Umetni splav
jaz sem vedno bila proti splavu, zdaj ga bom pa očitno morala narest,
zaradi jemljanja tablet skodljivih zarodku, kar spet ni 100 % da bi mu res škodovalo,
navadne aspirine complex proti prehladu, pri katerih piše da so nosečkam prepovedane!
lepa hvala za mnenja, al pa podobne izkušnje….
ker sem se vedno v dvomih!
v krematorij s tabo – ob prebiranju tvojega odgovora sem se globoko zamislila in imam tri orise zate:
– ali nisi prebral dobro kaj je suzii napisala (zanosila kljub temu, da je bila zaščitena_ v primeru da rodi, to pomeni, da bo otrok lahko invaliden. Postavlja se mi vprašanje: a bi ti hotel imeti takšnega otroka, ki bi od tebe zahteval 24 ur razpoložljivosti celo življenje?)?
– si en spak sam, ker daješ take neumne izjave
– zafrustriran moški, ki je lahko samo duhovnik
Ljudje božji, dajte si dopovedat, da za otroka ni dovolj, da se ga naredi in se ga rodi, temveč treba ga je tudi živeti, kar pa (glede na današnje možnosti zaposlitve) je zelo težko. Zato pametni ljudje se zaščitijo, a se lahko kljub zaščiti ponesreči. Tudi sama pravim, da je bolje imeti splav, kot pa roditi otroka, ki si ga ne želiš, ki ga ne boš znal ljubiti, ki ga imaš ker si starejši in je otrok lahko invaliden, imeti je treba otroka, kateremu lahko omogočiš dostojno življenje……..
trezno razmišljanje…vedi, da si daleeeeč proč od nicka, ki si si ga nadela…najverjetneje si zafrustrirana samka, al pa nesrečno poročena, debela in nezadovoljna…upam, da nimaš otrok, če pa jih že imaš, naj ti skozi življenje dokažejo, da si ena velika, nesposobna nula, ki pometa svojo bolečino tako, da napada drugače misleče, cerkev in vse ostale pošteno misleče ljudi…sram te je lahko, da zagovarjaš morilko!!!!
Drage moje!!
prosim , da se javi kakšna, ki je naredila splav. da malo pove, kakšna so občutja po posegu (psihična), kako s tem živiš? a si deležen kakšne pomoči?
jaz imam že 2 punci, tamala je stara 14 mes in se še doji. s partnerjem sva imela nesrečo s kondomom, v roku 36 ur sem vzela tabletko Norlevo, a se je zgodilo, da se vseeno noseča. Nikakor se ne morem za trdno odločiti med srcem in glavo….oče že za drugega otroka ni bil navdušen, čeprav sem vedno iskreno povedala, da ga želim in sva 2 leti imela nezaščitene odnose. Tu pa mi odločitev sicer prepušča, ampak če obdržim otroka, nas vse skupaj zapusti. v tem primeru niti fizično s tako majhnim otrokom (drugim) sama ne bom zmogla, niti finančno….
in ne bi rada, da najini punci zaradi take odločitve trpita in “plačujeta” vse življenje. pa tudi še nerojen, če bi ga slučajno obdržala, ker mu oče ne bi nudil tistega, kar rabi (jaz pa tudi ne vem, ker bi bila verjetno zelooo živčna). nočem ga siliti v očetovstvo, če tega ne želi (ker otrok od tega ne bo imel nič koristi, kvečjemu škodo), prav tako pa jaz nočem vse življenje nosit tega bremena s seboj.
itak bom vse življenje morala živet s tem – tako ali drugače.
pa prosim brez obsojanj!
ženske se obsojaj(m)o že same. forum je menda namenjen za pomoč…smo svobodna dežela in tovrstne odločitve so popolnoma v skladu z zakonom!! in močno upam, da tisti, ki tu sproščajo svojo negativno energijo in žalijo in etiketirajo z drugačnimi imeni, da sami nekoč ne postanejo na takem položaju, da jih bo odločitev v vsakem primeru “tepla” vse življenje.
