Na sosednjem forumu čakam že kar lep čas na odgovor, mene pa vse skupaj močno razjeda zato se oglašam tu. Pred časom je moj mož tu spraševal kaj naj naredi in za katero se naj odloči.
Stvar je sledeča. Ko sem bila stara sedemnajst let sem ga takrat varala cca 3 mesece. Ko je zvedel se jasno najprej tajila (kdo pa takoj prizna) potem priznala. Pustil me je in se čez čas sam vrnil nazaj oz. me poklical. Pogovorila sva se, mislila sem da je tudi vse skupaj pozabil , se vselila skupaj, nato dobila prvega otroka, kmalu za tem še drugega. Povpračna družina torej. Nakar mi je pred dvem letoma prvič začel očitati, da mi tistega varanja ne more oprostiti, da mi tega ne bo nikoli oprostil itd. Padale so še hujše besede, kot svinja prasica, kurba itd. In to v času ko sem bila drugič noseča. Vse skupaj me je ful šokiralo saj sem mislila da je vse za nama, sama sem že pozabila. Od mene je zahteval vse podrobnosti in če se česa nisem spomnila me je obtoževal da imam z njim skrivnosti, da jst že vem zakaj, ipd. Povedala sem mu vse, tudi najmanjše podrobnosti, sam včasih se česa ne spomnim, ker je od tega že devet let in tudi zato ker mi to ni v ponos, me je sram da sem to naredila in sem to zavestno želela pozabiti oz, nisem o term razmišljala. Čez čas mi je pa priznal, da je ves ta čas zaljubljen v svojo prijateljico, ki mu je takrat za moje varanje tudi povedala. Še eden šok. Kakko je lahko vsa ta leta z mano ljubi poa drugo. Sesul se mi je svet. In se mi še vedno. Ker sedaj pa več ne ve katero hoče. Pravi da mi ne more oprostiti, da je edina ona poštena, itd. V tem času ko sva nazaj skupaj me je on večkrat prevaral. čeprav se njemu to ne zdi. Večkrat se namreč z drugimi v gostilnah poljublja, z neko sta bila celo tako daleč, da sta skoraj seksala, in še je tega. Ves ta čas mi pravi da ga je sram z mano iti po mestu, ker se mu vsi smejijo, itd. Okrog razlaga da sem ga zapustila in da je sedaj sam, itd. Pa pravi da to kar on dela ni nič, kar sem pa jst takrat naredila to je pa največja svinjarija. Po drugi strani pa sem mu dobra da mu perem, kuham, vzgajam otroke mu strežem od spredaj in zadaj, pa delam kup stvari ki niso glih ženska stvar. Ko sva prišla nazaj skupaj sem nehala hodit ven (že osem let nisem bila kje), prijateljice nimam nobene, ker so bilew vse hinavke, ker mu niso povedale, sem sama z otrokoma. Drugače se ful razumeva, sam zadnje čase mu druga ful gre po glavi, non stop je zamišljen ko ga vprašam kaj je mi reče nič. Začel je vsak večer ven hodit, noče seksat, pa še takrat ko imam občutek da samo zato da se sprazni. S svojim obnašanjem me žali in daje v nič. Sama že dejansko mislim da sem največja p**** na svetu ker sem pri sedemnajstih to nardila. Nisem vedela da me bo to celo življenje preganjalo.
Sedaj pravi da se bo odločil kaj bo naredil in se z njo pogovoril. Torej če ga ne bo hotla ona ima tolažilno nagrado. Vmes pa še lahko h kateri skoči.
Več ne vem kaj naj. Stala sem mu ob strani ko sva pristala čisto na tleh dobesedno brez vsega. SYedaj ko se zadeve normalizirajo pa več ne ve katero. Pravzaprav imam občutek da ve katero hoče, sam ne ve ali ga bo ona hotla. Zato ostaja na varnem.
Pa ga imam ironično še vedno rada, še vedno mislim, da se bo spremenil in me imel rad. Pa da bova srečna.
Kaj mi bo še moral narediti da bom imela dovolj?

