UMRL JE MOJ ATI
V dveh mesecih sta mi umrla dva človeka, ki mi pomenita ogromno. Danes še moj ati. sesul se mi je svet. Ne vem, kako zmorete, kako naj preživim dan, teden, mesec brez upanja, da ga bom še kdaj videla, se z njim pogovarjala. Bil je moja opora, moja duša, moje vse.
Ati imam te zelo zelo rada.
Vedno tvoja,
Alenka
Moje sožalje, Betka. Z njim se boš v mislih še velikokrat pogovarjala, vedno te bo spremljal. Tisti, ki so nam blizu, jih vedno nosimo v srcu, ne glede ali so živi ali pokojni. Vem, kako boli. Vsi smo se morali soočiti z bolečino in izgubo. Želim ti, da bi lahko imela koga ob sebi, ki ti bo nudil ramo za jokanje. Drugače pa smo na forumu tisti, ki te razumemo in sočustvujemo s tabo. Jokaj, piši, pa ti bo sčasoma malo lažje.
Moje iskreno sozalje…
Priblizno vem kako ti je…meni je pred kratkim umrla stara mama,ki sem jo imela zelo rada in bila zelo navezana nanjo…kdaj prebolis? kako prebolis? ne vem…berem raznorazne knjige o zivljenju po zivljenju, pa potovanje dus in podobno in se skusam tolazit,da je sla na boljse…ceprav je hudo sprejeti dejstvo,da te osebe ne bo nikoli vec ob tebi…korak za korakom nam bo uspelo..
Moje iskreno sožalje…
Vem za vso tvojo bolečino, saj jo tudi sama nosim v svojem srcu.
Betka, ni bljižnice na tej naši poti. Vse gre po malih korakih naprej.
Ja, svet se kar naenkrat vrti prehitro, da bi mi lahko vse to razumeli.
Uro za uro, dan za dnem, mesec za …. zelo, zelo počasi se prebijamo skozi vso to bolečino. Pa se prebijamo…
Nam dragi pa nam tako in tako ostanejo v srcu in ljubezen do njih z vsakim dnem raste. Zavedati se moramo, da smo lahko ponosni, da smo bili ravno mi njihovi sopotniki…, čeprav je zelo, zelo boleče, da smo se tu žal poslovili za vedno…
Veliko moči ti želim in lp Nataša
Punce,
hvala vam za odgovore in podporo. Atija smo že pokopali, a zgleda da še nisem čisto dojela. Jaz se kar pogovarjam z njim, mu povem, da ga imam rada, ne vem, jokam in si ga želim še videti.
Neprestano vidim njega, pojavlja se mi v mislih, vidim ga vsepovsod, neprestano razmišljam o njem. Sedaj neprestano vidim dogodke v preteklosti, ki so se zgodili, obujam spomine in solze tečejo. Ne morem si pomagati. Upam, da bo počasi bolje.
Betka, najprej ti izrekam sožalje tudi iz moje strani.
Jutri bo 2 meseca, kar je umrl moj oče in povem ti, da se šele zdaj po koščkih zavedam, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ko se je zgodilo, je bil najprej šok: um in telo se odeneta v neko preventivno obleko, da ne omagaš pot težo žalosti, potem si obremenjen s skrbjo za domače in za nihovo žalost, ter ob tem malo pozabiš na svojo, čez nekaj časa pa začne ta obleka počasi popuščati in ti košček za koščkom servirati resničnost.
Sama sem se še kakšen mesec nazaj čudila sama sebi, kako dobro se držim, danes, po dveh mesecih, komaj začenjam dojemati, da mi tata ne bo nikdar več skuhal in me pobožal po licu in takrat se usujejo solze in kar nočejo nehati teči.
Vem, da bo nekega dne boljše. Čas ima svojo moč in pozdravi večino ran. To ne pomeni, da ga ne boš več pogrešala in ne boš več občutila žalosti ob misli nanj, mislim pa, da bo to drugačna žalost, znosnejša. Pa še navadili se bomo živeti brez njih.
V razmislek: ne boli, ko nekoga izpustiš, boli, ko se ga oklepaš.
