besedah naj bi šli šivi ven v petih dneh, na izvidu pa piše 7-10 dni.. osebni zdravnik vidi seveda le izvid.. in to je to…
Torej ja – bila sem res hitro zaključen primer – so vsi impresionirani – ampak dejansko se veterinar več ukvarja s svojim bolnikom, kot zdravniki na urgenci, ki si še časa za “dober večer” ne vzamejo. No ja – pa saj smo vidli izpad drmed-ove po čemer se vidi njihov odnos do paciente in “ljubezen” do dela. Če bi jaz tako gledala na svoje stranke, bi kmalu ostala brez službe, pa tudi vsakodnevno delam z ljudmi, kjer srečam svašta!!!
Saj verjamem (saj vidim), da je gneča tam.. da je precej ljudi, ki res ne zgleda nekako urgentnih, ampak tudi zelo možno, da jih osebni zdravniki pošiljajo na urgenco… pa ne vem če ni vse skupaj problem le v neorganiziranosti.. sestri pri sprejemu se dejansko ne pretegneta.. zdravniki se sprehajajo levo, desno, tudi čez zadnja vrata se sprejema paciente (so ga v tistih 4,5 minutah ko sem čakala sama) ipd… 13 ur čakanja na urgenci je torej sicer relativno (pravite, da so vas vozili po pregledih? torej niste čakali 13 ur na sprejem) ampak vsekakor pa prepogosto poteka prepočasi in pogosto zelo nerazumevajoče do pacientov…
Sem peljala na urgenco eno dekle, ki jo je po nesreči zadela motika v glavo, jo prebila in lepo ostala v glavi. Ker so na nujni klic rekli, da po mlade ne hodijo, če ni prometna, smo punco-19 let- popokali z motiko v glavi lepo v osebni avto in oddrveli v bolnico na nujno. Tam so nas osorno vprašali, kaj hočemo, in naj ne mažemo čakalnice. Ko smo povedali, so rekli, naj se vsedemo. Sedimo pol ure, pa nič. sedimo še malo, nakar se naša punca onesvesti. Kličemo medicinsko osebje, pa nikjer nikogar. Po glasnih klicih pridrvi ena sestra in nas nadere, kaj kričimo, da ni panike.
In končno, po 1 uri in 20 minut se prišeta zdravnik, in zadevo prevzame. Punci so odstranili motiko , operirali glavo in jo s helikopterjem odpeljali naprej, nas pa nadrli, kdo bo čistil svinjarijo v čakalnici. HALO!
Drugi dan sem šla na obisk v ta isto bolnico k prijateljici, ki tam dela, pa je povedala, da je zdravnik spal in da ga niso hoteli buditi, ker ni bilo nujnega primera, samo malo krvi po glavi. Groza!
Pa peljem sosedovo deklico na nujno zvečer ob 21 uri. Klicali so iz šole , ker je imela tam plesne vaje, pa je padla in si poškodovala nogo. Ker so bili starši v službi, sem vskočila jaz. Z učiteljico jo dave v avto in pripeljemo se na urgenco. Tam nas naderejo, kje imamo napotnico. Punci pa štrli polomnjena kost skozi kožo. Ko jim to povemo,pokažemo, nas oholo napodijo k dežurnemu po napotnico. Halo! Saj napotnico lahko prinesemo naknadno. Ampak problem ni v napotnici, temveč v osebju in zdravniku, ki ga nikjer ni bilo. Ne v ambulanti in ne na oddelku bolnice.
Po vseh peripetijah in čakanju kake 3 ure, so jo sprejeli in seveda nas nadrli, kje smo tako dolgo s tako poškodbo. Na kraju so jo odpeljali na zdravljenje in operacijo v večjo bolnico.
Pa takih primerov je še ogromno, vse sem doživela na lasni koži. Kje pa so še ostali primeri in ostali ljudje. Tale sosedova punca sedaj še vedno hodi z berglami, noge ne sme uporabljati, pa je že 1 leto po poškodbi.
