Pozdravljeni,

Stara sem 52 let in zadnja 2 – 3 leta zaznavam v sebi spremembe, ki jih pripisujem menopavzi in staranju. Upam, da ne bo razumljeno, da me je staranja strah, sploh ne, saj je učinkovitost, ambicioznost, storilnost začela nadomeščati izkutvena modrost. Menim, da sem neko poglavje v življenju zaključila in veselim se novega obdobja.

Najbolj očitna težava je pešanje spomina. Občutek imam, da so moji možgani kot ementaler. Težave nastopajo tudi pri dekoncentraciji. Npr. ko moram prešutidrati neko zakonodajo, se enostavno ne zmorem osredotočiti. Posledica tega je tudi površnost – ko moram hkrati opravljat več stvari, ko v delovni proces padajo urgentne zadeve, me zgrabi panika in ne vem več, kje se me drži glava! Napake nekaj časa skušaš prikrivati, jih popravljati, si vzeti več časa za preverjanje…, a slej ko prej se pokaže, da si zmotljiv, preveč zmotljiv. Glede na to, da sem bila v življenju precej ustvarjalna in pri delu samozavestna, se mi je posledično samozavest in samopodoba izničila. Služba, ki mi je prej predstavljala veselje, je postala ječa.

Poskušala sem z mehanskim urjenjem spomina, npr. učenje na pamet, ponavljanje kompleksnih števil… itd. Ker rabim dnevne zmage, da ohranjam samozavest na normalnem nivoju, sem globoko pobrskala po sebi in poiskala reči, ki jih znam dobro opravljati in me srčno veselijo. Dan je potem mnogo lepši. A s tem se žal ne da preživeti.

Zdaj sem v situaciji, ko se mi zdi, da sem izgubila vse dostojanstvo. Nenehno se opravičujem za napake, umikam se kolektivu, strah me je vsakega sestanka…
Ker se s težavo ukvarjam že nekaj časa, sem poskušala najti razloge za svoje stanje, se obrnila tudi na splošnnega zdravnika, ki me je napotil v psihiatrično posvetovalnico, a sem bila do zdaj mnenja, da tega ne potrebujem.
Trenutno pa se nahajam v takšni situaciji, da brez pomoči ne vidim izhoda iz tesnobe v kateri živim.
Prosim, kako naj si pomagam?

Pozdravljeni,

sprašujem se ali so spremembe, ki jih opisujete res posledica menopavze ali posledica strahu pred neuspehom in panike. Navsezadnje je normalno, da se naše kognitivne zmožnosti z leti zmanjšujejo, vprašanje pa je, ali znamo to sprejeti in, kot ste že sami lepo povedali, užijemo našo izkustveno modrost.

Sprašujete kako si lahko pomagate. Moje mnenje je, da četudi je vaše pešanje spomina normalen proces, občutki panike nedvomno niso. V primeru, da ste visoko motivirani za spremembe na bolje, vam svetujem psihoterapijo. Pomembno je, da ozavestite vzrok vašega simptoma (panike, strahu), ga čustveno predelate in na ta način odpravite vaše življenjske težave.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav,