Umrla je moja mamica
Moje zlate mamice ni več. Izgubila sem edinega človeka na svetu, ki me je imel vedno rad. Bila je najboljša mama, kar si jo lahko kdo želi. Oče mi je umrl, ko sem bila še otrok, tako da sva se z mamo sami prebijali skozi življenje. Ko so se stvari po vseh težavah končno uredile in sem si ustvarila svojo družino, pa je hudo zbolela. Živela je še toliko časa, da je dočakala prvi rojstni dan svojega ljubljenega vnučka, potem pa za veeno odšla. Stara sem nekaj čez 30 let in brez obeh staršev
Tako sem žalostna, da bi najraje umrla, ali še bolje – kar razblinila v nič. Te bolečine ne morem prenesti, ker mi bo počilo srce.
Občutek imam, da me še moj otrok ne mara. Saj nisem sposobna skrbeti za svojega otroka. Nobenega časa nimam zanj, cele dneve je v varstvu, tako da ponavadi že spi, ko pride domov. Čisto sem na tleh in brez energije. Cele dneve sem v službi, kjer mi samo mečejo polena pod noge. Odkar sem se pred nekaj meseci vrnila s porodniške, se me poskušajo znebiti. Mož pa se tudi cele dneve ukvarja s svojo službo. Žalostna sem, utrujena, izčrpana, naveličana …
Saj to ne more biti res!
Medtem ko sem pisala to sporočilo me je poklical direktor in sporočil, da ukinjajo moje delovno mesto.
Kar odšla bom in končala svoje nesmiselno življenje
Manja,
to je le sebicen izhod iz situacije, v kateri si se znasla in upam, da te je ze minil. Sama sem se znasla v popolnoma enaki situaciji, fizicni izcrpanosti po prvem otrokovem letu se je pridruzila se psihicna ob mamini diagnozi rak na ledvici. Guram iz dneva v dan in vsak dan mi je bolj jasno, da ima moj otrok pravico do Mame in da moram nekaj storiti zase – ne zaradi sebe, ampak zaradi otroka! Precesavam forume po dolgem in pocez in opazam, da se ljudje soocajo s tezavami, za katere nikoli prej nisem pomislila, da lahko povzrocajo toliko bolecine.
Ko zivljenje tece kot nacrtovano, ne razmisljas o tem – in tudi prav je tako. Ko te zadane z neba, se podres. Vedi, da potrebujes nekaj casa, da si bos upala priznati in da se bos soocila z dejstvi. Jaz se nikakor nisem mogla s tem, da na nekatere stvari ne moremo vplivati (nekatere bolezni, smrt, tisti preskok energije, ko iz nic nastane zivljenje in podobno). Tavala sem in se utapljala v globinah mejnih misticnih znanosti. Potem pa zacela ugotavljati, da to nikamor ne pelje. Da me otrok potrebuje in da MORAM biti tukaj, zdaj, z njim. Seveda pa je potreben cas. Cas, v katerem se soocis, cas v katerem odzalujes in cas, v katerem se poberes. Jaz sem mislila, da se nikoli ne bom. Nisem se cisto nazaj, ampak zdi se mi, da po majhnih korakih nekako lezem na boljse. Na zacetku si tega nisem niti upala priznati, saj me je (bilo) vsega strah. Bolezni, nepredvidenih dogodkov v zivljenju, ki me bodo sesusli, nemoci vplivanja nanje in se in se…
To kar dozivljas je popolnoma normalno in ni vzrok, da bi bezala v svet, kjer se ni mesta zate! Mesto je tukaj kjer te caka neomejena otroska ljubezen in seveda tudi dolznosti. Zato so, da te ohranjajo – poglej nanje s pozitivne plati. Seveda pa jih moras omejiti. Ne mores samo garati. Tudi jaz si nisem dala dopovedati, dokler se nism popolnoma fizicno in psihicno zlomila, da sem to doumela. Saj nisem se cisto vsega, pa vendarle… skusam, delam na tem. Vendar smo tega zmozni sele po tistem, ko se soocimo in si priznamo, da nismo vsemogoci in da je nas um “omejen”, da vsega ne moremo razumeti in zato ne skusajmo.
Ce si morda iz Ljubljane – jaz sem ena podobna dusa, ce ti to kaj pomaga.
Ana
Draga Manja!
Vidim, da ti je strašno hudo in zelo trpiš. Poskušaj se s kom pogovoriti, izlij svojo bolečino na plan. Kadar je stiska zelo huda, lahko pokličeš na krizni telefon (01/520-99-00, vsako noč od 19.00 do 7.00 zjutraj), lahko tudi poiščeš pomoč na spletu: http://zrcalo1.zrc-sazu.si/dh/
Vse dobro in veliko moči ti želim! x.
Ne obupaj!
Tudi meni je pred letom umrla mama in vem kako se pocutis. Ce se poleg tega nagrmadijo tezave tudi drugje, je stiska se toliko vecja. Sama sem bila na istem.
To kar dozivljas, obcutek nemoci, utrujenost, brezvoljnost … so tipicni znaki depresije! Poisci pomoc, za zacetek lahko tudi pri pri splosnem zdravniku!
Ko si bos opomogla od depresije, se ti bodo zdeli vsi problemi dosti manjsi…
Pogum! Vse kar moras narediti je, da poisces pomoc:
Manja
NIKAR!! Ne razmišljaj tako!
Misli na svojega otroka. Tako se bo počutil kot ti sedaj. Njegove mamice ni! Niti spomina ne bo imel! Nikar, ne razmišljaj tako. Ti imaš spomine na svojo mamo. Otroštvo s svojo mamo. Lep trenutke, malo manj lepe. Imela si jo! In v tvojem srcu bo živela naprej. Svojemu otroku boš lahko pripovedovala o babici, kako čudovita je bila….
Glede službe pa, zamudila bi otroštvo svojega otroka, cele dneve v službi, obremenjena, otrok v varstvu….Sprejmi da si ostala brez službe kot darilo, da boš doživela svojega otroka-vsaj za sedaj. Naj bo to izziv, možnost da najdeš takšno službo, kjer boš bolj zadovoljna, srečnejša, da boš imela čas za svojega otroka…
Vse kar se rodi, živi, mora umreti. Včasih bi bilo sebično zahtevati, da bi nekdo živel, zaradi nas…
In nekatere stvari, deli življenja se morajo končasi, da imajo možnost nove stvari, da se lahko začnejo novi deli življenja, da lahko obrneš nov list, v knjigi življenja…
Iskrena hvala vsem za odgovore in spodbudne besede.
Ko sem pisala prvo sporočilo sem bila res obupana. Zdaj se počasi pobiram, ker vem da me moj otrok potrebuje.
Vendar se ne morem znebiti strahu, da bom izgubila še svojo družino. Umrl mi je oče, ljubljena babica, moja prva nosečnost se je končala s splavom po koncu tretjega meseca. Sedaj sem izgubila še mamo.
Ko pa pogledam svojega zlatega sinčka, vem da moram vzdržati zaradi njega.
Besna sem! Namesto da bi se ukvarjala s svojim otrokom, moram spet reševati probleme s to prekleto službo. Poleg vse žalosti se moram zdaj ukvarjati še s tem. Najraje bi vsem objavila, kaj znano uspešno tuje podjetje počne s svojimi zaposlenimi. Začeli so reorganizacijo pri meni, ki sem edina mlada mamica v srednje velikem kolektivu in sem ravno pokopala svojo mamo. Kar znorela bi, kaj vse si dovolijo take tuje firme! Da ti kar porinejo v roke papir in ti ga podpiši pa še srečna naj bom, ker so do mene tako velikodušni. Vendar pa žal – kaj pa jaz lahko naredim proti njim?
Dovolj nakladanja o službi, zaradi katere ni vredno izgubljati besed.
Zdaj grem počivat k mojemu srčku, da se malo potolažim.
Lep pozdrav vsem!
Manja
draga Manja
ob branju tvojega sporočila so se mi vrnili vsi spomini izpred dveh let! tudi jaz sem izgubila mamo, z bratom in očetom smo ostali sami. nikar ne zapuščaj svojega srčka zaradi vseh težav,verjameš ali ne,največjo škodo bi nardila njemu,mogoče ti nikoli ne bi odpustil tega kar bi nardila,tako kot tudi jaz ne morem……..
bodi močna zanj! lep pozdrav
Manja, ko berem te žalostne misli, mi tečejo solze. Najbolj pa me je užalostilo to, da poleg vseh tragedij še ti misliš na smtr. Nikar tako.
Sama občutiš to neznansko žalost ob izgubi ljubljene osebe. Ti se lahko pogovoriš, si poiščeš pomoč, kaj pa tvoj sonček? Komu bi sploh še lahko zaupal, če bi ga lastna mama pustila na cedilu, kaj bi se zgodilo z njim?
Boljše, da ne razmišljam o tem.
Kar se pa tvoje službe tiče, vidim, da ni tako super, da bi se bilo treba jokat za njo. Če boš ostala doma, vzemi si odmor, da prideš k sebi, da premisliš, preboliš (vsaj toliko, da bo šlo naprej), da se posvetiš sinku,… in šele nato si poišči drugo, boljšo službo. Saj je mož v službi! Mesec dni zase, ti bo 100x bolj koristil kot en sam dan te izkoriščevalske službe. Naj izkoriščajo koga drugega.
Premisli, predvsem pa se s kom pogovori. Jaz bom pa molila zate.
Draga Manja !
Popolnoma razumem tvojo bolečino. Stara sem 28 let, imam 1 leto staro hčerkico, ki mi je bila tele mučne dneve v veliko uteho. DObro da imam njo in razumevajočega fanta ! Teden dni nazaj je v prometni nesreči umrl moj dragi oči, nič kriv, vedno previden na cesti, vedno me je opozarjal naj bom previdna predvsem zaradi drugih voznikov, na koncu se je na cesti končalo njegovo življenje zaradi pijanega voznika. Velik udarec, velik šok. Dobro, jaz imam vsaj sestro s katero sva zlili bolečino in še imava mami. Hvala bogu ! Vem pa kaj prestajaš ! Ne zapiraj se vase, bodi več časa s hčerko, več časa z možem, pogovarjajta se ! Skupaj prebolita to in ne ti sama ! Sama ne boš zmogla. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala…veš tudi meni je zelo hudo, pa vem da moram to nekako dati skozi, pa ne le zaradi sebe, že zaradi svoje hčerkice.
Damjana
Draga Manja!
Več nas je takih,ki smo brez staršev!Oči mi je umrl, ko je bila mami noseča z mano,kasneje je umrla še mami in pri tvojih letih sem tudi brez obeh. Verjemi, da nas pazijo na vsakem koraku in da te imata oba neizmerno rada!Zdaj sta ves čas oba ob tebi bolj, kot kdajkoli prej!Boš videla, kako boš to občutila in nič hudega se ti ne more zgoditi!Prosim, objemi svojega otročka in mamica bo vesela,če ne boš na tleh!POMAGA TI!Tudi jaz grem dat spat in objet mojega fantka!
kaj ti naj rečem, pred nekaj leti mi je umrl oče, nato še mož, ostala sem sam z majhnim otrokom, brez službe, z domom, ki je bil obremenjen s hipoteko, ukradli so mi avto v najhujši finančni stiski, ki seveda ni bil zavarovan, ko se je življenje čez čas komaj umirilo (našla novo zaposlitev, novega partnerja….novo življenje), pa sem v 7. mesecu nosečnosti izgubila otroka….
ampak nekaj nas žene naprej. DANES imam dobrega partnerja, krasnega sina, z službo sem zadovoljna in SREČNA SEM.
veselim se vsakega lepega dne, ta bolečina me je okrepila, danes znam ceniti stvari, ki jih včasih moj razum niti zaznati ni znal.
ali bolje rečeno, če citiram svojega sina: “vsi ti črni dnevi so iz naju naredili dobra človeka.”
zdrži!
Draga Manja,
Ob branju tvojega sporočila so mi po licih drle solze v potokih. Tudi sama sem zelo, zelo žalostna, saj mi je danes ponoči po hudi bolezni umrl moj ljubljeni očka. Sem poročena mamica z enoletno hčerkico in popolnoma razumem tvojo bolečino.
Tudi sicer sem se znašla v enaki situaciji kot ti (glede službe). Če si želiš s kom pogovoriti, mi prosim piši. Zelo vesela bom, če se boš oglasila. Morda pa najdeva oporo in tolažbo druga v drugi.
Bodi močna in drži se že zaradi svojega sončka.
Tudi meni je grozno, grozno težko v teh trenutkih in zadnje čase me obhajajo črne misli. A ko sem k sebi stisnila svojo malo hčerkico, mi je bilo takoj lažje pri srcu. Vem, da moramo živeti in zdržati že zaradi naših otročkov, ki si zaslužijo skrbne in dobre starše.
Mislim nate in ti želim vse dobro, čeprav je to zame najbolj žalosten dan v mojem življenju
Moonlightangel
Manja, nobeno življenje ni nesmiselno. Najprej pomisli kako se ti počutiš zdaj, ko si izgubila svojo ljubo mamico, potem pa pomisli še na svojega otroka. Kako pa misliš, da se bo počutil on, če boš še ti za vedno odšla?
Zapomni si, da za dežjem posije sonce. Vsak dan ti bo lažje. Prosim misli pozitivno.
Če ukinjajo tvoje delovno mesto, boš lahko več časa s svojim otročkom. To ti bo zaposlilo misli, pa boš dobila spet malo več samozaupanja
Pogumno Manja!
Manja, glej na to kot prelomnico v zivljenju, saj ves, za dezjem posije sonce. Poskusi naj nekje eno oporo, ce si nagnjena k duhovnosti, magari v njej. Ce pa ne, pa kako kofetkanje s pravo prijateljico, ki so res redke. Te sluzbe si se resila, bodi srecna, nasla bos drugo. Ne sekiraj se. Vse se bo uredilo!!Izkoristi zivljenje sebi v prid. Ne bodi vec zrtev, vzami se v roke.
Pozdravljeni!
Lahko bi se kar podpisal pod vašo bolečino. Danes je 6 tednov odkar sem izgubil mamo. Mamo, ki mi je bila vse!! Kot majhen otrok sem izgubil oče in sva ostala sama, skupaj do zadnjega dne. Danes jih štejem 33, mama pa jih je dočakal komaj 59. Živela je samo zame, nikoli ni mislila na sebe, na svoje življenje, jaz sem ji bil prvi in edini. Ni bilo dneva brez njene tople besede, nasveta, pomoči. Že od majhnega me je bilo strah, da bi jo izgubil. In sem jo, nenadoma, v enem dnevu, za možgansko krvavitvijo. in tako je trpela.. Sredi noči sem jo peljal v bolnico, sama je še uspela vstopiti do zdravnika, vrnila se ni nikoli.. Bolečina je strašna! Toliko tega ji dolgujem, čeprav sem bil zmeraj ob njej se bolijm, da ji ljubezni nisem dovolj vračal. In toliko tega ji nikoli nisem uspel povedati. Sedaj se iz službe vračam v prazen tom. Gluha tišina, bolečina in obup. Na svetu sem sam, vse je drugače kot prej, tuje, hladno. Zakaj je morala oditi? Odgovora ni, le bolečina. Počutim se kot da sem na drugem planetu, povsem sam, izgubljen.. Če tole berete, bi bil zelo vesel vašega odgovora.