Spoštovani!
Za mano je ločitev po desetletnem zakonu in treh otrocih, ki sva jih “pridelala” z ženo v adolescentnem zakonu, ki sva ga sklenila pri 20-ih. Prvih sedem let je šlo vse bolj ali manj v redu, imela sva se rada, počasi so se nama z leti rodili otroci, uredila sva si eksistenčno vprašanje. Začelo se je, ko sem moral zaradi nastopa vojaškega roka opustiti samostojno dejavnost in sva naenkrat ostala brez rednih sredstev za preživljanje, saj žena nikoli ni bila zaposlena. Meni se je v tistem obdobju “utrgalo” in sem začel (zapoznelo) pohajkovati z novo družbo, preživljati večere in tudi kakšno noč zdoma, se občasno napiti ter se družiti z drugimi ženskami. V bistvu sem v tistem obdobju začel bežati od doma, saj sem se počutil odrinjenega od žene in njenih staršev, s katerimi smo živeli v isti hiši (kljub temu smo imeli na srečo ločeno gospodinjstvo). Čeprav sem bil prvih sedem let zakona skorajda zgleden in ženi ves čas zvest, sem jo zadnja tri leta tudi varal in jo čustveno zanemarjal, poleg tega pa sem se tudi kot oče izkazal zelo slabo, saj se z otroci nisem pretirano ukvarjal in sem živel takorekoč za sebe, domov pa sem hodil kot v hotel, pri čemer je žena skrbela za moje “hotelske” usluge (kuhanje, pranje itd.). Večkrat sem v zadnjem letu ženi celo izrazil namen, da se bom ločil, vendar tega nisem storil. Naposled je ženi v začetku letošnjega leta prekipelo in je vložila tožbo za razvezo. Ko sva imela marca posvetovalni razgovor pri socialni delavki več ni hotela z mano sodelovati pri rehabilitaciji zakona kljub temu, da sem se že takrat po nasvetu socialne delavke vključil v psihiatrični program za zakonsko rehabilitacijo, ki ga obiskujem sam, saj žena v njem noče sodelovati. Imel sem že datum tudi pri nekem drugem psihoterapevtu, pa je odklonila tudi to. Sedaj že približno štiri mesece živim pri mami. Žal sem se reševanja svojega zakona lotil na povsem neustrezen način, saj sem v notranji stiski ženo klical dobesedno vsak dan in ji “težil”, molodeval, grozil, se z njo nagovarjal in prepiral. Povsem me je sita, zato je tudi vztrajala na ločitvi, čeprav sem jo ves čas prosil, naj le-to umakne, ker se nameravam popraviti.
Ločitev je za mano, jaz pa ne vem kako naprej. Pokesal sem se za pretekle napake in mi je žal za bolečino, ki sem jo prizadel ženi, pa tudi otroci vem, da bodo sedaj prikrajšani za celostno vzgojo, ki jo lahko zagotovita le oba starša v plodnem partnerstvu. Sprašujem naslednje: ali je možno glede na okoliščine in preteklost ponovno sčasoma pridobiti ženo in se vrniti k družini? Naj povem, da sem ženo prevaral večkrat in mi je vsa varanja razen zadnjega odpustila, vendar pa jo zelo moti moj mačehovski odnos do otrok. Gre za to, da sem tudi sam otrok ločenih staršev in se ob materi samohranilki žal nisem naučil ljubiti otroke, saj sem šele v zadnjem času začel do njih (stari so od 9-5 let) čutiti nekaj globljega in tistega “pravega” očetovskega. Kakšne korake naj predvzemam v prihodnje? Za začetek sem se odločil, da žene ne bi kontaktiral vsaj kakšen mesec, da se spočije od mene in vsega skupaj ter “zadiha”. Je to pametna odločitev? Kako pa je s čustvi? Verjamem, da so se v zadnjih mesecih z njene strani zaradi mojega nemogočega obnašanja že itak povsem ohladila, pa vendar me skrbi, da se bo v naslednjih mesecih, ko se ne bova videla in morda niti slišala ne več toliko, še bolj ohladila in odtujila. Je možno sploh čustva ponovno obuditi in jih aktivirati za odnos? Pod kakšnimi pogoji? Kaj naj naredim oziroma kako naj postopam v prihodnje? Rad bi se vrnil k svoji družini, zato bi rad naredil nekakšen načrt aktivnosti, ki bi mi pomagal to tudi realizirati. Ženo sem še na ločitveni dan iskreno vprašal, če obstaja z njene strani možnost, da bomo še kdaj skupaj, pa je odgovorila, da mi tega ne more zagotoviti, ker ne ve kaj bo čez leto ali dve in kako bo takrat čutila, zato se bomo lahko o tem pogovarjali takrat, da pa je vse odvisno od mene, kar se seveda zavedam. Problem je tudi v tem, ker se je v zadnjih nekaj letih, ko se je iskreno trudila za najin odnos, pa sem vsa njena prizadevanja bojkotiral, sedaj enostavno utrudila in pravi, da nima več moči niti motivacije, da se bori za najin odnos. Sedaj sem končno prišel k pameti jaz, vendar mi žena tokrat več noče stati ob strani, pač pa pravi, naj kar delam sam. Mi lahko torej daste kakšen uporaben in praktičen nasvet, podprt z izkušnjami? Bo morda žena po začetnem trudu, ki ga bom vlagal v druženje z otroci in vase, “omehčala” in začela sodelovati tudi ona ali je to brezupno? Je torej po ločitvi še možno očarati ženo, s katero imaš tri mladoletne otroke in se vrniti k družini ali je to nemogoče? Kako kaže v praksi? Se to dogaja? Pod kakšnimi pogoji? Si bo žena vseeno raje poiskala drugega moškega, s katerim bo začela na novo, neobremenjeno z bolečo preteklostjo z mano? Kako običajno razmišljajo ženske v takšnih primerih? Vnaprej se vam zahvaljujem za kakršenkoli uporaben nasvet in pojasnila.