Sej sploh ne vem kaj sem hotla od vas, morda sam kakšmno prijazno besedo, ker teh mi res manjka. Ker vem da kljub vsemu bom še vedno ostala tu. Sam ne vem ali je možno da se spremeni in postane samo moj .

Nijam

mogoče bo kesanje prišlo drugič, ampak če je vse to res, kar si napisala, potem je za oba bolje, da gresta vsak svojo pot.

Za kesanje bo še veliko časa, zaenkrat pa morata narmalizirati svoje ževljenje, če sploh še želita kaj imeti od tega.

Upanje res umre zadnje, ampak raje ne po njem, pojdi, kajti samo sami si lahko krojimo življenje.

Primož

Zdravo!

Saj drugače se pa še kar dobro razumeva, pišeš nekje na koncu!! Vsemu temu praviš ti še kar dobro: da te vara, da te ponižuje, da te obtožuje zaradi nekih stvari izpred nevemkoliko let!! Realnost pa je taka, da tvojemu možu že nekaj časa ni nič več do tebe in da ti to tudi zelo jasno kaže. Edina pot je stran, čimprej ko to doumeš in si sposobna oditi, bolje bo zate in tudi za otroke. Nobene možnosti ni, da bi se ljubezen obnovila, mislim da je že zdavnaj mrtva.

Veliko poguma!!

Ves kaj,meni se zdi da si oba morta zastavit vprasanje ce vama je se kaj do te vajine veze al pa ne!Meni se zdi,da se vama je!
Poleg tega pa sta tu se otoka!Ce sta ga se ze oba polomila in ga se polamljata pa bi to lahk bil dober motiv da se zbereta,streznita in poskusata kaj narediti!
Po mojem je tu velik prizadetosti na obeh straneh in,dokler tega ne resita,bo vedno znova vse prihajalo na plan!
Mislim pa,da sta-razen da sta partnerja-tud starsa in bi bilo odgovorno ,da
preden gresta vsak na svoj konc-poskusata le ostata skupaj!
Si razmisljala o svetovalcu?dans je ze velik tega,pa se lahk pozanimas!
It narazen se mi zdi,da vam je prehitro…
Lep pozdrav in pa srecno!

Kaj pa,ce je se upanja?A,se ne bi vidva se malo potrudila?Konec koncov,so tu se otroci!Pa,zaradi njiju?Meni se zdi da ne gre enih napak “popravljati”
z drugimi!
Sta kaj razmisljala o svetovalacu?

Čisto te razumem. Čeprav med nama ni varanja, le ljubosumje z njegove strani. Nisva poročena, imava pa pol leta starega otroka. Več sem napisala nekje spodaj pod temo Naj ostanem ali grem Vsi odgovori so bili enaki. Zakaj sem torej še z njim. Zaradi sebe, naju, malega? Ne, zato ker upam, ker ga ljubim. Ker zdaj tudi on meri reče da be ljubi, ker včasih celo prizna da je veliko sam kriv.Počasi upam da bo bolje. Vendar vem da bi šla če bi imel drugo. Če sem prav zračunal ti je cca. 26 let. Mlada si še in lahko je še vse lepo. Otroci niso ovira za srečo.Če potrebuješ prijateljico, povej, tudi jaz jo, vsaj pogovarjaš se lahko z nekom. In verjemi da razumem, sama sem v podobnem. Oglasi se kaj.

Hvala za odgovore.
Ne želim iti narazen, o posvetovalcu sem že sama razmišljala pa vem da moža tja ne bom spravila. Zato mi je edina tolažba da lahko tu povem svoje občutke. Ker če jih možu moje besede obrne in razume po svoje potem pa sem spet jst tista, ki je najslabša. Dobro zadnji teden se je dejansko malce spremenil, sam v meni je še vedno strah da bo kmalu postal tisti isti stari. Kot že tolikokrat. Vem jst sem naredila napako kot najstnica. Najbolj me boli da mi po devetih letih to še vedno meče pod nos. Čeprav imam občutek, da ga to v resnici ne jezi več ampak da išče izgovor da svojo vest miri in sam sebe opravičuje na takšen način. Vidla sem da ne mislim samo jst tako tudi drugi so mu isto rekli ko je pred časom spraševal za nasvet.
Boli me njegovo obtoževanje, njegov odnos do mene, varanja pa čeprav on ne smatra da me s tem ko se z drugimi poljublja vara. Najbolj pa me boli dejstvo da doma sem mu dobra in je ves sladek z mano. Kam ven pa me nikoli ne pelje. Vedno gre sam ven, jst ostajam doma. V javnosti mi vedno daje občutek da ga je sram z mano zato tudi sama grem raje sama v trgovino da ge ne bo sram in da se ne bom potem žrla ko vidim da je živčen in želi čimprej stran da ga je ne bo preveč ljudi videlo z mano. Imela sva odprt odnos, zmenila sva se da mi bo sam povedal če me bo varal. Vedno mi je sam povedal da se je s katero poljubljal. Takrat me sicer je zabolelo ampak potem se pozabila. Sedaj pa mi vse to prihaja naprej, postala sem ljubosumna, zaradi njega in njegovega obnašanja je moja samozavest na nuli. Zaradi njegovih izpadov kako je katera ful čedna pa kaj bi on z njo delal ipd. se počutim grdo in neprivlačno. V mislih mi odmeva zakaj pa z mano ne delaš tega. V redu seks se je v zadnjem tednu popravil lahko rečem da je super, sam kaj ko je v meni strah da ne bo dolgo. Že parkrat je bilo tako da se je potem ko sem popenila in hotla it postal vzoren mož čez čas pa spet po starem.
Najbolj od vse pa me boli dejstvo da je zaljubljen v drugo. Rekel mi je celo da je zato toliko živčen ker hoče drugo življenje popolnoma na novo želi začeti. Da želi stran do tu. Čisto iz nule. Ko sem ga vprašala ali to pomeni tudi brez mene je rekel da ja. Ko je videl da me je s tem prizadel je začel jemati nazaj da ne ve ali z drugo sam da bi rad spremenil življenje.En trenutek pravi da me ima rad potem da bi rad drugo.
Več ne vem pri čem sem ali me ima rad ali ostaja zato ker vidi da trpim. Ali pa ostaja zaradi varnosti ker ga je strah da tiste druge ne bi mogel dobiti. En dan pravi da ga je minilo naslednji dan pa ves živčen hodi okrog ker ne ve ali naj poizkusi pri njej ali ne. Ta negotovost me ubija. Sedi na dveh stolih in se noče odločiti. Meni daje občutek da sem kriva za vse slabo kar se mu je v življenju zgodilo in tega je ogromno.
Živim v strahu kdaj bo odšel in ta strah me ubija. Pa ne zato ker ne bi bila zmožna živeti sama ampak zato ker vem da psihično nisem več tako močna da bom lahko še dolgo časa zdržala. Vse dolj padan v depresije, včasih sploh ne upam med ljudi, ker se me loteva paronija da se mi vsi smejijo in da me vsi čudno gledajo. Razpoloženje menjam vsako sekundo, ko grem sem dobre volje potem sem v sekundo tako zamorjena da ne spravim besede iz sebe.
Psihično sem čisto na psu. Imam občutek da se mi bo zdaj zdaj zmešalo.
Najbolj pa me boli nejgova neodločnost in zmedenost, ko sam ne ve kaj bi rad. Zato imam občutek da sem dejansko tolažilna nagrada.
Čeprav ostaja z mano v resnici ni moj. To mi je težje, kot bi mi bilo če bi šel. Bolielo bi sam vem da ne večno.
Zadnje čase dosti spračuje kaj bi naredila če bi šla narazen. Kot bi me želel na to pripraviti in se tudi on sam nekako pripraviti na to. Da mogoče preveri ali imam plane.
več ne vem kaj naj mislim in kaj sploh mislim. To nisem več jst.
Kje je tista vesela, vedno dobre volje jst in ne ta zamorjena?

