Živimo v težkih časi, ko se vsak bori in boji za službo, za vir preživetja. Marsikdo je potisnjen na rob preživetja in vsakodnevno strahuje za prihodnjost. Veliko ljudi nima niti za osnovno življenjske potrebščine in bi bili veseli kakršnegakoli dela in prihodkov. Prijeli bi verjetno za vsakršno delo.

Tudi sama sem bila v takšni situaciji. Imela sem res dobro službo, dobro služila, imela kar dobro življenje. Dokler se ni vse obrnilo na glavo. Čez noč. Vse se je zrušilo. Padla sem v gromozanske dolgove in psihično zbolela. Trajalo je, da sem začela normalno delovati. Ko nisem imela niti za kruh sem bila vesela priložnosti in sem prijela za vsakršno delo. Seveda sem v tej fazi bila tarča marsikakšnega prevaranta, ki je zlorabil mojo situacijo.

Končno sem dobila delo. Ki ga nikoli prej v življenju niti povohala ne bi, tudi če bi umrla od lakote. Ja, padla sem na dno. Sicer je dobro plačano ker delam v tujini, za isto delo pri nas bi bore malo zaslužila. To delo sedaj opravljam že kar nekaj časa in mi gre na bruhanje. Zato ker sem tako nizko padla, da moram delati tovrstno delo. Vsak dan se sprašujem da kako sem si lahko to dovolila. Vsem je hecno da kako si res ne morem najti boljšega dela. Kako to, da se nisem sposobna skopati iz tega dreka in dobiti eno spodobno delo, primerno moji izobrazbi in mojim sposobnostim. Počutim se totalno nesposobna….. Razočarana sem sama nad seboj. In seveda mi moji prijatelji tukaj še dajo vedeti s svojimi zlobnimi komentarji da sem res nesposobna. Odmevajo besede gospe, ki mi je sicer pomagala v težkih časih, pa vseeno njene besede: a kaj boljšega dela si ne moreš najti, izniči vse dobro kar je zame naredila. A si mogoče ne želim najti boljše delo?!? Tiščim na istem ker si sama sebi tako hudičevo želim vse najslabše? Aroganca in zaničevanje drugih v Sloveniji nima meja. Kamorkoli se obrneš te bo eden spljuval. Seveda tisti, ki ni s prstom mignil, niti je izkusil kaj slabega v življenju. Tisti, ki ne ve kaj pomeni tujina in kaj pomeni uspeti v tujini. Tisti, ki je do službe prišel prek strica in ne z lastnim delom…..

Seveda, vsaka zlobna beseda zaboli, še posebej, ko si v težki situaciji, si stisnjen z vseh strani in ne najdeš poti ven. Težko je nekomu razlagati kako težko je v tujini, sploh pa uspeti. Težko je preboleti in smelo iti naprej, ko te kar naprej opominjajo kako si ti zanič, kako si ti neuspešen, kako si ti nesposoben…. Sploh ko si že v letih, ko bi moral uživati plodove svojega dela in ne začenjati znova.

Tako težko mi je, ne morem se sprijazniti s tem, da začenjam vse iz začetka. Kar ne morem. Nenehno se sprašujem zakaj, zakaj mi je vsega tega treba? S čem sem si zaslužila to slabo, zakaj se mi je zgodilo to kar se mi je? Zakaj ne mroem živeti enega normalnega, mirnega življenja? Nenehno sem v stresu. Nisem sposobna se niti naspati, niti odpočiti. Kar naprej sem v pogonu, kar naprej v strahu kaj bo z menoj. Redne službe nimam, velikokrat se selim, kar naprej sem v negotovosti….

Enostavno imam vsega dovolj. Zmanjkuje me. Izgubljam smisel in vse kar sem si nekoč želela je danes nepomembno. Ne najdem več smisel v tej nenehni borbi. Saj normalno, da se je treba botiri, vendar meni ni več jasno kako se po celem življenju borb kar naprej borim in sem še vedno na nuli. Se ne premaknem. Nisem zadovoljna s svojim življenjem in s tem kar trenutno imam. Ne spomnim se niti da sem kdaj sploh bila zadovoljna. Vedno sem živela v stresu. Če ne zaradi borbe za preživetje potem pa zato ker se je vedno našel idiot, ki me je maltretiral. Tako je bilo tudi v Sloveniji. Dejansko sem službo zgubila zato, ker se je lastnik izživljal nad delavci. In ker tega nisem mogla prenašati sem ostala brez službe. In seveda za po vrhu še na tak grd način so me odpravili, da sem psihično zbolela.