Pa naj mi nihče ne reče, da ni bil nujni primer. Včasih me ima, da bi nekoga v rit nabrcala. Ampak naša zakonodaja še podpira take primere in pod pretvezo, da šparajo v zdravstvu, se dogaja še marsikaj.
Pa dosti za enkrat, ker bi lahko pisala še 1 teden toliko je bilo nepravilnosti in …. Prijatelj nam je dobesedno počil in seveda umrl, ker je nujni zdravnik dal napačno zdravilo….. pa še….
Po napisanem sodeč očitno itak vsi urgentni primeri pristanejo v vaših rokah, pa bi se mogoče še mal pozanimali, kako se tem rečem do konca streže?! Eno uro sedet poleg človeka z motiko v glavi najbrž ni tako enostavno… Pa kakšne medikamente goltajo vaši prijatelji, bi se tudi lahko malo pozanimali, no, tale dohtarska golazen tako ali tako nima pojma, katere tabletke so za kaj, pol pa človeka raznese, kaj hočemo! Napisat tisti recept pa res ni nobena umetnost, to bi znal vsak cepec, pa še to jim očitno ne gre!
Pa malo bolj zares, ker itak ne boste dojeli – ne ga srat, ljudje božji! Prvič – niti približno ne verjamem, da se vam je kaj od tega sploh zgodilo, po moje imate samo zelo bujno domišljijo (sem poznala enga shizofrenika, ki si je med pogovorom z mano naredil lobotomijo…), in drugič – kakršnokoli že naj bo naše zdravstvo, nihče me ne bo prepričal, da bo nekdo z motiko v glavi eno uro sedel v čakalnici, če pa že , mora biti tudi sam precej butast, da čaka. Opisana poškodba noge je še najbolj verjetna, seveda pod pogojem, da je šlo za akrobatski roknrol, pa še v tem primeru moraš met srečo, da ti kost ven pogleda. No, res me pa zanima, kako izgleda, ko človek poči???
Saj verjamem, da se marsikaj doživi, ampak pretiravat in v neskončnost napihovat stvari pa tudi ni treba. Kljub vsemu zdravniki naredijo tudi kaj dobrega, pa če si to priznamo al pa ne, in kadar jih res potrebujemo, smo jim vseeno hvaležni za njihov trud.
Kako zgleda, ko človek poči? Verjamem, da ne želite videti. Naj vam povem kako. Človek je dobil za odvajanje vode ene tablete, in namesto 4000mg, je dobil v lekarni 40mg. Hudo, posebno, ker je to bil možakar, star nekaj čez 70 let, in so mu vsak drugi teden umetno odvajali po 20l vode iz telesa. Tablete pa je dobil za domov in po 4-5 dnevih se je tako napihnil, da mu je na popek začela liti voda pomešana s sluzjo. Voda je dobesedno lila in ko je prišla nujna pomoč v 4 nadstropje, je že cela postelja plavala, kljub nenehnemu vpijanju in brisnju vode, pol je ta voda tekla že dol iz postelje in ko so ga po stopnicah nesli vse zgroženi in prestrašeni reševalci, je ta voda iz njegovega popka dobesedno tekla po stopnicah.
V bolnici so ga operirali in zašili, vendar ga oživiti več niso mogli, ker je izgubil iz telesa vse,z to vodo, od elektrolitov, soli, mineralov…pa tudi najboljša transfuzija in infuzije na litre niso več pomagali. Umrl je na drugi dan. Vam je to smešno, in mene imate za hipihondra?
Meni je to žalostno.
Pa punca z motiko v glavi? Kaj mislite, da sem jaz in ostali profesorji na kmetijski šoli zmešani, ker punce niso takoj sprejeli? Kako jo naj sprejmejo, ko pa nobenga ni bilo?
Meni se vi zdite malo čudni. Če bi samo en tak primer na svoji koži doživeli, bi mislili drugače, kot sem tudi jaz naivka, dolgo časa mislila, da so pač zdravniki in osebje preveč zaposleni in bodo pomagali, ko bodo fraj. Oni pa počnejo vse kaj drugega, pomagajo pa ko je že prepozno ali pa skoraj prepozno.
Pa ne rečem, da so vsi enaki. Med njimi so tudi svetle izjeme, ki pa so na žalost prej izjeme kot pravilo.
Naš prijatelj je imel hudo prometno nesrečo in ko so ga postrgali iz avta in pripeljali v bolnico, ga je zdravnik in osebje pogledalo od daleč in reklo reševalcu, naj ga postavi z vozičkom v kot, ker mu tako ni več pomoči. In glej ga zlomka, po pol ure je še živel in pol so ga reanimirali in se borili za njegovo življenje. Notranje organe so pokrpali in potem odleteli z njim v kliničnega, vendar je moral helikopter nujne pomoči vmes 2x pristati, ker mu je srce nehalo biti.
Po 4 letnem zdravljenju je sedaj na berglah in nima očesa, nima vranice, pol pljuč, lobanjo po dolgem in počez pošraufano, o nogah in ostalem ne bom pisala, ker je tega preveč. Sedaj toži tega zdravnika in medicinsko osebje, za pričo pa ima reševalca in šofeja rešilca.
Ene stvari so že dobili in rešili, ene pa še trajajo.
To pa zaradi tega, ker pri nas ni pravnika, ki bi imel zadostno medicinsko znanje in ne zdravnika, ki bi imel kaj pojma o pravu. Pol pa se to vleče, s tem, da se njegovo zdravstveno stanje slabša. Tako mu tudi dobljene tožbe nič ne hasnijo, edino so v zgled in poduk ostalim zdravnikom, da ne bodo počeli takih in podobnih neumnosti.
Ta zdravnik pa ne sme več delati na nujni pomoči.
Pa spet nisem sizofrenična in niti manična, še manj pa potrebujem pomoč psihiatra.
Suzuki,
Jaz ti čisto verjamem kar si napisala in tisti,ki to ne verjame bi moral malo na psihiatrijo.
Ker imam dosti opravka z zdravniki bom napisala en primer:
– pomagala sem fantu brezdomcu, ki je imel hepatitis C in na koncu je prišlo do ciroze jeter. Bil je na gastro kliniki, ležal je zvezan na postelji in bruhal. Jaz sem čistila njegove izbljuvke, sestre so hodile mimo kot da ga ni. Ko sem zdravnika prosila, da bi malo popazili in mu povedala,da se bo zadušil je bil odgovor: PA NAJ SE ZADUŠI SAJ BO ITAK UMRL. Res je naslednje jutro umrl ampak mislim, da imamo vsi pravico do dostojanstvene smrti. To je zelo zelo resnična izkušnja in samo ena izmed njih in tisti,ki ni dosti po bolnicah se mu tudi sanja ne kaj se dogaja in na kakšne idiote naletiš, ki sebi pravijo ZDRAVNIKI .
Ja, na urgenci je res grozljivka v veliko primerih. Ampak glede na to, da plačujem zdravstveno zavarovanje mi bojo morali kar tukaj nuditi nujno zdravniško pomoč, če jo bom rabila in veš, če se pritožiš na pristojne inštance to tudi dosežeš, če pa bojo imeli slovenci zdravnike za bogove v belem in se bojo še naprej obnašali kot čreda ovac bojo pa reveži…….
Veteranka !
Tujina je blizu in dostopna tudi tebi. Potrebuješ samo EU kartico. Tudi ob urgentnem stanju ti svetujem obisk recimo urgence v Trstu, Zagrebu, Reki, Gradcu. V tujini so razdalje med urgentnimi postajami malo večje kot v Sloveniji – torej ni panike. Sporoči kako si opravila !
Lobotomije še delajo – ne pri vseh vrstah sesalcev !
No zdaj bom pa še jaz nekaj dopisala.Peipeljala sem prijateljico na uregeno,ker je imela splav,prišle sva ob 6h zjutraj,nikjer žive duše od pacientov pa sva vseeno čakali dve ure,da je doktor se primajal dol in potem je moral še kavo spit,ko sem pa jaz znorela in potrkala na vrata nadrla sestro in zdravnika je bila pa takoj sprejeta,tako da se čaka tudi če ni drugih ljudi.
Zdravniki na urgenci res ste poden