Moje življenje jhe v razsulu ampak še vedno upam da se bo zgodil čudež in bomo spet srečna družina in da me bo imel spet rad samo mene in nobene druge. Še vedno upam da ne bova šla narazen. Še vedno upam da bo nekoč samo moj in ga ne bom rabila deliti pa čeprav samo v mislih z drugo. Včasih me prime da bi jo poklicala in ji vse povedala.
Pa vem da bi ga potem izgubila.

Upam da bom nekoč srečna.

resnično upam.

lp nija

Malčica morda se ti res kdaj oglasim. Hvala za prijazne besede, ker vem da dokler nisi sam v takšni situaciji težko realno o tem razmišljaš. Tudi jst sem včasih pravila ko bo prvič me prevaral bom šla pa sem požrla prvo in vse ostale. Najlažje je rečti idi, težko je to narediti. Sploh če imaš nekoga še vedno rad in imaš pe vedno upanje da se vse uredi. Tudi tebi želim srečo.
Pravijo da upanje umre zadnje in vem da je tako. Vsaj pri meni.

Pri vsej kalvariji pomisli tudi na otroke ,ki vse to spremljajo in mislim ,da jim ni lahko.Težko je iti, vem, a premisli kako to vpliva na odraščanje otrok.Verjamem,da si depresivna ,živčna,nesigurna vase, a vprašaj se ali se ti splača svoje zdravje dati za moškega,ki te ne spoštuje te psihično počasi ,a sigurno ubija.Tvoji otroci so tvoji sončki in če ne zase zanje naredi mirno življenje ,ne pritisni jih v življenje ,ki bo polno žaljivk ,jemanja samospoštovanja,ponižanja,itd.Upam v tvoje dobro še bolj v dobro otrok da se tvoja kalvarija čimprej konča.Velikokrat samo upati ni dovolj.Življenje je prekratko,da ga zapravljaš za take stvari.Tudi zate sije sonce samo vrata odpri in stopi naprej.Vse lepo ti želim!

hojla

saj se mi smiliš……..ampak ženska, malo več ponosa bi pa lahko pokazala.
Kaj vse si pripravljena pretrpeti samo zato, ker upaš, da te bo enkrat
spet ljuuuuuuuubil……….zakaj si tako mazohistična……….vprašaj se:
kaj pa meni paše, kaj pa meni odgovarja, kako hočem jaz živeti?
Zakaj se oklepaš nečesa, kar ni izpolnilo tvojih pričakovanj? Zakaj daješ
miljon priložnosti človeku, ki si tega ne zasluži? Kakšen strah je v tebi?
pred samoto, pred izgubo….vprašaj se………v življenju doživimo kar nekaj izgub…….večjih in manjših……..na koncu koncev človek vedno ostane
sam…….česa se potem bojiš, da si pripravljena preživeti vse to in še
več. Samospoštovanje si moraš zgraditi sama, potem ti ga ne bo
mogel tako izničiti. veliko poguma ti želim………. in ne prodajaj se pod ceno,
več si vredna kot si misliš. Včasih se je bolje kot s traparijami o večni ljubezni, princu na belem konju, usodni ljubezni….in kar je še takih
pravljic……….opremiti z razumom in kmečko pametjo.
Srečno!

Angleika, dober odgovor!

Pusti tega samozagledanega otroka. Varanje izpred parih let ti meče pod nos samo zato, da boš kao ti kriva, ko se bosta ločila. In ne on, in njegov nedorasel ego.

angelika odlično si napisala, se popolnoma strinjam !

Ne, kratek in jasen odgovor.Nikoli več ne bo tvoj.
In tudi spremenil se ne bom, kakor se nihče ne spremeni, še najmanj pa ga lahko spremeniš ti.
Varanje.
Ja draga moja, ali ni največja vrlina partnerjev zvestoba.
Pa ne zgovarjaj se na leta.Nevem sicer, zakaj se je vrnil k tebi, ne razumem, a si mu tako prirasla k srcu, čeprav je že takrat vedel, da nikoli, nikoli ne bo mogel pozabiti varanje.
Ljubezen, razumevanje, harmonija in ZVESTOBA, so najbolj pomembne stvari v partnerskem odnosu.
Morda ga je grizlo vsa ta leta, da boš spet varala, pa se je naveličal vsega in začel po svoje, čeprav ga ne podpiram v tem, ampak hotel se ti je maščevati, te ponižati.
Edino tako je lahko zadušil ogenj v nejmu.Ampak kakor praviš, skoraj je eno polžil, ja skoraj, tebe pa je nekdo, a ne.
Veš v tem je razlika.
Verjame, da ne bo mogel živeti naprej s tem, prišlo mu je vrh glave in kakor pišeš, čaka, pripravlja si teren, da bo odšel, z rano v srcu, ki ga peče od tvojega 17. leta.
Ti pa preveri te človeške dobrine, ki jih lahko mirno zavržeš in potem obsojaš druge, ki se ravno ne ravnajo po tvojih načelih.

Sorči, resnica ne boli, boli krivica………….

HOUG govoril sem

dejansko je najlažje obtoževati druge za svoje težave. In ne nisem seksala s tistim drugim nikoli ni prišlo do tega. Varala sem ga samo s poljubljanjem. Nekaj pa še vedno ne razumem. Zakaj vlečti zadevo toliko let? Ne razumeš zakaj je prišel nazaj oz. zakaj je z mano. Tudi jst zadnje čase več ne vem zakaj je prišel nazaj. In zakaj je ravno z mano ustvaril družino. Jst dokler nisem bila sigurna da želim ostati z njim dokler otrok nisem želela. Ne vem zakaj moški tako zlahka jemljete starševstvo.
In še nekaj zelo sem plačala za svoje grehe ko je zvedel me je pretepal in to orngi. Pa sem požrla ker sem to sprejela kot kazen. Da pa je sploh prišlo do tega je pa druga zgodba. Takrat mi ni priznal je pa nekaj let pozneje. Da mi tudi on ni bil ravno zvest takrat, pa da je bila krivda na obeh straneh, poleg tega da ko sva bila skupaj sva se samo kregala. Če ne za kaj drugega pa zato kaj bova jedla, zato da je imel izgovor da je v jezi šel na njihov plac kjer je bila med množico drugih tudi ta njegova ljubezen. Na plac kamor jst nisem nikoli smela. In da je imel izgovor da je bil tam cel dan in celo noč, potem pa je prišel k meni samo prespat in zjutraj v službo.
Zanima me tudi koliko med vami in koliko jih poznate ki so bili pri sedemnajstih popolnoma zvesti in resni z resno zvezo itd. Jst nobenega. Zakaj? Ker najstniki niso sposobni resnih zvez.
Pa ne mislit da zdej pa sama sebe opravičujetm tukaj gor. Se ne mi je ful žal zato kar sem naredila, ampak tega ne morem spremeniti. Ni mi jasno zakaj takšno življensko nepomembno stvar moški vlečete v nedogled. In da jo privlečete na dan takrat ko imate nekaj za bregom. Kot da sami sebe s tem tolažite.
Vem bolijo krivice zato tako močno boli mene. Zakaj? Ker vem da mi je on in njegova družina storila veliko preveliko krivic in niti za eno se mi niso opravičili. Niti enkrat samkrat se mi ni nihče med njimi opravičil, ne za poniževanja, zmerjanja, dajanja v nič in še in še. Sezman je neskončen. Potem pa mi edino napako ki sem jo v življenju naredila pod nos meče on ki mi je povzročil veliko več gorja v življenju. In to gorja iz katerega bom šest let lezla (če bo vse po planu).
Pa naj še kdo reče da je pravica na tem svetu, ker je ni. Pa tudi v pravičnost Boga ne verjemem zadnje čase, ker moj greh je nič v primerjavi z grehi mojih bližnjih pa ga edina naje**** jst. To ni fer. Življenje ni fer. In potem naj otroke učim da morajo v življenju znati odpuščati. Čemu? Da jih bo nekdo podoben njihovemu očetu jeb**** v glavo, kot to dela sedaj on? Hvala lep za takšno življenje. Ma kaj življenje to je podobno že grozljivki nikoli ne vem kakšno sr*** se mi bo ta dan zgodilo.
Zakaj vztrajam? Ne vem, nimam pojma. Mogoče zato ker mislim da slabše ne more bit.
Nikoli nisem poizkusila opravičevati samo sebe, ker nimam opravičila, sam moja kazen je pa prehuda. Plačujem jo že devet let in zgleda da jo bom do konca svojega življenja. Zato upam da ne bo predolgo. Eto upala sem izrečt. Ker trenutno resnično tako upam. In ne ne mislim na kakšen samomor toliko se še vedno cenim in spoštujem tudi svoja otroka da jima ne bi kaj takšnega naredila.
Tudi meni so ljubezen, spoštovanje, zvestoba najpomembnejše stvari v življenju. Sam žal so samo meni. Morda dejansko delam možu kdaj krivico, ker mu ne zaupam, ampak izgubila sem vso zaupanje vanj in mislim da mu ne bom nikoli več zaupala. Z leti je to zaupanje izigral in izgubil. Sedaj ga nimam več zaupanja namreč. Ker ugotovila sem da ne smem zaupati svojim bližnjim ampak samo sami sebi. Da lahko verjemem samo sebi in se zanesem samo nase. Zaradi tega spoznanja sem močnejša in samostojnejša. Sam sem pa tudi vedno bolj osamljena ker pri možu ne dobim tistega kar rabim. V redu seks ja sam rabim tudi kaj drugega. Lepo besedo kdaj, občutek da me dejansko ima rad, prijetno gesto malenkost s katero mi pokaže da mu nekaj pomenim, predvsem pa da vidim da me spoštuje. Zadnje čase mi spoštovanje ogromno pomeni. Mogoče zato ker se sama ne.
Ne vem ali mi je to sposoben dati vem da pa to rabim. Vem pa tudi nekaj da ga nikoli ampak res nikoli in za nobeden denar ne bi več prevarala. Bi se prej odselila in uradno ločila preden bi šla ga *srati okrog*. Da bi mi potem še eno stvar lahko naprej metal. Ne hvala lepa. Nikoli več.
Sej veš osel gre dvakrat na led jst pa sam enkrat.

In še nekaj težko je razumet situacijo dokler nisi sam v njej. Tudi jst je nisem razumela prej dokler nisem vanjo padla. Nekdo mi je rekel da sem nora ker požrem njegova varanja. Pa sem samo mirno odgovorila upam da ne boš kdaj v moji koži ker boš hitro ugotovila da si sposobna marsikaj požreti. In da boš marskikaj požrla.

Spet sem zabluzila sam morala sem spravit iz sebe ker me je cel dan žrlo.
In žalostno dejansko mi nekaj pomeni kaj si o meni mislite tukaj pa čeprav me ne poznate. Zakaj? Ker to je moj edini stik s svetom. Internet je moj svet, ker tistega resničnega izven mojega *doma* ne poznam več, saj sem pred devetimi leti pustila življenje nekje tam zunaj in začela živeti samo zanj. Pa sedaj vidim da tega ni bil vreden.

lp nija

Pa veliko sreče vsem ostalim!

‘

je mogu mislit prej in koncat zadevo,ne se pa spomnit to po parih letih zakona in otrocih.

Veš so resne zveze. Moja traja od 15 leta. Varanja nikoli nisva poznala. Res je da si ti kriva, in res je da predrago plačuješ napako. In najbolj res je da moraš oditi. In oprosti, ampak trpeti to kar ti dela, ne govori da bi druge tudi to naredile. Ne bi, verjemi, ponosna ženska tega ne požre. Tega se ne oprošča, in ne pozablja.

Oprosti, ampak res ne razumem, zakaj si še z njim. Vem, najlažje nekomu svetovat, naj gre… Očitno ti je v vseh teh letih dobro opral možgane in ti vcepil, da je vse kar ti počne, posledica nekega poljubljanja. Haloooo???
Tip te nima rad, odpri si oči!! In koliko časa boš še zdržala tako? Odidi prej, preden popolnoma uniči življenje tebi in vajinim otrokom. S tabo ne bo nikoli delal lepše, nikar ne upaj.

Draga Nija!

Še premalo hudega si doživela, tvoja mera še ni polna. Nimaš še zadosti poniževanja in zmerjanja in tepeža in vsega slabega, zato še vztrajaš v teh norih razmerah! Upam, da boš imela nekega dne dovolj in rekla: Dost mam! In se odločila in začela delati na tem, da greš ven iz teh norih razmer! Ko se odločiš, za začetek odpovej spolne usluge ter gospodinjski servis svojemu možu, ki tega imena ni vreden! Vse pa je na tebi. Samo ti sama si lahko izboljšaš življenje!! Ali pa čakaš, da te smrt odreši. Niso redke ženske, ki raje zbolijo in umrejo kot da bi se potegnile zase.

Misli na otroke in se odloči za pravo smer, bori se zase in za svoje življenje!! Daj pravi zgled otrokom, da se mora vsakdo zase in za svojo srečo sam potruditi!! Vse dobro ti želim!!

Draga Nija!

Tvoje trenutno stanje ti ne dopušča treznega razmišljanja, saj si preveč nesrečna in preveč trpiš.

Da bi lahko realno razmislila o svoji situacji bi se morala malo odmakniti od nje, če me razumeš. Tako kot moramo umetniško sliko gledati od daleč, da bi videli vso njeno lepoto. Torej, če želiš svoje življenje urediti se MORAŠ odmakniti od vsakodnevnega strahu in negotovosti, kaj bo storil on. V vsakem primeru boš na koncu nekaj storila TI.

Pravijo (sama se s tem strinjam), da človek nekaj naredi ko mu je dovolj hudo. Ne mislim, da ti ni dovolj hudo, verjetno ti je že tako hudo, da zaradi tega ne storiš nič in kar čakaš. Amapak že sama si ugotovila, da je človek na koncu vedno sam in se lahko zanese samo nase. TAKO JE RES. Ko to sprejmeš, si rešil že velik del problema. Saj s tem vedenjem prevzameš odgovornost za svoje življenje v svoje roke – kar je edino pravilno. (Naj samo omenim, da ti govorim iz lastnih izkušenj – moj zakon traja že 20 let). Ko boš prišla do te točke se ti bo postavilo vprašanje: Naj ostanem ali grem?

1) Če odideš:

-daš si možnost iz distance razmisliti kaj si želiš (ko boš izjokala del bolečine in boš lahko začela razmišljati). Tvoje želje bodo čisto drugačne kot so zdaj – prosim te verjemi mi.

-daš možnost njemu, da razmisli kaj bi rad – tvoj odhod ga bo prisilil v to.
Če ostaneš se lahko zgodi, da se NIKOLI ne bo nič odločil in na koncu se boš odločila ti, z veliko manj energije in živcev.

– s svojim odhodom NE MOREŠ poslabšati situacije. Lahko samo pospešiš razplet. VEDNO se vse tako konča kot je najbolj prav – upam, da imaš v sebi toliko vere, da lahko to verjameš – samo pot do tega razpleta je trpljenje ali lepše povedano – duhovna rast.

2) Če ostaneš:

-se obsodiš na brezplodno čakanje.

-imaš možnost, da stvari spremeniš, če si dovolj močna. Povedala ti bom za način, ti pa se odloči ali ga boš zmogla. DA BI SE OKOLICA ZAČELA DO NAS DRUGAČE OBNAŠATI, SE MORAMO DRUGAČE OBNAŠATI NAJPREJ SAMI. Torej spremeni svoj način: nehaj čakati kaj bo storil on – zaignoriraj ga – če zmoreš. Opazil bo takoj. Reakcija bo verjetno še več zmerjanja in očitkov. Vendar bodi močna. Ko bo ugotovil, da mirno vztrajaš se bo začel počasi spreminjati. Ampak res ZELO POČASI. Takrat je čas za pogovor – brez očitkov.

Še nekaj bi ti rada rekla: Sprašuješ, zakaj bi otroke učila odpuščanja?Zato, ker je odpuščanje največ, kar lahko storiš za svoj duševni mir in bodočo srečo. Ali si že kdaj srečala zares srečnega človeka, ki bi v sebi nosil stare zamere? Jaz ga nisem. Zares srečen čovek ima rad ves svet in vse ljudi – kot takrat ko si na novo zaljubljen. Se še spomniš?