In zdaj, ko sem že v zrelih letih me še vedno muči vse, to da začenjam znova, to da kar naprej živim v stresu, to da sem nihče in nikjer…..

Nezadovoljna s seboj in svojim življenjem, nezadovoljna s trenutno situacijo in s tem, da se kr ne premakne nikamor in da sem stisnjena, da kr ne morem več. Ne najdem izhoda, nimam več moči da bi prenašala vse to……

In počutim se krivo ker se istočasno zavedam koliko ljudi na tem svetu bi dalo marsikaj, da bi imelo vsaj te možnosti, ki jih jaz imam….

Žal mi je, da ste se znašli v situaciji, kot ste se. Strinjam se z vami, da so težki časi, težki predvsem zaradi napačnih vrednot, ki se propagirajo in širijo. Ja in kako prav imate, da se vedno najde toliko ljudi, ki modrujejo oz. delijo pamet, se celo naslajajo v trenutkih, ko v prvi vrsti človek potrebuje sočutje. Jaz vas občudujem gospa. Predvsem zato, ker vem za ljudi, ki že leta živijo na račun državne podpore, ker jim je podčast delati dela, ki niso dobro plačana in jim niso všečna, pa so ti ljudje brez visoke izobrazbe, celo brez izobrazbe.
V petek sva s sodelavko napisali na trgovsko zbornico dopis o tem, kako neznosno nama je spremljati situacijo v trgovinski branži, ko se položaj trgovec tako drastično slabša. Ne vem, ali bova sploh dobili odgovor, ampak nekaj sva napisali in gotovo bova pisali še kam, nekaj sva naredili. Zdi se mi pomembno, da se govori o tem, da sporočamo, da to ni v redu, da se razvrednotijo poklici, dela. Da mi nismo potrošni material. Pred slabim mesecem sem bila na onkološkem inštitutu, v čakalnici se je gospa namrdnila, ko se je iz ordinacije slišal smeh sester, češ, mi čakamo v čakalnici, oni pa se smejijo. Pa sem ji odgovorila, bodite veseli, da se smejijo, jaz veliko raje vidim, da me obravnava osebje, ki se zna smejati in sprostiti tudi v težkih situacijah. In oni niso robiti, niso stroji, ki jih je potrebno čim bolj ekonomsko izkoristiti. Potreben je naš aktivni odziv državljanov na slabšanje situacij na delovnim mestih, na močan pritisk neozaveščenih delodajalcev, da je pomemben samo profit. Ne razumem, kako se v slovenskem okolju tako redko zgodi, da se kolektiv med seboj poveže in skupaj zahteva pravice, ki mu pripadajo po zakonu. Ja in ne razumem potem še to, da ni sočutja do situacij kot je vaša. Grozljivo je, da delaš samo zato, da preživiš, životariš, da je delo tako malo cenjeno.
Veste kaj mi je svetla točka v vaši zgodbi. Če sem prav razumela, zdaj dobivate dobro plačo. Če se vas prav razumela, potem je to vsekakor ena od svetlih točk. Nočem dejati, da izenači vse vaše trpljenje, … toda omogoča vam nekaj. Omogoča vam, da si lahko privoščite kaj, kar vam dobro dene. Če ste nenehno pod stresom, že več let kot pravite, potem mi verjemite, da se je stres zajedel že globoko v vaše telo. Moj nasvet je, da kot prvo potrebujete dobro »pregnetitev« vašega telesa, eno dobro proti stresno masažo. Vsaj eno. Ta vaša slaba volja, obupanost, izčrpanost izhaja tudi iz vašega preobremenjenega telesa. Potrebno je, da se sčistimo, iz telesa izpustimo nagrmaden stres. Pa kar se mi zdi nujno v vašem primeru je tudi to, da okrepite odnos z ljudmi, ki pa vidijo v vas zmagovalko in ne poraženko. Meni ste zmagovalka. Jaz vas občudujem. Ženska, ki zmore, ženska, ki zna. Ženska, ki se kljub teži življenja ne preda in gre naprej in bo šla. Ženska, ki verjame vase, čeprav se vam ta trenutek ne zdi tako. Ženska z velikimi potenciali. Glejte, je kar je. Poskušajte svojo energijo iz fokusa: zakaj se mi ti dogaja in toliko sem že stara pa se mi to dogaja … prenesti v fokus: Kako lahko ustvarjam?Kaj lahko ustvarim iz življenja? Kako lahko vsak dan prenesem ustvarjalnost v svoje življenje? Kako lahko iz tega kar imam čim lepše oblikujem svoje življenje?
