Pozdravljeni!
Ceprav je tu druga tema,pa vas vseeno prosim za odgovor.
Gre se za preteklost,ki mi obcasno dela hude tezave(strah ,napadi panike).Zivim v hisi,kjer so se pred leti dogajale hude stvari in ceprav je ze kar neki casa mir in oceta ze dolgo ni vec pa me je doma se zmeraj ful strah(vcasih vec,vcasih manj-predvsem pa zvecer).
Ta strah se potem prenasa tud na druga podrocja v zivljenju.
Pravijo ljubo doma kdor ga ima???
Ko se jaz vracam domov imam tolkokrat cmok v grlu!
Naj se odselim?Ze dolgo razmisljam o tem,saj sem probal ze dost stvari,strah pa se zmeraj ostaja.(obiski pri psihologu,pomirjevala).
Mogoce pa me je strah ziveti skupaj z mamo pri teh letih(33).Vcasih sploh ne vem cesa me je strah.
A je imel kdo od vas podobne tezave?
Najlepsa hvala za odgovor.

Strah te najbrž ni, je pa nenaravno, da še vedno živiš z mamo. In takh vas je več kot pol tvoje in še mlajših generacij. Pri tem seveda “živeti z mamo” ne pomeni življenja pod eno streho, temveč da še vedno živita kot pri dvanajstih letih, ko te ona komandira, pere, lika, kuha in ne dovoli pripeljati punce ali fanta v hišo.
Strah pa te mora biti predvsem živih, ne pa mrtvih. Še v grozljivkah se na koncu običajno pokaže, da je “mrlič” v resnici še kako živ!
Priporočam pogovor pri psihiatru. Ne zaradi norosti, temveč ker je edini sposoben ugotoviti, kaj te V RESNICI muči.

Lepo vas pozdravljam!

O strahu sem doslej že nekajkrat pisala, npr. tukaj: ( … ); tukaj: ( … ) in še kje …

Če na kratko povzamem:
Čeprav strah subjektivno občutimo kot neugodno čustvo, ima, širše gledano, zelo koristno vlogo. Tako kot ima bolečina (ki jo doživljamo kot neprijetno senzacijo) zaščitno funkcijo za telo (saj je signal, da je telo ogroženo), ima strah funkcijo signala, da je ogrožen naš “jaz”.
Seveda moramo ločevati med “normalnim” (ustreznim), koristnim strahom in “nenormalnim”(iracionalnim) strahom. Ustrezni (racionalni) strah se pojavlja v situacijah, ki so resnično nevarne (!), kadar se oseba resnično ni sposobna ubraniti, kadar je jakost strahu primerna stopnji ogroženosti in kadar je obnašanje, ki izhaja iz strahu, prilagojeno – t.j. opravlja zaščitno funkcijo (spopad s situacijo ali pravočasen umik iz situacije, kadar je to najboljša rešitev).
Anksiozni strah ali tesnobo pa bi uvrstili med t.i. iracionalne strahove (kot ste sami lepo opisali: “Včasih sploh ne vem, česa me je strah.”).
Travmatične izkušnje, ki smo jih doživljali v preteklosti (od ranega otroštva naprej), lahko vodijo v t.i. simbolični strah, ko oseba strah, ki ga je čutila do “originalnega objekta” (npr. agresivnega očeta) prenese na nek drug objekt (npr. strah pred vsemi ljudmi, strah pred določenim prostorom – pred “domačo hišo”, kot ste to poimenovali sami).
Pred strahom pogosto radi bežimo (strah me je določene situacije – in se ji raje izognem). Toda v življenju obstaja veliko situacij, ki se jim (dolgoročno) ne moremo izmikati v nedogled. V takšnih situacijah umikanje (izogibanje) ojačuje (!) stopnjo strahu. Načeloma torej velja, da se strah premaguje s spopadom (!) s situacijo, ki se je bojimo!
Sprašujete, ali naj se odselite iz domače hiše. Hkrati pa tudi ugotavljate, da “se ta strah prenaša tudi na druga področja v življenju”. Če je tako, nosite strah V SEBI in ga boste nosili s seboj. Treba bo delati na tem, da ga izkoreninite iz sebe! Če tega niste zmogli sami, je prav, da nadaljujete s strokovno pomočjo (ne samo z zdravili, temveč tudi s psihološko terapijo. To pa ne bo šlo kar na ena-dva-tri; vzameš tableto in si rešen … ).

Potem bo tudi domača hiša lahko postala dom, kjer si boste lahko zgradili svoje lastno družinsko življenje. (… Dom ni ne hiša, ne stanovanje, ne kakršnakoli zgradba. Dom je tam, kamor spadaš. Kjer si varen, ljubljen in sprejet, kakršen si. Doma ni treba igrati. Lahko si to, kar si.)

(Namesto zaključka)
V neki knjigi, ki mi je bila podarjena ob rojstvu sina, je bilo naslednje posvetilo:
“Če te tvoj otrok poišče s pogledom – poglej ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z rokami – objemi ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z usti – poljubi ga!
Če ti tvoj otrok želi nekaj povedati – poslušaj ga !
Če se tvoj otrok počuti nemočnega – pomagaj mu!
Če se tvoj otrok počuti samega – spremljaj ga!
Če je tvoj otrok žalosten – potolaži ga!
Če se tvoj otrok znajde v težavah – opogumi ga!
Če tvoj otrok doživi neuspeh – zaščiti ga!
Če tvoj otrok izgubi upanje – ohrabri ga!
… In tvoj otrok bo zapustil svoje gnezdo poln modrosti, kajti v svetu se bo moral spoprijemati z mnogimi ukanami in neumnostmi; zlepa se ne bo prestrašil, kajti tvoja naklonjenost mu je ohrabrila srce za napore življenja; njegova volja postaja nezlomljiva, kajti tvoje potrpljenje in vztrajnost sta ji dala žilavost.”

To je mojih “deset božjih zapovedi”.

Lep pozdrav,
Veronika