Upanje, ki ga ni
Pozdravljeni!
Najprej bi se zahvalil Rožici, ki mi je že pomagala in sedaj še povedala za te strani..
In sedaj moj problemček:
Zgodba je sicer dolga, ampak jo bom poskusil skrajšati.
Pred slabim letom sem se namreč zaljubil v sodelavko, ki se je po nekaj letih razšla s tipom.Že dolgo časa pred tem je v hecu govorila, da bom jaz njen naslednji.Tudi sam sem to jemal kot hec, dokler se zares ni razšla.Potem me je pa zadelo….In to zelo…Veliko sva se družila, bila prijatelja, si zaupala,šla na kakšen izlet, v hribe.Zaljubljenost vanjo je naraščala, kljub temu, da mi je že na začetku povedala, da ne misli imeti nobenega moškega več ( z mano vred), ker noče več trpeti in ne more več zaupati.
Sama je ugotovila, da se zaljubljam vanjo, zato mi je rekla, da naj jo ne kličem več, da naj neham misliti nanjo….ker pač ne bo šlo.In sem ji dal mir.
Po nekaj mesecih sem ji v solzah priznal, da sem močno zaljubljen vanjo in da se bom nekako poskusil skulirati.Od takrat so šle zadeve rahlo na bolje, ker sem pač bolj poslušal glavo,kot pa srce.
Nakar se je začela metati po sodelavcu, mu dajati poljubčke, pošiljala mu je sms-je, ampak to samo v moji prisotnosti.To sem zelo težko prenašal in pomislil celo na zamenjavo zelo dobre službe, ker sem misli, da če je ne bom videval tako pogosto, me bo pač minilo.K sreči tega nisem storil.
In s časom me je nekako minevalo.Celo izgubil sem tisti knedl v trebuhu in se spet začel počasi rediti nazaj na staro težo.
In ko sem jo videl, mi ni narasel utrip, skratka mislil sem, da je za silo v redu.
Pred kratkim pa je praznovala rojstni dan in naredila je veliko fešto.
Potem je prišel usodni ples.Plesala sva na počasen komad in močno sva se stisnila eden k drugemu, in si gledala v oči.V rokah sem držal njo, ki ne bo nikoli moja.V bistvu sploh ne znam plesati, ampak takrat sem si zaželel, da komada ne bi bilo nikoli konec.
In konec je bilo spet z mano……Za nekaj dni sem padel zelo globoko nazaj.Spet sem imel cmok v trebuhu.Mislil sem, da sem spet na začetku, toda pobirati sem se začel hitreje, ker je glava spet prevzela komando.
Zdaj nekako gre, nisem pa v tistem stanju, ki sem ga že dosegel prej.
Čutim ,da bi ob sebi imel rad žensko, ki jo bom ljubil in ki bo ljubila mene.Pa ne da bi si jo lastil, ampak, da bi skupaj šla skozi življenje.(opažam namreč, da nekateri enačijo ljubiti z lastiti.)
A je to trenutno sploh možno, ko pa lahko tako hitro padem nazaj?
Bi me nova ljubezen odrešila stare?
Pa itak pravijo, da če iščeš ljubezen, je nikoli ne najdeš.
Kaj lahko sam storim?
Vame se počasi naseljuje strah, da bi ostal vse življenje sam.
Sem mislil, da bo tale zgodba krajša, pa ni.Eh!
Če se bo kateremu ljubilo odgovoriti , se mu/ji najlepše zahvaljujem.
lp, mačkon
Mačkon,
danes sem prav posebne volje, pa ne vem zakaj, pravzaprav vem, pa vam ne povem :))) seveda ti bom odgovoril, saj bi bilo zelo neodgovorno od mene, da bi te pustil v nesreči in v nemisosti s tovjim problemom, ki ti lahko uniči življenje.
Ja pa kaj še! :)) To ti pa res ne more uničiti življenja, sploh pa nikar ne menjaj službe zaradi ene ženske. veš kako jo boš najlažje pozabil in kako ji bo najlažje žal ???
Sprejmi jo in se sprijazni, dane bo tvoja. Zakaj se je ne bi žele, zakaj ji ne bi pokazal, da ti je všeč, zakaj se ji ne bi lepo nasmejal, zakaj je ne bi peljal na kavico in tam se pogovarjajta običajne stvari, seveda razmerja med vama pa se z nasmeškom izogibaj in si reci, kar je bilo je bilo in bilo je lepo in to sem sprejel, živimo pa dalje, tako kot teče čas??? a bi šlo, pa pozabi na glavo, glava naj ti samo dopove tele stavke, ostalo je pa važno srce, saj veš kako pravijo : BISTVO JE OČEM NEVIDNO, ZATO MORAŠ GLEDATI S SRCEM
Če bi želel analizirati njeno obnašanje, bi lahko rekel, da jo je strah in da se s takimi dejanji samoprepričuje, da živi veselo in zadovoljno življenje, v sebi pa skriva željo po ljubezni in lepem srečnem življenju. Če tega jasno ne prizna in če si dopevuduje, da nikogar več….potem je nesmiselno rinit vanjo, preprosto jo moraš sprejeti in vedeti, da si ti boljši, žal pa nista na valovni dolžini. Izpovedal si ji ljubezen in to je lepo, saj si anredil tako kot je želelo srce, ona ni želel nič, ti pa še srcu dopovej,d a zavrnitev ni inč hudega. če bo le tako naprej delalo srce, bo prej ali slej našlo drugo srce in ljubezen, seveda tisto, ki te bo vredna, srce bo pa samo osenilo, katera je prava zate. To je ravno nasprotno kot pri vseh zakonih polarnosti. Dobro se druži z dobrim in več kot je dobreg bolj spreminja slabo.