Slabo vest pa vedno znova odpihnite iz svojih mislih. Dejstvo je, da je veliko ljudi, ki živi bolje kot vi in še več ljudi, ki živi slabše kot vi. Vi ste, kjer ste, nekje je smisel, zakaj je tako kot je. In ta smisel se vam bo odkril slej ko prej. Neko novo spoznanje vam bo prineslo vse skupaj, ko boste zmogli zadihati na nov način. Spoznanje, ki bo obogatelo vašega duha in duha ljudi okoli vase. Osredotočajte se na svetlobo, iščite jo in našli jo boste.
Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor in spodbudne besede. Se strinjam s tem kar ste napisali. Se zavedam situacije, ne samo moje, temveč situacije v celem svetu, predvsem pa situacije v naši državi. Tudi spomini na čas, ko nisem imela denar niti za hrano kaj šele za kaj drugega, mi gredo skozi glavo. Tudi dejstvo, da je veliko ljudi po svetu, ki živijo slabše kot jaz, nimajo niti teh možnosti, ki jih jaz imam. In kljub vsemu, kljub temu, da se zavedam vsega in sem, vsaj sama tako mislim, prizemljena in razmišljam realno, se počutim ogorčeno in ne najdem motivacije. Ne najdem več motivacije za naprej, zato da se borim, da se še naprej ženem. Toliko slabega se je zgodilo, da se enostavno ne znam in ne morem več zmotivirati za iti naprej. Ne najdem več razlogov. A veste, toliko let hudega, odrekanja in vsega zato da sem še vedno v nekem statusu kwo in sem še vedno na neki točki, ko ne vem več ne kaj sem, ne kdo sem, ne kje sem in nič….. Delam k norc, lahk povem da v kratkem času naredim toliko delovnih ur kot nekdo v celem letu. Od plače mi ne ostane ne vem koliko, ker imam kar precej obveznosti zaradi dolgov, ki so se nabrali. Plačujem pač, da se rešim iz tistih dolgov. Nekaj denarja mi ostane. Sem pa še vedno v negotovosti. Delo dobim za nekaj mesecev, nato pa spet vse znova. Iskanje dela, delam nekaj mesecev, nato spet pavza, iskanje dela ipd….. in to se vleče zdaj kar nekaj let. Nisem več ne tle, ne v tujini, nimam nobenih pravih prijateljev, nobenega življenja, gor si ne morem niti ustvariti kaj ker sem kar naprej selivka….. Ne vem, enostavno mi je moje življenje bedno, kljub vsemu kar imam. In zgubljam potrpljenje, ker se to enostavno predolgo vleče…. Na vse to pa dobim vsake toliko porcijo grenkobe iz preteklosti. To, da nimam niti družine niti sorodnikov kamor bi se lahko zatekla vsaj na pogvor, to da v bistvu s časom izgubiš vse ljudi okoli sebe in v težkih trenutkih nimaš več nobenega za iskren pogovor…..
Bedno, res bedno. In potem doživiš hladen tuš k ti nekdo zabije, da kaj a si še kr naprej čistilka, a boljše delo si ne moreš najdet….. bwah…

Se strinjam, da pomaga ko si človek privošči kaj, karkoli kar ga razveseli. Samo s časom to vse zgubi vrednost. Lahko se nekajkrat s tem potolažim, sm ko pa spet pridem v situacijo iskanja dela, stres kdaj in kaj bom spet dobila, stres da imam omejena denarna sredstva na razpolago, ki bodo hitro pošla in se lahko v 3 mesecih spet znajdem v isti točki kot pred nekaj leti (brez prihodkov, denarja za hrano, bankrot….)…….