Vsekakor pa se boš morala sama odločiti kaj boš naredila. Misli pa predvsem nase. Ko boš ti mirna in zadovoljna, bodo srečni tudi tvoji otroci…

Če se želiš pogovarjati še kaj več, napiši pa se bova dogovorili.

Bodi močna!

Nija, a si ti nora? PRETEPEL te je, ti si se pa šla z njim poročit??? A se tebi zdi polnoma normalno, da te oseba, ki naj bi te imela rada, PRETEPA?

Se ti zdi normalno, da te oseba, ki naj bi te imela rada, ZMERJA s kurbo in prasico? Tvoje varanje je preteklost in če potegnemo črto, potegnemo črto.

Se ti zdi polnoma normalno, da je on tebe PRETEPEL, ker si se poljubljala z drugim, on sam pa dela prav isto (celo večkrat in z večimi), pa to zanj sploh NI varanje? Ali se zavedaš, da če si si ti po njegovo zalužila batine, si jih tudi on sedaj? Sedaj je on kurba in prasica. Ali si mu upaš to reči? Si ga upaš namlatit? Seveda ne, ker bi te on spravil na urgenco. In sedaj razmisli, s kakšnim človekom živiš.

Dva otroka imaš? Se ti zdi normalno, da gledata (ali še bosta), kako njihov oče ponižuje mamo in jo vara z drugimi? Da ne omenjam, če je pretepal tebe, bo nabrž nekoč tudi otroka. Se ti ne zdi, da si jih dolžna zaščititi in da boš tudi ti odgovorna, če ne bosta imela normalnega duševnega razvoja?

Ali pa boš rajši počakala, da te bo enkrat ustrelil, ker bo šestnajstletni mulc zažvižgal za tabo in bomo o tebi brali v črni kroniki? Strezni se!

Hmm…
Imam podobno zgodbo, a z drugačnim epilogom. Da varala sem … tudi nekje 9 let nazaj, ne samo s poljubljanjem, tudi drugače… . Zgodba je predolga (pa tudi zapisala sem jo že večkrat, sploh prvi del), da bi pisala celo, morda na kratko: z novim partnerjem sem začela, ko še nisem imela popolnoma razčiščeno s starim (ki me je “nogiral”, potem pa si je premislil, se jokal, se mi smilil …), kar je bila moja največja napaka. In tako sem sedela najprej na dveh stolih, pol pa sem ugotovila, da je pritisk s strani bivšega prehud in sva zaključila – dokončno.
Takratni (nov) partner je sedaj moj mož, oče mojega otroka. Ve da sem ga varala, ve zakaj … a NIKOLI mi tega ne očita. Saj se občasno “zdihava” drug na drugega, a nikoli v nobeni situaciji ne omeni mojega življenja pred 9 leti. In zaradi tega (poleg vseh drugih razlogov) ga toliko bolj ljubim.
Ko sva se takrat pogovarjala kako in kaj naprej, sem mu povedala, da ne bi mogla živeti z očitki na račun mojih napak iz preteklosti in da če me ima dovolj rad, mi naj odpusti in pozabi. Pozabil verjetno nikoli ni, a očita mi pa nikoli ne.
Torej … ne razumem, zakaj si očitaš tako banalno in minimalno stvar, kot je poljubljanje pred skoraj 10 leti in to naj bi bil razlog za kalvarijo, ki jo preživljaš. Zakaj dovoliš, da dela tako s teboj? Vem, da nisem v tvoji koži in da ne vem, kaj čutiš ti, a noben greh v tvoji preteklosti ni tako težak, da bi lahko dovolila, da nekdo tako dela s teboj.
Sklepam, da si še mlada, zakaj ne bi spremenila svojega življenja, naj še zate “cvetijo rožice” in ne samo trnje. Zaslužiš si več, boljše, lepše,…
Srečno! In upam, da boš nekoč (čeprav dvomim v to) res našla dovolj moči in obrnila nov list v svojem življenju.