Pozdravljeni!

Naj vam predstavim svojo zgodbo…

Nekega dne me je po dolgem času poklical prijatelj, s katerim se nisva slišala že precej časa. Razšel se je s punco in rabil je podporo. Jaz sem ga tolažila, mu nudila podporo in vse to je pripeljalo do tega, da sva se zelo, zelo zbližala. Večeri skupnih razglabljanj, pogovorov so se kar vrstili. V meni so se začela prebujati posebna čustva do njega, čustva, ki sem jih čutila do njega že pred leti, vendar je imel takrat on punco, jaz pa fanta. Čutila sem, da sodim k njemu, čeprav sem bila še vedno v zvezi s fantom, s katerim pa sem že dolgo vedela, da nimam prihodnosti.
Skratka, kljub vsem tem čustvom, nisem storila ničesar, saj sem hotela najprej razčistiti s svojim fantom. Nato sem začela opažati, da se tudi pri njem prebujajo čustva do mene. In prvi korak je naredil on. Nekega večera, ko me je odložil pred domom in sem hotela stopiti iz avtomobila, me je prijel za roko. Oba sva vedela kaj to pomeni. Bila sem čisto zmedena, hkrati, bila sem v nebesih. V njem sem videla, oz. še vedno vidim vse, kar sem kadarkoli hotela v moškem videti.
Naslednji večer sem bila spet pri njem. Takrat se je vse zares začelo. Prinesel je vino, prižgal nežno glasbo in vse to je pripeljalo do prvega poljuba. Vso noč sva se sprehajala po mestu, se nežno božala, objemala in držala za roke. Bilo je neverjetno. Še ob nikomer se nisem počutila tako posebno. On je bil enakega mišljenja. Takoj naslednji dan sem s fantom, ki so mu stvari že bile jasne, razčistila za vedno. Tak konec je bil neizbežen in to sva vedela oba. Vedel je, da ljubim drugega.
Zvečer sem se dobila s prijateljem, s katerim sem preživela to neverjetno noč. In potem šok! Čisto zmeden in živčen mi začne pripovedovati, da ni pripravljen na zvezo z mano, da rabi čas in da če se bi kadarkoli z mano vezal, bi se vezal z mano. Odgovorila sem mu, da ga razumem, saj sem ga na nek način skušala, vendar svojih čustev nisem mogla skrivati. Tako sem, vedno ko sva se dobila bila živčna in nisem vedela kaj naj naredim. Nisem mogla sedeti zraven njega ne da bi ga držala za roko. To sem mu tudi povedala in zdaj je prišlo celo tako daleč, da se je čisto odmaknil. Ne dviguje telefona, ne kliče…
Hudo mi je, kot še nikoli v življenju. Poizkušam ga ne klicati, ker mu hočem dati čas, če je čas tisto kar rabi. Kaj sploh tole vse skupaj pomeni? Kako naj ravnam, da bo najbolj pravilno. Ne znam si razlagati njegovih dejanj. Se je ustrašil? Zakaj? Kaj je narobe?
Res sem vsa iz sebe, zmedena in čisto out. Mogoče zato, ker sem prvič v življenju čutila kaj je prav, pa naenkrat ni?

Prosim za vaše nasvete…

HVALA!

Uh, spet lekcija iz ljubezni in nasveti brez pomena, kot tolikokrat pravim. Bistvo povedanega išči v zamolčanem.

Ne bom razlagal, zakaj, kako, čemu……bla. bla. bla…..Poglej vse skupaj iz drugega zornega kota, trenutno ti vse misli norijo in se sprašujejo, zakaj je tako naredil, kaj si ti narobe naredila, glej pa na življenje iz višjega cilja. Reciva temu cilja vesolja ali pa cilja Božje volje, kakor želiš, mogoče te pa samo spremlja angel varuh. Si mogoče pomislila, da se je vse to zgodilo, ker se je moralo zgoditi zaradi nekaterega višjega cilja?? Ti se pa obremenjuješ z neko preteklostjo in vsak dan izkoristiš zato, da še bolj razmišljaš. In veš zakaj ne boš nikoli našla odgovora? Ker ga iščeš na napačnem koncu :))!

Veliko naključnih ali nenaključnih trenutkov, se morajo dogoditi, kajti brez njih ne bi postali to kar nam je namenjeno, je pa res, da imamo svobodno voljo in se lahko odločamo za pot, toda vedno nam nekje od zadaj stoji naša vest, ki nas opominja, a ne bi raje naredil tako in ono??? In si kaj kmalu rečemo, ma kaj pa razmišljam, brez veze. Pa ni! to je tista naša podzavest, naš angel, naše poslanstvo, ki nas opozarja zakaj smo na svetu.