Kar pa je najbolj bedno je to da kar ne pridem ven iz tega začaranega kroga. Bolj ko se trudim da se utrdim, da si zagotovim neko varnost (finančno), da se mi le ni treba bati za prihodnost, bolj stagniram….. in to me ubija. Se tolažim, da bo boljše, da bo ne vem kaj, potem gre leto dni okoli in ugotovim, da sem takorekor na istem…..in seveda se sistem sesuje, ker ne vidim v čem je point, če sem kar naprej na istem….

Delam zdaj prekvalifikacijo. Za šolo s katero naj bi si omogočila boljše delo. Najhujše od vsega je to, da za to šolo nimam nobenega zanimanja. Delam jo zaradi nekih koristi, ki jih prinaša, delam na silo – res nobene volje za učenje nimam. In to je spet. Spet nekaj na silo. Druge šole sem tudi naredila na silo – sem bila enostavno prisiljena jih narediti. So drugi izbirali namesto mene. Danes se spet podajam v nekaj kar me ne zanima in na silo. Vprašam se do kdaj? Zakaj? Zakaj spet delam nekaj proti svoji volji? Toliko enih notranjih konfliktov je, da se mi sploh ne da nič. Dejansko me niti ta šola, niti ta poklic kaj preveč ne zanima. A kaj, ko nekaj moram narediti da se kamorkoli premaknem. Ni pa to niti približno nekaj kar bi me tako hudičevo zanimalo, da bi me vsaj potegnilo not.

Boli me, boli me to da sem padla tako nizko. To, da sem iz neke urejene situacije, iz dobre službe in vsega padla na tako beden nivo. Nimam več ne doma, ne življenja, ne prijateljev ne ničesar. Samo delo, delo, delo. Plačevanje dolgov, računanje koliko časa vmes moram preživeti in ali imam sploh dovolj denarja za preživetje. Kalkuliranje ali si sploh lahko kupim kakšna oblačila, o kakšnih izletih ali dopustu pa moram hudičevo dobro premisliti (se čemu drugemu odpovedati). V tujini si ustvariti življenje je nemogoče. Od pufov si to finančno ne morem privoščiti. Pa še ta problem je, da nikoli nisem na istem mestu. Pa tudi, če sem, so drugi sodelavci novi, fluktuacija ljudi je maksimalna, in kar naprej si na začetku, z vsem……

Najbolj pa me muči, da delam nekaj na silo, proti svoji volji, proti tem kar bi rada in kar me zanima. In to že skoraj celo življenje. In se potem sprašujem, zakaj sploh živim če kar naprej delam to kar drugi zahtevajo od mene, to kar drugim ustreza, na silo nekaj za golo preživetje…. Saj bom naredila prekvalifikacijo, sam kaj potem. Nekaj časa bom v tem, potem pa mi bo spet vse dol padlo. Ker to ni pal nekaj kar me privlači in se mi zdi zanimivo. Pa še ljudje, ki delajo v tej branži so mi odbijajoči. Ne najdem se na njihovem nivoju. Do sedaj mi ni uspelo najti njihove frekvence….. ni moja družba. In koliko let bom potem zdržala: dokler me razjeda na želodcu ne uniči, psihično ne sihiram……

No, še ena zadeva je to, da npr. nimam volje niti iskati delo na tem področju. Mogoče bi lahko kje dobila delo, če bi pač napisala da delam to šolo, da želim v tem delati ipd. Jaz pa nobene volje nimam niti da bi to naredila. Enostavno mi ni …..
Kar naprej mi hodi po glavi to kar sem imela. Področje na katerem sem delala, kjer sem doma. Na katerem sem uspešna. Res, da sem v tujini kjer so tudi jezikovne ovire, ko govorimo o priložnostih za boljše delo….sm vseeno. Sem se jezika naučila, sicer ne morem trditi da se ne opazi po govoru, da sem tujka, se pa sporazumevam in razumem. Za kakšna delovna mesta je moje znanje jezika zadostno, sam kaj ko mene ta delovna mesta ne zanimajo preveč. Vseeno sem že nekaj stara in bi rada že enkrat kaj konkretnega. Rada bi se že enkrat uredila, umirila. rada bi že enkrat vedela kje sem doma. Rada bi že enkrat vedela, da mi čez 3 mesece ne bo spet treba iskati dela….. Ja, in rada bi delala to kar mi je všeč in kar res obvladam. In, če sem lahko nesramna, ne želim se učiti in delati poklice, ki mi niti privlačni niso…..
Ne vem, mogoče sem prezahtevna, mogoče ne razmišljam realno. Ne vem koliko ljudi opravlja delo, ki ga veseli. Mogoče je povsem naravno in normalno, da delaš tisto delo, ki ga dobiš in se ne obremenjuješ s tem ali v njem uživaš….ali te zanima.
Saj sem velikorat srečala ljudi, ki navzven delujejo kot roboti. Opravljajo svoje delo, vendar brez zanimanja, brez veselja, brez volje. In jaz si ne želim biti takšna…..