Če te že sedaj tako nesramno pogojuje, potem te bo gotovo zapustil prej ali slej, zaradi kake čisto druge stvari. Ti pa boš ostala sama z mislijo: Odpovedala sem se temu otroku zato, da bi obdržala sebičnega moškega,, a on je vseeno odšel.
Kot sem razbrala iz tvojega kratkega posta, si zelo čustvena oseba, ni ti vseeno za tega človeka, ki ga nosiš pod srcem. Jaz bi ti svetovala, da zbereš ves pogum in ljubezen, ki ju imaš in tega otroka obdržiš, tvoj tip pa naj naredi, kakor se mu zdi. Lahko da bo prišel k sebi, lahko pa da ne. Ampak to naj te ne skrbi. Konec koncev bo vsak zase nekoč dajal odgovor.
sama sem imela že dva splava.
Malo se tega sramujem, saj je bila moja krivda, pa tudi partnerjeva, saj sva se zanašala na varne dneve, do izliva znotraj mene pa tudi ni prišlo. Pa se je vseeno zgodilo.
Imela sem splav z abortativno RU tabletko, vstavili so mi jo v nožnico, tableta je sprožila umetne krče. Kot močnejša menstruacija. Sicer bolelo je za popizdit, ampak ne obžalujem.
Svojega otroka ne bi mogla dat v posvojitev..s partnerjem ga pa tudi ne moreva imeti.
Mene bolj zanima kako je z nadaljno zanositvijo po splavu? Mogoče kdo ve?
Kako je z nadaljno zanositvijo po splavu ni tako zelo pomembno.pomembno je kako s tvojo psiho po splavu.Splav spadada med umore s krščanskega vidika.Dan vam je dar biti mati,človek nad takšnim posegom naj ne bi imel pravice.Noben splav ni opravičljiv nikoli in nikjer niti moj niti tvoj.Ob zanositvi je treba sprejeti odgovornost.
tega pa ne bom nikoli razumela. V posvojitev ne, ubiješ ga pa lahko. pa toliko žensk razmišlja tako…[/quote]
Če daš v posvojitev, s tem priznaš, da nisi sposobna skrbeti za otroka. Verjetno je potem problem otroku priznati lastno nesposobnost, če otrok kdaj poizveduje po pravi materi…
Tako si to razlagam. Kaj je pa res, pa ne vem.
Vsak poseg v življenje naj je to človek ali žival je neupravičljiv.Človek je nad živaljo to vidimi po tem,ker je pokončen žival ima sklonjeno glavo.S tem vprašanjem se zdaj ne bomo oddaljevali vprašanju o splavih saj bi se menili vse drugeo kot pa kaj splav v resnici je.Posredno ubijanje ali neposrednjo ubijanje živali spada med človeško vest.Če jo imaste ali imamo,živali seveda ne boste ubili razen takrat ,ko je namenjena izključno prehranjevanju.
Še pred časom sem bila mnenja, da splava pa nebi nikoli naredila. Sedaj pa sem v dvomih. Po drugem otroku sem dala vstavit Mireno, ki naj bi bila skoraj 100% zaščita. Nekaj tednov nazaj sem imela tudi poseg v splošni anesteziji. Kmalu po tem posegu pa so se začeli pojavljati še nosečniški znaki, tako da sem opravila testa, ki sta bila oba pozitivna. Jutri grem k ginekologinji, da vidimo, kaj se sploh dogaja.
Ženske, hočem le povedati, da so različne situacije in v teh situacijah včasih storimo stvari, za katere nikoli nismo mislile, da jih bomo. Splav ja ali ne? Mislim, da mora vsaka presoditi v svoj prid. Konec koncev smo tudi me živa bitja, s svojimi potrebami.