LP, Petra
Pred kratkim je minilo leto dni odkar je umrl tudi moj dedek, očeta nisem nikoli imela in me je njegova smrt resnično potrla. Še dandanes se počasi, težko..ampak počasi spravljam nazaj na realna tla, seveda pride kdaj tisti ternutek k se spomniš in začneš jokati, ampak so pa tudi trenutki k se spomnim, kako lepe trenutke sva skupaj preživljala in za te sem hvaležna. Je pa pred kratkim izšla knjiga Dedkov angel, bolj nekakšna slikanica…kupila sem jo v knjigarni Vale-Novak…in je resnično dobra…taka k se dotakne srca.
Veliko joka in še več smeha.
lp
Kmalu bo dva meseca, kar je umrl moj ati. Včasih mi je tako hudo, drugič sem samo malo odmaknjena, občasno pa kar gre. Življenje te prisili, da se postaviš na noge.
Najraje o atiju razmišljam, ko sem sama – ko se peljem v službo mu povem kaj lepega, kaj se mi je zgodilo, novice in vse, kar bi mu drugače povedala.
Jaz kar verjamem, da me ati vidi in je z menoj dan za dnem. Večkrat pride tudi v moje sanje in to mi je vedno zelo všeč, saj se mi tako zdi, da sem povezana z njim.
Draga Maja, tudi jaz sem že prebrala to knjigico otrokom velikokrat, res je lepa, pa tudi otroci mogoče malo bolje razumejo, da je sedaj dedi njihov angelček, ki jih bo vedno čuval. Ma saj knjiga je tudi za nas – odrasle, čeprav je slikanica. Tudi mene je ganila, saj nekako podobno je bilo pri nas. Bolnica in nato smrt, hitra, prehitra.
Punce zelo rada vas berem, čeprav se redko oglašam. Lepo je, da dajete spodbudo vsem žalujočim. Hvala vam za vzpodbudne besede, ki nudijo tolažbo vsem, ki beremo tale forum.
Draga Betka, tudi meni se to dogaja danes je tri tedne odkar je umrl in se mi zdi, da bo vsak čas prišel skoz vrata, ko sem v službi pogledujem na telefon in čakam da bi me poklical. Vsak dan se z njim pogovarjam, mu prižgem svečko pred sliko se zjočem, včasih pa se mi zdi da bo še šlo. Močno me skrbi za mami, ker je že tako šibkega zdravja. Sedaj sem vedno v strahu, da bom še njo izgubila. Grozno. Sploh se ne morem potolažit, da ga ni več, ker bi mi bilo lažje če bi vedela, da je bolan tako pa je šel na rutinsko operacijo, ki se je sprevrgla v popolno kalvarijo.
Ni jih besed s katerim bi človek lahko opisal svojo bolečino in žalost. Sedaj me čaka še en velik korak, namreč moram do patologa po izvide obdukcije zakaj je nastala smrt.
Se bom še kaj oglasila. Punce držite se. Jaz sem sigurna, da me moj tatko gleda in spremlja. In tudi pri vas je takol
Rosana
mamiR,
razumem tvojo skrb za mamo, tudi mene zelo skrbi za mojo, ki je zdaj ostala sama, saj sva obe s sestro v LJ – jaz še študiram, sestra pa dela. Hudo mi je, ker je resnično na tleh, v hiši so spomini na vsakem koraku in ji onemogočajo, da bi vsaj za trenutek pozabila. Poleg tega ima še probleme s srcem, pritiskom, zdaj pa še s sladkorjem.
Ko je tata pred dobrimi 3 meseci umrl, od skrbi za mamo nisem mogla niti spati, če pa mi je že uspelo, sem se zbujala prestrašena, če se ji je kaj zgodilo.
Zdaj se učim sprejeti, da je to izven moje moči, da ne morem, razen tega, da ji stojim ob strani, čisto nič narediti.
Tudi jaz pogrešam svojega tatkota, tako zelo, da mu pišem pisma, ko je zelo hudo in moram reči, da pomaga. Poskusi tudi ti.
Petra
mami R –
imam eno vprašanje, na katero pa ti seveda ni potrebno odgovoriti. Zakaj ste se odločili, da raziskujete vzrok smrti. mene to ni čisto nič zanimalo, oziroma sem se od tega umaknila, saj mi vzrok smrti ne bo vrnil atija nazaj. Bojim se, da če bi še bolj drezala v to rano, bi se takrat zlomila, saj ima človek že tako večkrat občutek, da je umrl prehitro in nepotrebno. Postavlja se ti tisoč vprašanj, če bi zdravniki bili le malo hitrejši, pa bi se mogoče pozdravil, tako pa…
No pri atiju tudi niso delali obdukcije, tako da o tem nič ne vem. Vem pa, koliko smo upali in upali, da se bo pozdravil, da bo še z nami…
Sedaj, ko je tako lepo vreme, se velikokrat spomnim, kako je sedel na balkonu, se sončil in užival življenje.
Lep pozdrav,
Pozdravljena Betka, vprašala si me zakaj raziskujemo smrt? Povedala ti bom, poglej moj oče je bil zdrav, zdravo in aktivno živel. Par dni pred hospitalizacijo je bil pregledan od nog do glave in vse OK.Nato se mu je vkleščila kila-posledica “defektnega posega” tako je pisalo v izvidih. Rekli so da ni nič, da je samo kila. No so ga operirali čez 5 dni so nas klicali, da se mu je stanje izredno poslabšalo in je potrebna nova operacija. In kaj se je zgodilo. Kila katero so popravili v trebušno votlino je bila omotana okrog tankega črevesja. Tanko črevo je počilo in začelo zastrupljati telo. In od takrat katastrofa. Dobil je pljučnico, nato MRSO-bolnišnično okužbo katera mu je izredno oslabila pljuča, da so ga dali na aparat, sepso itd.-.
Kirurgi so mu poštimali črevo, da je bilo OK, nato pa so začeli odpovedovat organi. Najprej pljuča (bil priključen na aparat), ledvice (imel dializo) itd.
Nato se je stanje izboljšalo (dihal sam, dialize ni več potreboval, črevesje delalo) vendar je bil skoraj vse tri mesece uspavan in zaradi prevelikih doz zdravil (za spranje in pomiritev) je prišlo do okvare možganske skorje (zavesti). Hočem in moram zvedeti kaj za vraga se je tam dogajalo, ker si izjave zdravnikov nasprotujejo. Iz neuradnih virov vem celo to , da so se skregali kaj za vraga počnejo z njim. Veš mislim, da bi tudi on zame naredil isto.
Prav posebej se bojim pa jutrišnjega dne, ko ima mami rojstni dan in smo ga vedno praznovali skupaj. Kaj bomo jutri počeli brez tatija ne vem. mene prijemlje taka groza že danes. Res, da mi je lažje, ker z mamo živimo v isti hiši (stanovanje gor- dol), da jo imam bolj pod kontrolo ma kaj ko ponoči ne morem spat in poslušam če spi, če je budna, da ne bo kaj narobe. Včeraj je sredi blagovnice padla po stopnicah. Hvala bogu, da ni bilo hujših poškodb kot udarec v koleno.
Punce hvala vam za vse vzpodbudne besede vse dobro želim tudi vam.Veste prav lepo se je pogovarjat z vami, ker samo če človek doživi kaj takega lahko razume sočloveka.
Javite se,
lp Rosana
Draga Betka!
Moje iskreno sožalje.
Veš, tudi meni se je sesul svet, ko je 14.3. umrla moja mami.
Imela je raka, bolezen je napredovala, tako, da žal ni več zdržala.
Neznosno je hudo, ne vidim smisla v svojem življenju, boli, da sem pri svojih 27. letih ostala še brez nje, ati je šel v nebesa pri mojih 8. letih. Zdaj je pa v meni taka praznina, jočem in jočem, ne razumem, ne dojamem. Vesela sem, da je bila doma, zadnje tedne sicer nepokretna, pa vendar v naši negi in prisotnosti, kar ji je zelo veliko pomenilo, po moje njena še največja želja v vsej tej bolečini in bolezni.
Enkrat bo drugače, bolečina bo ostala, mogoče se bo zmanjšala.
Betka vaš oče bo vedno v vašem srčku, tako kot moja mami, je moj angel, nanjo gledam kot da me ves čas opazuje in je z mano, včasih se ko sem sama naglas pogovarjam z njo….
morale se bova sprijazniti, enkrat, usoda je pač hotela tako….
Bodite močni.
Betka, moje sožalje,vem kako je…
Ja boli kot hudič…meni je tudi, ko sem bila najstnica umrl moj zlati ati, ki sem ga imela tako rada kot sonce kot zrak, ki ga rabiš vsak dan…Nekaj let nisem dojemala kaj se je zgodilo, živela sem v sanjah in iluzijah, se pogovarjala z njim in na trenutke norela, v meni so divjali viharji jeze, žalosti in obupa…prosila sam ne vem koga, naj mi da še eno možnost, da ga še enkrat objamem in povem DA GA IMAM RADA!!!!Bil mi je vse, ati, zaupnik in kar je najvažnejše prijatelj.Počasi sem se postavljala na noge in vsepovsod iskala delček njega, ter vsake toliko padla v depresijo in brezvoljnost. Naredila sem šolo, dobila fanta, se poročila, letos pa dobila nekoga, ki je v mojem srcu spet prižgal tisto veliko ljubezen in predanost. Moj sinček me je končno ozdravil…
Vedno sem se spraševala, zakaj ga tako pogrešam in zavedela sem se da sem z njim izgubila družino, mami je vedno in ima še vedno rajši brata, jaz pa sem ostajala nekje zadaj. Ne vem, mogoče se ji tudi nisem pustila približati.Zdaj vem, da bo ostal VEDNO v mojem srcu, ponosna sem in vesela, da sem ga imela vsaj toliko časa. Naučil me je veliko in to mislim in upam, da bom prenesla na svoje otroke.
V nedeljo smo šli na grob mojega atija in smo mu prinesli prgišče zemlje z njegovega rojstnega kraja (sestra je potovala v Rusijo in je seveda zavila tja, kjer imamo korenine).
Novembra bo leto dni, kar je umrl, meni pa se še vedno dogaja, da slišim napoved kakšnega športnega dogodka in pomislim: Aha, to bo pa naš ati gledal po TV … In čez nekaj časa se “zrajtam”, da prav nič ne bo gledal.
Včasih se spominjam trenutkov pred smrtjo. Očitam si, da bi lahko kakšen izpit tudi slabše naredila in bila na račun učenja več doma. Ampak takat nisem razmišljala tako. Takrat sem mislila: samo še ta izpit, potem si pa vzamem malo predaha … Domišljala sem si celo, da bo zraven, ko bom dobila diplomo … Zdaj pa se je vse sesulo. Faks bi lahko delala tudi kasneje, trenutkov, ki sem jih zamudila, pa ne bo nazaj.
Mouse, poznam take misli… Ko si mislim, če bi le več vikendov prišla domov ali če bi le takrat pa takrat naredila to… Pa je brez veze, za nazaj ne moreš nič spremeniti, potolaži se s tem, da je tvoj tatko zagotovo vesel, da si tako pridna študentka in da skrbiš za svojo prihodnost – sej to je vsakemu staršu zelo pomembno.
Decembra bo 1 leto odkar je umrl moj tatko… In še zdaj, po skoraj enem letu, se zalotim, da na mizo postavim en krožnik preveč in ko to ugotovim, se kar zdrznem. Ali pa ko ne znam česa narediti, pa že vzamem telefon v roke, da ga pokličem…
In ja, tudi jaz sem si mislila, da bo na moji diplomi. Pa še vedno si mislim, da bo – sicer ne v fizični prisotnosti, bo pa zagotovo z mano!
DRAGI ATI,
danes je tvoj rojstni dan. Veliko sem razmišljala o njem, kako je čudno vse to, vedno si bil z nami, sedaj pa te z menoj ni.
vedno mi je bilo v tako veselje priti k tebi domov, te objeti in ti povedati kako rada te imam. Le kaj bom sedaj počela. Seveda bom šla na tvoj grob, ampak žalost ostaja. Želim te videti, te objeti in ti v živo reči, ATI – RADA TE IMAM. Ampak vse želje se na žalost ne uresničijo. Živiš pa z mano v mojih spominih, obujam jih in se pogovarjam s teboj. Tudi otrokom pripovedujem o tebi, o tvojem življenju.
Ati pogrešam te iz vsega srca.