Vprašanje za vas, ali ste se pozanimali, kako je to z osebnim stečajem. Ali imate možnost, da bi sprožili osebni stečaj in bi se s tem znebili svojih dolgov? Ne vem, kakšni so pogoji, da lahko sprožiš osebni stečaj, in mogoče ste že pozanimali, če se pa še niste, pa preverite.
Težko je zdržati v vsej tej negotovosti, ki jo opisujete. Vedno strah, ali boste imeli dovolj za preživetje. In potem ta strah, vedno znova prinaša v vaše življenje podobne izkušnje in vas hromi, jemlje energijo, voljo po življenju. Nekako tako kot bi bili nenehno v enem krču, kajne? To se pravi, če pogledava malo z distance na vaše delovanje v življenju, se že zelo dolgo borite. Že kar nekaj časa, je vaša strategija borba. Razumem. Če pa želimo narediti kvalitetno spremembo v življenju, je pa pomemben preskok v našem razmišljanju, delovanju. Ker več istega delovanja in vedno več istega ne prinese kvalitetnih sprememb. Pozitivne spremembe prinese drugačno delovanje. Zavedam se, da ni preprosto to kar govorim. Ampak se pa da. Metoda, ki jo uporabljam sama v takih primerih je ta, da človeku pomagam, da se sooči s tem, kar bi se zgodilo, če se naredi najslabši scenarij, kar je možno. To je v vašem primeru, si predstavljam, da ostanete brez službe, brez prihodkov. Da se zgodi, da zgubite službo in jo ne dobite kar nekaj časa. Pri tej metodi podoživljaš v mislih in z vsem telesom, da si popolnoma brez vsega. In človek ugotovi, da kar umrl ne bi. Ugotovili boste, če se boste poglobili v to razmišljanje, čustvovanje, situacijo, ampak z močnim zavedanjem doživljanja svojega telesa, s tem, da boste šli najprej skozi občutenje strahov, marsikaj, tako to kar vas paralizira, da se ne premaknete v življenju, kot to kakšne možnosti imate na razpolago. Kar vzemite si čas in si predstavljate, kako ste v tej situaciji. Ni nobenega denarja, nič, samo dolgovi. In nič ne morete storiti, ne glede, kako se trudite, vam ne uspe dobiti nobene službe. Predstavljajte si, kaj se potem zgodi, ko si človek reče, o.k. tudi to bom preživela, res je, vse sem izgubila ampak še vedno imam možnost kreiranja, možnost iskanja lepih trenutkov, možnost samo živeti. Zgodi se trenutek, ko človek popusti svoj nenehni trud in se prepusti, kar bo pa bo. Res je, sami sebi si rečete, da ste brez službe, čisto na dnu, ampak tudi svobodni. Nič več ne morete storiti, razen, da se predate in rečete, bo kar bo. In potem začnite gledati, za kaj bi bilo poskrbljeno, kljub temu, da bi bili na dnu. Se strinjava, da bi imeli hrano, obleko, prenočišče. Ne rečem, da bi bilo idealno ampak ne bi umrli od pomanjkanja. In če vam uspe v sebi sprejeti najslabšo varianto tudi glede vaših dolgov in še ostalih situacij v vašem življenju in si reče, tudi če se mi to zgodi, bom preživela, bo že nekako šlo, ste na konju, kot se reče. Takrat bo v vas popustila vsa ta zakrčenost, katera globoko v sebi skriva prepričanje : ne bo mi uspelo, nikdar več se ne bom premaknila iz situacije v kateri sem se znašla.
Kar se mi zdi tudi pomembno, je tudi to, da v sebi razmejite, kaj delate za to, da preživite: prekvalifikacija, vaše trenutno delo, in potem delajte še kaj v smeri, kar bi radi delali, pa četudi prostovoljno in malo časa. Poskusite vase vnesti neko mehkobo. Napišite si, kaj si želite za življenje in kje ste zdaj. Obe situaciji poskusite sprejeti. O.k. zdaj sem tukaj, želim si biti tam. Potem pa še nekaj, zavzemite stališče: mogoče bom prišla tja, mogoče ne, bom pa delala na tem, da ustvarim možnost, da se mi realizira želena situacija. Vem, da to ni lahko. Ampak način delovanja, kot ga imate sedaj, ne deluje. In takrat je potrebo spremeniti. Velikokrat ljudem uspe preboj v življenju, ko se vdajo in rečejo, bo kar bo, živel bom za ta trenutek, da ga čim bolje izkoristim, dogodilo pa se mi bo to kar se mi bo.
Upam, da sem vam napisala kaj uporabnega. In upam, da vam še kdo napiše kaj spodbudnega, kakšno svoje razmišljanje, izkušnjo.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Gospa Mateja, najlepša hvala.

Opcijo osebnega stečaja sem že preverila. Lahko jo sprožim, samo znebila se ne bi dolgov.Ta opcija je sprejemljiva, če se človek znajde na dnu, nima nobenega premoženja ipd. Če pa gre za dela sposobno osebo, se tudi sodišče ne odloči za odpis, oziroma. če že dovoli potem to traja kar nekaj let in vmes poberejo vse kar lahko (ostane ti samo min OD). Kakorkoli sem izračunala, je ta opcija neugodna, ker plačuješ (ti poberejo večino prihodkov), ostaneš brez vsega – če imaš karkoli, ne moreš se spet postaviti na noge, ker ti ostane samo min OD, ipd. In, če je trab plačati najemnino pa vse ostale stroške, potem je hudo oziroma misija nemogoče.

Moj status je res kaos. Dejansko nimam kam. To, da bi imela prenočišče in hrano je napačno sklepanje – bi imela kje v kakšnem zavetišču. Ni ravno enostavno. Velik del prihodkov gre za plačilo dolgov, ostane mi nekaj, si tudi kaj privoščim, samo za normalno življenje to ni dovolj. Nikakor ne… in ne morem si privoščiti vse kar bi mogoče potrebovala, sploh pa ne vse kar bi si želela. Vsako toliko si kaj privoščim, toliko da se razveselim.

Nisem pa v situaciji, ki bi mi omogočila, da kakorkoli začnem normalno življenje, v smislu da se nekje ustalim, da imam redne prijatelje, hobije, da kaj planiram… ipd. Kar naprej sem nekje v zraku….. tam in nikjer in povsod….

Da ostanem doma, mi ne znese, finančno. Ne bi mogla toliko zaslužiti, da bi preživela in plačevala vse obveznosti. Da še naprej delam tako kot sedaj, bom po moje počila. Stresno je, hudičevo stresno. In ni možnosti, da si olajšam tisti čas oziroma si nekako to trpljenje olajšam, da zdržim…. Tudi fizično to ni mogoče….