Joj, pa res, Zakaj pa smo na svetu????

Aha, zdej pa bomo pametni, zakaj, saj vsi pravijo, vsako rojsto je začetek smrti. Ja če je pa tako, potem pa kar po domače, kar nam paše. Pa vseeno nas nekaj opozarja, da vsega pa res ne moremo, zakaj? A smo si to sami vcepili v glavo ali res nekaj obstaja, kar nas opominja, pa naši možgani niso sposobni tega razumeti. No in naj ti povem, to kar možgani ne razumejo je ljubezen, ljubezen pa je edina pravilna in čista gonilna sila, ki ve kaj je naše poslanstvo. Ja kaj pa je potem naše poslanstvo, tega ti pa jaz ne morem razložiti, dokazano pa je, da ugotoviš šele dolgo potem, ko bo ta tvoja ljubezen že mimo.

Da ti lažje razložim, se ustavimo pri mojem vprašanju. Kaj je moje poslanstvo ali višji cilj, kam me je pripeljala božja volja ali angel varuh ali pa moč, energija vesolja? Do tega da vam svetujem??? Kaj pa vem??? Vem pa to, da če se mi ne bi zgodilo toliko čudnih, srečnih in nesrečnih trenutkov v življenju, da tega ne bi počel. Kaj pa še bom pa ne vem? Vem pa, da se ne bom več obremenjeval s tem, kaj je moj cilj, ampak bom preprosto sprejemal vsak dan posebej in delal vsak dan tisto, kar mi bo položeno v usta in v glavo. Prav tako tudi nastajajo moji odgovori in svetovanja, sploh ne vem kaj napišem, vem samo to, da mi je dano, da lahko pišem. In prav to počnem, ko pa mi bo dano, da naj neham bom pa nehal.

In če se vrneva na tvoj primer in vseeno malo razglabljava, si zamisli ali ni mogoče ta oseba bila v tvojem življenju samo zaradi enega dogodka. Da si spoznala, da moraš pustiti fanta????

Ne vem, mogoče. In on je bil tvoj povod, da si naredila to, kar si vedela da moraš narediti, pa nisi imela moči, ali pa razloga da to narediš. Mogoče je pa tvoj cilj še večji, ampak zanj še ne veš. sedaj pa se ustavljaš na isti točki, katere si se že rešila. Pojdi naprej, kajti tvoj angel varuh, že ve kakšna je tvoja pot. Predno pa odideš naprej, pa ga sprejmi kot del tvoje nujne življenske poti.

Primož

Draga Kaja!

iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da se nam včasih zgodijo stavri za katere ne najdemo in ne bomo nikoli našli odgovora. Oziroma kot je napisal Primož v zadnjem odstavku:
nekatere stvari se morajo zgoditi, da dajo prostor večjim!!!

mogoče si se tokrat samo spotaknila in padla zato na tla, ker bo mogoce iz ovinka prišel nekdo, ki ti bo pomagal se pobrati…

tako je bilo pri meni…

lp
Nika

ja tip se je ustrasu. neki mu ni blo vsec in se je umaknu. zdej se umakni se ti in ga pusti pri miru, ceprav je tezko. zivljenje gre naprej. iz vsega se neki naucis.

poglej mal ljudi okol sebe, kake stvari se jim dogajajo, pa se poberejo, ker jim drugega ne preostane. morm zdej povedat en primer, o katerem sem ravno danes zelo velik razmislala. punca stara 23 let. s tipom, s katerim sta ze nekaj casa skupi, si uredita stanovanje pr njej doma, lepo se imata, potem pa pride enkrat domov in pove, da jo vara ze kako leto, da je njegova druga noseca, da je nikol ni mel zares rad itd. in cez kaka dva mesca ji v nesreci umreta mama in oce. jz si se pomislt ne upam, kako ji je moglo bit, ko je naenkrat mogla vse urejat sama in poleg vsega se skrbet za mlajso sestro. ampak ti bi jo mogla zdej videt. tolk polna je enga optimizma, da je sposobna se druge polnit z njim, pa ni nikol veljala za nekaj posebnega.

v glavnem men se zdi, da te take stvari nardijo zares mocne in a ni to neki, kar hocmo vsi enkrat dosezt?

mogoce si zdej sama, se bos pa naucila ziveti sama s sabo, tud to je ena posebna vescina, ki je nima velik ljudi.