Moj prijatelj je star 50 let. Par let nazaj so mu umrli starši, podedoval je zelo negovano in urejeno hišo, s prekrasnim vrtom in okolico.

Odkar pa ima hišo on, je hiša popolnoma zapuščena, lansko leto ni nikoli pokosil trave okoli hiše, ni obrezal žive meje, niti karkoli drugega ni naredil okoli hiše.

Še slabše je v hiši. Dejansko ni bilo posesano tri leta, okna niso bila pomita tri leta, po tleh so smeti. Kuhinja pa je taka, da pravzaprav ni besed. Miza je popolnoma založena z umazanimi posodami, staro hrano, smetmi, vrečkami, enako je s pulti. V pomivalnem koritu je svinjska voda, ki tam stoji že nekaj časa, notri je posoda. Štedilnik je tak, da se ne vidi osnovne barve.

Ta prijatelj sicer redno plačuje vse položnice, hodi v službo. V službi so z njegovim delo zadovoljni. Zanemarjen je tudi sam, se ne tušira vsak dan, se ne obrije, hodi v razvlečenih trenirkah in posvaljkanih mikicah.

Ko smo videli (par mesecev po smrti njegovih staršev), da ne zna skrbeti za hišo, smo mu prišli počistit celo hišo in uredit okolico. Delali smo cel dan, 5 ljudi. Potem sem se tudi zmenila z eno gospo, da bi mu hodila 1 x tedensko čistit. Prišla je samo dvakrat, potem pa ni želela več priti. Takrat smo mu tudi povedali, da bo moral odslej za hišo skrbeti sam.

Zdaj pa moje vprašanje, ali je to bolezen, ali ima to stanje kakšno ime, ali se mu da kako pomagati, pri tem, da se on sploh ne pogovarja o relevatnih stvareh. Ni sposoben normalnega pogovora, ampak samo o tistih njegovih hobijih. Očitno ni sposoben živeti sam, NIKOLI ni prosil za pomoč. Sprašujem se, kako ga ni sram imeti tako bajto, kako ga ni sram tak hoditi okoli.

Zadnjih par mesecev jemlje antidepresive in mu zelo, zelo pomagajo. Zdaj se vsaj minimalno pogovarja, seveda samo tisto, kar on hoče.

Ali je res edina rešitev ta, da mu še naprej mi hodimo pospravljat (beri z lopato metat stvari ven) in s špohtlom odstranjevat leto dni staro svinjarijo.

Za bivanjske skupnosti nima diagnoze, za dom starejših je premlad, za kakršnokoli spremembo se je nemogoče dogovoriti, ker sploh ne komunicira in ne govori o problemih. Rešitev bi seveda bila, da se preseli k nekomu, ampak ne obstaja junak, ki bi ga vzel k sebi. Ali da se proda hiša in gre v manjše stanovanje, pa ne želi. Ali da vzame nekoga zastonj na stanovanje in da mu pomaga, to bi ga motilo. Iskali smo rešitve, vse mogoče. Imate vi kakšno rešitev?

Lepo pozdravljeni,

če vas prav razumem vaš prijatelj ne skrbi za red in čistočo v svoji hiši in tudi ne skrbi za svojo urejenost. V primeru, da sam ne vidi v tem težav, potem ne morete kaj dosti pomagati. Na koncu je njegova odločitev kje in v kakšnih pogojih bo živel.

Predvsem vas slišim v tem, da se obremenjujete za njegov način življenja, medtem, ko vaš prijatelj ne vidi težav. Skušate mu pomagati, vendar zaman. Kako pa je vam s tem? Se obremenjujete zaradi njegovih dejanj?

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za vaš odgovor.

Pričakovan odgovor. Vendar se vseeno vprašam, ali je prav, da se ljudem ne pomaga, čeprav vidimo, da pomoč potrebujejo. Ko se nekaj zgodi, pa se vsi sprašujejo, kaj sosedje niso nič videli, kaj ni imel nikogar, ki bi mu pomagal. A je prav, da se vsi obrnemu stran. Namreč NIKOMUR ne more biti fino, če živi med smetmi. Očitno si sam ne more pomagati, mi pa tudi bolje, da se obrnemo stran, ali kako?!

Saj vem, to so retorična vprašanja in vem, da se pomaga tistemu, ki prosi za pomoč in vem, da se nekdo spremeni šele, ko se sam hoče. In vem, da nekomu pomoči ne moreš vsiliti, če je noče.

Se strinjam z vami, ko se sprašujete do kod je še prav, da nekomu skušamo pomagati in kje prepustimo pot svobodni volji vsakega posameznika. Trudite se pomagati sočloveku in to je lepa lastnost, ki je v današnji družbi v primankljaju.

Težko je vedeti ali je nekomu fino če živi med smetmi. Dejstvo je, da nekateri izberejo (ali pa čutijo notranjo prisilo) tak način in verjetno iz tega izhaja tudi neko njihovo zadoščenje.

Z lepimi pozdravi,