Stara sem 26 let, mati enoletnega sinčka, brezposlena. V življenju me nič več ne veseli, imam občutek, da sem vse kar je bilo zanimivega že doživela. Nikoli ne bom uresničila svojih sanj in potovala po svetu. Niti dela ne iščem. Problem je pravzaprav v tem, da sem se v roku 2 let tako spremenila, da se ne poznam več. Nekoč družabna, uspešna, polna sanj in upanja v boljšo prihodnost, sem postala le senca sama sebe.Končala sem gimnazijo potem pa nič. Nič. Nobenega uspeha več. Niti me ne zanima več ničesar. Sedaj niti ven več ne morem sama, kajti v trgovinah mi postaja slabo, dobim vrtoglavice, tla se mi vgrezajo. Dan je enak dnevu. Partner je zgrožen nad mano, meni, da moram k psihiatru po tablete za živce.Pogosto kričim na njega, za spolnost se ne zanimam več (v spolne odnose privolim le enkrat mesečno in še to zaradi partnerja).
Sina imam rada, zelo sem si ga želela. Žalostna pa sem ker ima tako mamo.
Pomagajte mi. Kaj naj naredim? Kje naj najdem voljo Za naprej?

Spoštovana Nina,
vse, kar omenjate je značilno za depresivno stanje in tu bodo zdravila pomembno pomagala, seveda bo njihovo izbiro določil psihiater.Verjetno ne bo ostalo le pri zdravilih, ampak vam bo predlagal tudi eno izmed psihoterapevtskih tehnik, v kateri bosta sodelovala oba, vi ni vaš partner.Oglasita se na Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Njegoševi 4 v Ljubljani.

Spoštovana Nana!

Stara sem 30 let in ko berem Tvoje pismo (saj ne zameriš, če Te tikam?), se mi
zdi, kot da opisuje mene, kakšna sem bila skoraj tri leta (do pred kratkim).
Depresija – kdor je
ni doživel, ne ve, kako grozno brezupno in breizhodno se počutiš, ko te drži v svojih krempljih. Ogromno bi ti lahko povedala o premagovanju te bolezni, vendar je tu premalo prostora za to. Le nekaj okvirnih napotkov:
-premagati jo boš morala sama (gotovo bo šlo lažje ob pomoči terapevta, vendar je glavnina odvisna od tebe; ne prestraši se; sčasoma boš spoznala, da je
to prednost
-zelo težko bo; sama sem prebrala ogromno knjig o tem, vendar so stvari začele iti na bolje šele, ko sem se poglobila vase in pridobljeno znanje uporabila na sebi
-drugi te ne morejo osrečiti, ne morejo ti drugi dati veselja do življenja; to imaš v sebi, le najti moraš
Verjetno se ti zdaj vse to zdijo le fraze, že velikokrat prebrane puhlice. Takrat so se tudi meni. Vendar je vse to res, verjemi. Preizkušeno na lastni koži.
A imaš dobro prijateljico, mamo, sestro ipd.? Zaupaj se ji. Lažje ti bo. Jaz nisem imela nikogar, vendar mi je hvalabogu vseeno uspelo; veliko bi mi takrat pomenil nekdo,ki bi me poslušal brez obsojanja in delitve “pametnih” nasvetov.
Pa še nekaj; poskusi , da ne boš preveč obsojala partnerja. Ne poznam ga, vendar je trdna resnica (kot sem že omenila) – ne razume te. KDOR NI NIKOLI ZBOLEL ZA DEPRESIJO , TE NE BO RAZUMEL. Morda se bo trudil nekaj časa, potem pa mu boš začela presedati z večnim “jamranjem”. Vem, doživela sem to.
Vendar naj ti to ne vzame poguma. Depresija je bolezen in JE ozdravljiva.
Verjemi nekomu, ki je že 99% ozdravljen!

Srečno in – držim pesti zate
Maja

Spoštovana Maja!

Hvala ti za vzpodbudne besede.
Praviš, da naj se komu zaupam. Prekinila sem stike z vsemi prijatelji (pač vsak je šel po svoji poti naprej) in nimam nobene želje, da bi jih spet srečala. Veš zakaj ne? Ker sem jih nekoč navduševala s svojim sanjami in tako so zdaj moje najboljše tri prijateljice točno to in točno tam kjer sem si jaz želela biti. No ja, vsaj ljudi sem znala navdušiti.
Imam super mamo, sestro… Ampak saj razumeš, vsi so siti mojega jamranja in zamorjenosti. Na žalost ne živim doma ampak pri partnerjevih starših in včasih bi lahko kar znorela, tako mi grejo na živce. Ali pa sem vsega jaz kriva, ker želim otroka vzgajat po svoje? Ne vem. To ni moj dom.
Oprosti, nočem ti morit.
Kaj naj pričakujem od psihoterapevta? Ne vem kako naj bi svoje probleme v živo razlagala neki osebi, ki je sploh ne poznam. Ha, veš kaj mi je rekla osebna zdravnica, ko sem ji povedala, kako se počutim? Da naj grem v NARAVO!!!
Piši kaj!

Pozdravljena!
Tast in domnevam da predvsem tašča se vtikata v vsako malenkost, kot da sama
ne znaš ničesar. Če pa karkoli rečeš, si pa ti tista “slaba”, saj “onadva vendar hočeta samo pomagati, ti si pa nehvaležna”. Če pa nič rečeš, pa se žreš in besniš v sebi. Kakorkoli obrneš, počutiš se slabo. Vem, ja, Tudi sama namreč
žal živim pri moževih starših. Tudi to se da spremeniti. Ampak ne njiju dva, to ti
ne bo uspelo. Spremeniti moraš svoj odnos, da se boš ti dobro počutila.
Vem, kako je to, ko dom ni dom. Vsi moji sorodniki živijo cca 200 km proč.

Kar se tiče terapevta, imaš prav po eni strani. Po drugi pa ne. (Sama sem bila samo enkrat). V bistvu so vse to predolge stvari, da bi ti jih tukaj razlagala, saj bi
naju moderator verjetno kmalu “storniral” z besedami, da je ta forum namenjen posvetu s strokovnjakom, ne pa osebnemu dopisovanju. Žal.

Pozdrav,
Maja