Spoštovani!

Pišem vam, ker me zelo skrbi za gospo, ki mi je zaupala. Gospa je stara okrog 65 let in sama živi z možem. Imata dva odrasla otroka. Potožila mi je, ker jo resno skrbi za svoje zdravje, pravi, da že pozablja. Gre za psihično nasilje s strani moža, fizično nasilje pa je tudi mogoče, če se mu upre. Ni alkoholik ali kaj podobnega, jo ima pa čisto v pasti. Vodi njen denar, da ji nekaj evrov in hoče vedeti, kako jih je porabila. Gospa ima svojo pokojnino, vendar je vedno z njenim denarjem razpolagal mož. Ko je hodila v službo, je bilo še znosno, sedaj pa se slabša in jo zelo skrbi. Ne pusti ji v družbo, zahteva, naj pusti Karitas, za Rdeči križ jo je že prisilil, vedno, ko kak gre, ima nesramne opazke in ji pregleduje vrečke, da ne bi kaj odnesla od hiše. Avtomobila ji ne pusti voziti, če pa že, le do otrok in pregleda stanje števca, da ne bi še kam zavila. Hoče, da je doma in zanj. Po njegovem nič ne naredi dobro in se z njo ne pogovarja, gleda TV in je na računalniku. Pravi, da ni nič njeno in da zasluži tako malo, da je to komaj dovolj za to, kar poje. In v tem stilu naprej. On tudi ni družaben in je najraje doma.

Kaj storiti? Kako se lotiti stvari? Zapustiti ga noče. Le moli zanj.

Hvala za vsak nasvet!

Spoštovani!

Vaša znanka doživlja zelo hudo nasilje, a to že veste. Žal pa ne verjamem, da obstaja kakšna druga rešitev kot to, da ga zapusti. A težava je, da gospa težko izstopi iz tega nasilnega odnosa. Zadržuje jo mešanica strahu, sramu in slabe vesti, ki se ji ob misli na umik verjetno pojavlja zaradi tradicionalnih vrednot ter pravil. Nekateri starejši ljudje jemljejo določene zapovedi zelo dobesedno in brez odstopanja.

Kot prvo bi torej “vaša” gospa potrebovala veliko mero poguma, podpore, predvsem pa smernic, kam in na koga se lahko obrne, kaj lahko pričakuje in kako bi bilo dobro postopati, da ne bi bila ogrožena. Uporabnica varne hiše, ki je tudi upokojenka, mi je razlagala, kako je pri njej izgledal odhod od doma. Pove, da je najprej dobila osnovne informacije o tem, kam se lahko obrne in sicer se je obrnila na CSD. Tam so jo podprli v njeni odločitvi, tako da je uspela izpeljat to dejanje, v nasprotnem primeru pravi, da bi se kar vrnila. Ob samem odhodu pa pravi, da je bila v nekem posebnem stanju, kot bi bila hipnotizirana in ne popolnoma zavestna. In še ob odhajanju ni bila povsem prepričana in odločena, če bi res šla. No dandanes je 100% prepričana, da je bilo to edino, kar ji je preostalo.

Če ima vaša gospa dva odrasla otroka, bi bilo zelo dobrodošlo, če bi ji onadva stala ob strani oz. bi ji dala svoj “blagoslov” za ta korak. To bi ji mogoče pomagalo. Če imate možnost, skušajte “potipati” pri njenih svojcih, koliko so seznanjeni in kako na situacijo gledajo. Pri tistih naših uporabnicah, ki so malo starejše, so v večini primerov otroci tisti, ki jim stojijo ob strani ter jih podpirajo pri teh izredno težkih življenjskih korakih. To ne pomeni, da otroci obrnejo hrbet očetu, z njim ostanejo v normalnih odnosih, le mamo zaščitijo.

Kot drugo, se mi zdi, da gospa tudi zaradi svoje močne vere vztraja v odnosu in misli, da je prav, da potrpi… Nekako bi se morala osvoboditi tega občutka nemočne pripadnosti možu. Kajti tudi gledano iz verskega vidika je življenje najvišja vrednota, gospa pa v danih razmerah dejansko nima svojega življenja, je kot, da bi ga zavrgla, ker dopušča možu, da upravlja z njim. Dobro bi bilo, če bi spoznala, da Bog tega gotovo ne želi, saj tu ni človeškega dostojanstva. Tega ni dolžna prenašati, ampak ima vso pravico do svobodnega in človeka vrednega življenja. Poleg tega pravijo, da Bog pričakuje, da si najprej pomagamo sami, potem nam bo pa še On, zato naj bi imelo ukrepanje prednost pred molitvijo, a to je težko reči človeku, ki se nahaja v tako težki situaciji in pri katerem je vdanost povsem razumljiva… Morda ji lahko kaj koristi še informacija, da s formalno-pravnega vidika tudi v cerkvenem pravu obstaja možnost t.i. ločitve od mize in postelje, pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi.

Zelo pozitivno pa je, da se vam je gospa zaupala in že s tem ji pomagate, ko ji prisluhnete. Ste pa tudi vi v nezavidljivem položaju, ko veste za psihično trpinčenje, ki ga preživlja vaša znanka, a ste ob tem bolj kot ne nemočni, še posebej, ker gospa odklanja umik. Če boste presodili, da je nasilje tako hudo, da morate prevzeti pobudo, ne glede na njeno voljo, sporočite, kaj se dogaja, na CSD. Zakon o preprečevanju nasilja v družini pravi o dolžnosti prijave tako (če mogoče spadate v katero od omenjenih služb):
“6. člen (dolžnost prijave)
(1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. ”
V vsakem primeru pa bi bilo dobro, če boste lahko ostali z gospo v stiku, da bo lahko pri vas našla razumevanje, moč in podporo… Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.