Kakšen stran,d a boš sam, samo še malo dlje moraš pogledati kot pa samo svoje ograje, ki si si jo sam postavil, podri jo in kmalu boš videl koliko sosed (ov) imaš okoli sebe :)))
sprejmi življenje tako kot je in to vsak dan. Kajti vsi ugotovimo kaj smo imeli šele takrat ko to izgubimo. Nikar pa se ne uči na svojih napakah, pametni se uči na drugih:)))
Veš, kaj pri vsem življenju ti bom rekel samo to, da je najbolj smiselno živeti: za ljubezen. Pa naj bo srečna ali nesrečna, kako bo srečna in kako bo nesrečna pa je odvisno od tvojega sprejemanja.
primož
Ko greš z nekom po dolgih letih narazen, rabiš kar nekaj časa, da preboliš in si spet pripravljen za novo razmerje. Pri tvoji sodelavki gre morda za to, da si želi spet ljubezni, po drugi strani pa jo je strah in še ni pripravljena na nič resnega. Lahko bi rekli, da se še išče in ugotavlja, kaj si sploh želi. Tudi, če bi bila s tabo, bi verjetno bila samo nekaj časa, ko bi prebolela, bi si verjetno želela nekaj drugega, kar ji ponujaš ti in prav tako bi imel strto srce. Torej nič hudega, če te je zavrnila, saj še ni pripravljena na tisto, kar si želiš ti. Ona mora najprej spet najti samo sebe.
Mačkon, želim ti prav to, kar si napisal:
“Čutim ,da bi ob sebi imel rad žensko, ki jo bom ljubil in ki bo ljubila mene.Pa ne da bi si jo lastil, ampak, da bi skupaj šla skozi življenje.”
Lomilka tvojega srca je trenutno v fazi, ko bi se rada malo igrala, se mi zdi. Ni fer, res ne. Še posebej, če ve kaj ti dela. Postavi jo malo v hladilnik. Potem boš pa videl…
Primož ti je lepo odgovoril, in kot navadno (spet) zadel v črno. Mi je pa v oko padel tale njegov stavek:
sprejmi življenje tako kot je in to vsak dan. Kajti vsi ugotovimo kaj smo imeli šele takrat ko to izgubimo. Nikar pa se ne uči na svojih napakah, pametni se uči na drugih:)))
Ne glede na to, kako ti dela glava, da z razumom presegaš svoje srce, si sam lepo pojasnil, da je iz srca ne moreš odstraniti. Torej tudi druge trenutno nisi zmožen ljubiti – le ‘nadomestku’ bi strl srce.
Poskušajmo razumeti tvojo ljubljeno. Da se ne namerava več vezati na nikogar … verjetno je dosednje razmerje ni ravno osrečevalo – zato se je tudi razšla. Doživela je veliko razočaranje, zmetala vse moške v isti koš in potegnila črto čez nje. Jaz jo razumem. Zdi se mi popolnoma človeško. In koliko časa bo to trajalo? Odvisno. Odvisno od tega, kako veliko je bilo njeno razočaranje, odvisno pa tudi od tega, kakšne bodo njene nadaljnje izkušnje z moškimi. Lepše kot bodo, hitreje bo črta izginjala z moškega sveta. In kje je tu tvoje mesto?
Po mojem mnenju, boš z vsiljevanjem, moledovanjem, izlivi ljubezenskih priznanj … vse le še poslabšal. Čeprav trdiš, da si razumsko normaliziral stanje, veš, ti jaz prav nič ne verjamem. Povsem prepričana sem, da ko jo zagledaš, ti iz oči sije ljubezen, požiraš in božaš jo z očmi … Če nihče drug, ženska (ona) to opazi !!! Mogoče je to zanjo moteče, mogoče ne. Mogoče ji to celo godi. Predvsem zato, ker sta se poznala že prej. In ve, da boš tam, ko te bo potrebovala. Da si zanesljiva stalnica. In še sama ne ve, kako te potrebuje in kakšna praznina bi ostala za tabo.
No, in sedaj ideji, ki sta se mi porodili ob Primoževem stavku. Zaljubiti in ‘odljubiti’ se ne da po naročilu. Ljubezen je in ti jo imaš. Lahko samo čakaš, da sama po sebi mine, medtem pa si še vedno tam, stalnica, zaupnik … in tiho čakaš v svojem kotu, da najde samo sebe, se odpre svetu in po možnosti izbere tebe, v upanju, da tvoja ljubezen še ni minila.
Lahko pa poskusiš tako, da se ‘odstraniš’. Glede na to, da sta v istem podjetju bo verjetno težko. Toda poskušaj izvesti tako, da se ne bosta srečala (niti od daleč videla), skratka, da ‘izgineš’ vsaj za en mesec. Mogoče bo takrat ugotovila, kaj je imela, preden bo to (navidezno) izgubila.
Želim ti veliko uspehov in zadovoljstva v življenju.
Dragi mackon!
Tukaj se nekdo zelo nezrelo igra s tvojimi custvi in predvsem ne ve kaj je prava ljubezen – vse to pocne zgolj iz dolgcasa in pomanjkanja samozavesti.
kolikor spremljam tvoje pisanje, vem da te obkroza prava ljubezen – mladega mackonca in tvoje muce (ce si ti to mackon, ki je pred nekaj meseci rodil), in kot pravi Primoz – bistvo je ponavadi ocem skrito, gledati moras s srcem!
lp
Nika