Verjamem vam, da bi sedaj naredili vse, da bi si spet povrnili ženo. Žal ste se prebudili šele, ko vam je že voda tekla v grlo. Mislim, da je vaša žena pametno ravnala. Predolgo ste jo zanemarjali in varali, da bi vas še lahko imela rada. Njena čustva do vas so umrla, sprijaznite se s tem pustite jo pri meru in ji ne težite, le še bolj jo boste odbili od sebe. Malo ste naivni, ko sprašujete, če bi jo lahko spet očarali. Kaj pa je tisto s čimer bi jo lahko pritegnili, kako naj vam še kdaj zaupa, kako naj vas, kot moškega spoštuje, preveč spominov na vas jo veže z bolečino. Vem, da trpite in vam je žal, a takšno je pač življenje. Če je vaša žena samozavestna in zrela žanska, si bo po določenem času poiskala drugega partnerja. Nekateri prisegajo na nov začetek, ki pa se dolgoročno ne obnese. Partnerja, ki sta skupaj npr. deset let, se ne morete vesti drug do drugega, kot da sta se pravkar spoznala. Zaznamuje ju skupna zgodovina, če sta ločena, tudi precej negativnih doživetij. Partnerstvo je proces z vzponi in padci, ko so padci pregloboki, ko se spustijo na nesprejemljivo nizko točko in čustva umrejo jih je nemogoče obuditi. Tudi vi si boste opomogli pa naj se vam zdi sedaj še tako težko. Obiskujte program v katrega ste vključeni, sigurno vam bo koristil. Trudite se in bodite dober oče svojim otrokom, morda tukaj še niste vsega zamudili. Imate možnost, da ščasoma tudi kot moški dozorite in si ustvarite uspešen zakon.

Alenka B

Jaz sem imel podobno ženo, kot si ti mož. Zanimivo, kako bi se radi ljudje, ki so bili gluhi na obe ušesi dolga leta, naenkrat radi začeli pogovarjat, ko jim začne voda tečt v grlo. Kaj ti je za narediti? Ko boš imel naslednjo ženo, ne ponovi napak, ki si jih že enkrat naredil.

Zdravo!

Ko ženina ljubezen umre, je mrtva in to je dejstvo, ki ga moraš sprejeti! Saj si dolga leta delal na tem, da bi njena ljubezen umrla. Poti nazaj ni. Zakon si zapravil za vedno. Vendar: zdaj nisi več zakonski mož, ostal si pa oče in ta odnos se ne da prekiniti. Ostane za vedno. In ni treba, da bi bili zaradi ločitve otroci kaj prikrajšani. Tu imaš možnost, da se izkažeš, koliko je v tebi posluha za sočloveka, posluha za tvoje otroke, ki rabijo očeta, tvoj čas, tvojo družbo, tvojo pozornost, tvojo pomoč, zaslombo….. Tu se izkaži, koliko so resna tvoja zagotovila, da ti je žal in da želiš izboljšati svoj odnos do ljudi, ki so ti najbližje, do svojih otrok.

Upam in želim ti, da boš nekoč lahko ponosen nase!!

Lep pozdrav!

Ga. Berlot Koščiček vam je že podala strokovni odgovor, jaz bi dodala še mojo izkušnjo. Nisva bila sicer poročena, vendar je prav tako s svojim ravnanjem sabotiral zvezo, potem pa skušal vse popraviti. Kar me je takrat motilo, je bil prav njegov trud, da bi se spremenil. Vendar ne zaradi njega samega, ker bi recimo biti dober človek bilo vrednota sama po sebi, temveč zaradi mene, da bi me pridobil nazaj. In to ni pravi razlog, ker ni trajna rešitev. Posvetite se predvsem otrokom, potrudite se, da jim boste dober oče. Če pa se želite spremeniti in biti boljša oseba, naredite to zaradi sebe, da se boste vi bolje počutili in na kvalitetnejši način obvladovali življenje, ne pa zaradi morebitne vrnitve k vaši bivši ženi.

Miha.

Ko se človek (moški ali ženska) enkrat odloči, res odloči, želi odločitev izpeljati do konca. Mi je všeč, da odkrito priznavate oz. se zavedate, da je bil vaš odnos do otrok, žene, res “opravičljiv” razlog, zakaj je prišlo do propada zakona.

Nekje sem prebrala oz. slišala misel, da dlje sta “bivša” zakonca narazen, maj je verjetno, da bosta še kdaj skupaj.
Se strinjam s tem. Je res. To govorim iz lastnih izkušenj.

Prav tako pa je res, da se ljudje spreminjamo. In mogoče se bosta s časom kot druga/drugačna človeka spet lahko na nekem nivoju našla, zbližala. Če ne drugače, vsaj kot prijatelja. Že zaradi otrok.

Pa še nekaj, če sklepam po sebi, zelo sem naklonjena človeku, ki je dober do mojih otrok. Torej, v primeru mojega bivšega, ko ga gledam kakšen je v odnosu do najinih otrok, sem tudi jaz nekako veliko bolj odprta do njega. Čeprav ne kot do partnerja, (novega partnerja sedaj imam, in imamo z otroci lep, kakovosten odnos), pa skoraj kot do prijatelja, ali pa brata… v tem smislu.

Tako da, mu tukaj gre na misel neke besede…

Je vprašal učenec učitelja: Kako naj postanem “velik” človek, kot si ti.
Je rekel učitelj: Zakaj želiš biti “velik” človek, biti človek je že samo po sebi velika stvar.

Bodite človek, oče, moški.