In tako se vse vrti v krog. In ko za trenutek pomislim, da sem na boljšem kot lani, me zadane. Vidim svojo finančno sliko in je takoj konec veselice. Ugotovim, da prav dolgo ne bi zdržala brez dela in brez rednih prihodkov. Ubija me to, da nimam prav nobene varnosti, prav nobenega zatočišče. Nimam kam, če se mi kaj naredi. In to je od vedno tako, ni od zdaj. Odkar pomnim sem v stresu. Nikoli v življenju nisem imela nobenega, ki bi mi nudil zavetišče v primeru da se mi kaj zalomi v življenju. Moji starši so živi, samo prej bi se obesila kot šla k njima. Sem preveč grenkega od njih se najdela in mi niti na misel ne pride, da bi se na njih obrnila. Tudi za tolažbo mi nista nikoli bila. Ko mi je bilo hudo in sem se materi potožila, mi je rekla da kaj mi ona hoče, mi ne more pomagati in je šla stran. Nikoli dejansko nisem čutila niti vedela kaj to pomeni, ko živiš brez tega strahu. Celo življenje živim v strahu in enem nenehnem krču, ker se zavedam da nimam kam niti koga. Od sorodnikov za katere sem mislila, da jih imam, se je tudi izkazalo da to ni tako kot sem mislila. So mi zaprli vrata, ko je bilo hudo….. Pa nisem ne alkoholik, ne junky, ne lenoba. Sem marsikaj dala od sebe in sebe drugim, na koncu ko sem sama potrebovala pa ni bilo nikjer nobenega. Sploh pa zaradi očitkov in posmehovanja se ne bi nikoli obrnila na njih…. nikoli.

Hudo je ko s ezaveš da si dejansko sam in da v resnici nimaš kam. Zame ni pomoč in rešitev, da grem po pomoč k nekomu, ki bo moje trpljenje iskoristil za obsojanje in posmehovanje. Tega pa res ne potrebujem v tej situaciji… Sem že imela opravka s starši prej, ko sem bila v kakšni situaciji pa so me spljuvali in skritizirali, da sem si prisegla, da nikoli več nobenemu ne povem besedice, če se mi kaj zalomi. Raje crknem…

Je pa težko, ko nimaš najbližjih, ki bi ti vsaj z besedo dali upanje, ki bi te bili pripravljeni vsaj poslušat, ti pustiti, da pojamraš in si olajšaš dušo. Se spomnim ko mi je prej kdaj bilo hudo in sem potrebovala tolažbo, sem se potožila materi, mi je zabrusila da kaj imam za jamrati saj sploh ne vem kaj to hudo in kaj je to težko. men pa ja ni nič hudega saj sploh ne vem kaj je življenje. Nikoli nisem bila toliko vredna, da bi mi vsaj prisluhnila. Ne, je morala me zabiti nazaj in mi narediti še več stresa s tem svojim ignoriranjem…

Mah, včasih se sprašujem kako sem sploh še normalna v glavi. Resno. Ko zdaj pomislim koliko enega gorja je šlo čez mene in nikoli, ma res nikoli nisem imela ene osebe s katero bi se lahko pogovorila o tem. Isto se mi zdaj dogaja. Takoj ko začnem o čem takem govoriti, kako mi je npr. hudo sedaj v tej moji zmedi, ljudje kar zginejo. Noebenemu se ne da z drugim ukvarjat. Vsakemu si odveč. Nobeden se noče s teboj ukvarjati. In to doživljam od rojtsva naprej. Moji starši se niso nikoli zanimali zame, ko sem jaz želela imeti starše – za pogovor in kakšne resne stvari, so me ignorirali. Isto je sedaj. Imam prijatelej, ki se zanimajo zame samo kadar sem dobre volje. Če pa začnem govoriti o tem koliko mi je hudo ali pa govoriti o tem v kakšnih težavah sem in koliko me boli, takoj vsi zginejo…. Kot bi bila okužena…..

Težko vzdžujem samomotivacijo. Saj se zavedam in kaj moram narediti za boljše jutri in kaj je najboljše zame, samo težko zdržim. Vsake toliko me zvije….in potem potrebujem nekaj lasa, da se spet sestavim skupaj….

Moje celo življenje je borba. In na koncu ne čutim nobenega zadoščenja. Tudi sedaj sem se kar namučila, da se prišla do neke točke, ko lahko rečem saj sem velik naredila, sem marsikaj premaknila ipd. samo jaz ne čutim nobenega zadoščenja. Kot bi to delala za nekoga drugega in ne zase. Se mi zdi, da se celo življenje borim in borim, na koncu pa ostanem praznih rok. Kar naprej me spremlja občutek, da delam k bedak in vsi drugi imajo koristi od tega, samo jaz ne.
Se spomnim prve službe ko sem delala k zmešana in dneve in noči, in vikende in dopuste, za minimalca. Velikorat si nisem mogla privoščiti hrane kot bi si želela, ker mi ni dosti ostalo, ko sem plačala najemnino, stroške ipd. mi je bore malo ostalo.
Pol sem našla boljše delo, sm kaj ko se je vse sfižilo. Takrat se je tudi zrušil sistem. Sedaj sem na točki, ko nekako peljem zadeve in grem naprej. Boli me pa to, da mi ne uspe se postaviti v normalno življenje. To, da moram plačevati obveznosti je ok, to mene ne boli. Boli pa me to, da nisem sposobna oziroma finančno mi ne znese živeti normalno. V mislih imam to da si pač privoščim hrano – da ne stradam in ne razmišljam kako bi si želela nekaj jesti pa si tega ne morem kupiti; da si privoščim neka primerna oblačila, kakšne izlete, koncerte ipd. Šolanje…. še to mi je problem, ker mi je to finančni zalogaj. In če ga hočem narediti se moram odpovedati čemu drugemu – pa ne čemurkoli, temveč osnovnim stvarem. Spet ne bom mogla na dopust, nič kaj preveč si ne bom mogla kupiti….. In to me boli in vrže v depresijo. Da toliko delam, res velik delam, služim in na koncu si moram odtrgati od ust da naredim šolo ki naj bi mi izboljšala standard in možnosti, in vse tako da si moram od ust odtrgati…. Mislim, a je to normalno….. A je to pri vseh ljudeh tako?
Jaz se ne spomnim, da sem si lahko kaj v življenju privoščila, da si nisem morala od hrane šparati. Vedno, odkar pomnim, odkar se živim sama, sem morala na hrani šparat, če sem si hotela kakšna oblačila kupiti, iti na dopust, se šolati, ipd. Od tega mi res živci pokajo….. In to je že kar skoz in ne najdem več smisel niti mi je normalno, da moraš biti brez večerje zato da si plačaš šolo….. in seveda mi na koncu ta šola ne pomeni nič ker mi ostanejo samo spomini kako sem morala biti lačna da sem to šolo sploh naredila…..

Vas razumem gospa, joj in si predstavljam, kako težka je vaša situacija. Ja in vem, da če se moraš boriti iz dveva v dan, ti to vzame toliko energije, da ti jo ne ostane kaj odveč za kaj drugega. Samo strah, negotova prihodnost, pa posledično jeza, izčrpanost in še marsikaj negativnega. Vem pa tudi to, da je za spremembo življenja potrebno nekaj drugače začeti početi. Poznam ljudi, ki so govorili, nič ne morem spremeniti v svojem življenju, nič, vse je zabetonirano, tako rad bi drugače živel, pa ne gre. Bodisi da so govorili, da imajo premalo denarja, bodisi premalo časa, ali kar koli že… potem pa se jim je npr. drastično poslabšalo zdravje, pa so lahko na enkrat čist spremenili življenje. Poznam tudi ljudi, ki so se trudili in trudili, pa se njihovo življenje ni nikamor premaknilo, potem pa ko so rekli, ne zmorem več, vesolje oz. življenje oz. v kar so verjeli, stori kar želiš, pa so se predali vendar z nekim zaupanjem, pa so se zgodili premiki. Nočem biti bolj pametna od vas. Samo podam vam svoje razmišljanje. Moja izkušnja je tudi ta, da kako pomembno je, da kljub vsemu težkemu, najdemo trenutke sprostitve v majhnih dogodkih. Temu se reče čuječnost. Ko si rečemo, zdajle bom za pet minut pozabila na probleme in se bom čudila življenju okoli mene. Ta preprosta vaja, na dolgi rok prinaša veliko pozitivnega v naša življenja. Ne zanikaš problemov, samo sam sebi si daš predah pred njimi. Poglejte, danes sneži. Si predstavljate, da bi od danes naprej poznali samo še zimo. Bi ne zahrepeneli v sebi, da bi še kdaj občutili pomlad, poletje in jesen na svoji koži. Vse čudovite pojave in doživetja, ki jih letni časi nosijo s seboj. Da jih ne bom naštevala, ker lahko pišem ure in ure. To je živeti življenje, da vidimo čarobnost življenje, tudi ko gremo skozi hude, hude preizkušnje.
Gospa iz srca vam želim, da v vaše življenje pride več ljubezni, sreče, blagostanja v vseh oblikah.

Mateja Debeljak univ. dipl. soc. delavka