taki tipi navadno itak mislijo, da so vsi drugi potrebni zdravljenja in ne oni

bi pa tudi gospe ne škodila kaka ura kje v kolikor se je odločila kar tako preko tega

Torej ženo si s klofuto naučil, kdaj mora utihnit … Kdo bi pa tebe moral okoli ušes, da bi se česa naučil? Kak črnogorski espe od 120 kg?

Tvoja žena se ni naučila pogovarjat s tabo (oziroma utihnit), tvoja žena se je naučila, da se te mora bat.

Teško je dati obsodbo ker žena če je vedela da je njen mož pod velikim stresom ni ravnala najbolj modro s tem ko ga je še dodatno spodbodla. to je ženina krivda vsekakor. Je pa tudi povsem jasno da je mož verjetno če je zrel dovolj tudi imel šanso da do tega ne pride z udarcem.. Umik in kasneje pogovor.. Ni nujno da zaradi enega udarca nekdo postane kar nasilen, je pa to prelomnica v kateri se mora jasno zavedati ene stvari.. Da si je tak spodrsljaj privoščil prvič in zadnjič…
Ljudje za božjo voljo.. Ne morete je nagovarjati zaradi ene klofute v njunem zakonu da se kar loči… Je pa to vsekakor prelomnica.. Postavi sedaj mejo ali bo žal šlo vse na slabše..
Pa mogoče res da stopita do nekoga.. strah ni ravno zaželjen v zakonu.. To potem ni dober zakon..

Partnersko terapijo oz,. svetovanje potrebujeta v tem primeru oba. Samo v tem primeru bo mogoče odpreti vse teme, ki so v ozadju te klofute.

V moji praksi še nikoli nisem naletel na par, kjer bi moral samo eden nekaj spremeniti, drugi pa ničesar. Zdravljenje odnosa med moškim in žensko je izredno kompleksen proces v katerem je potrebno doseči, da ženska zaupa svojemu moškemu brez da bi se ta počutil kastriranega.

Ženska in moški smo različni in zato so pred nami tudi različni izzivi. Po izkušnjah ocenjujem, da imajo z uvajanjem sprememb težave tako eni kot drugi. Je pa res, da v povprečju moški nekoliko težje poiščejo psihološko pomoč. V primeru, da jo, pa so v večini primerov zelo dobri klienti.

citiram:

“Jst osebno sem tud žemojo ženo udaril ! Ampak je sama vedla, da je ona kriva. “

aha. fajn. sama je bla kriva. naslednjič bo kriva za manjšo stvar, naslednjič še za manjšo, dokler jih ne bo fasala že zato, ker obstaja.

KAKO SI LAHKO KRIV ZA TO, DA TE NEKDO MAHNE????

jaz bi tebe počila, da bi ti pol betice odletel, potem bi ti pa rekla, da si sam kriv. ker stresaš take neumnosti.

Jaz sem tudi svojega (15 kg težjega od mene) fanta klofutnila tako, da še danes vidim, kako se mu je obraz ob tem premaknil.
Me ponižat, razočarat in nato ne poslušat, ko rečem, da nečesa ne želim…vse to se je odrazilo v moji klofuti. Zanimivo, da je po njej bolje razumel moje besede.

To pomeni, da je treba kljub vsemu moškemu dat možnost nadvlade ali vsaj občutek le-te?
In vi ste nek strokovnjak za karkoliže al kako?

seveda se nebi nikoli spravil na večjega in težjega od sebe ker si navadna PIČKA! in čisto nič drugega kot to. tvoja ženska pa še večja ker je s takšnim DEBILOM! te pa vabiva jaz in moj partner (205cm, 110kg) ki sem mu pokazala to temo, da prideš na obisk kjer boš po prvi izrečeni besedi dobil tak focn okoli svoje debilne betice da boš po vsej verjetnosti končal na urgenci (2 modela sta v celotnem življenju začutila njegovo roko in končala tako in ne dvomim da boš ti tudi ker te je itak sam gobec). ampak zavedaj se da boš temu kriv sam ker boš prestopil mejo mojega partnerja. pač ne prenese da se nek prepotenten bebec kot kak petelin spravlja na šibkejše in si še drzne nekaj lajat potem da si je ta oseba sama kriva, medtem ko je med močnejšimi kot je on tiho kot PIČKA!!!zdaj pa hitro jokat mamici fantek!!!

To pomeni, da je treba kljub vsemu moškemu dat možnost nadvlade ali vsaj občutek le-te?
In vi ste nek strokovnjak za karkoliže al kako?[/quote]

ja, Yo, ko berem njegove odgovore včasih, ti tudi sama postavljam tako vprašanje:
In vi ste nek strokovnjak za karkoliže al kako?

in potem bi jasno sledil doooooooolg odgovor :))

kastriran ali ne, ko stegne roko je konc veselja

kokrat je kaka ženska sterilizirana pa še kaj zraven, pa zarad tega nobenga ne tepe, kolje in ne vem kaj si ti kekci zadnje čase vse dovolijo

ženska se mora zdravit edin v slučaju, če to dopušča, ker ji očitno manjkajo koleščki

s tem pa, ko človek doseže določeno raven izobrazbe z določenega področja, pa to še ne pomeni kaj dosti. edni grejo v to šolo, da bi rešili svoje probleme, pa jim na koncu ne uspe rešit niti svojih in še manj tujih

Pa tudi,če bi VSE to počela, z udarci se NIČESAR ne rešuje.

Tukaj je še en dokaz, da so ženske premalo osveščene o nasilju. Če bi bil ta pisec tega posta duševno zdrav, z udarci ne bi utišal ženske. Seveda že v nadaljevanju posta sam obrazloži,da je res navadna reva.

To pomeni, da je treba kljub vsemu moškemu dat možnost nadvlade ali vsaj občutek le-te?
In vi ste nek strokovnjak za karkoliže al kako?[/quote]
in

Hvala za vajino mnenje.

Vsake toliko se pojavi nekdo, ki se spotakne ob mojo strokovnost. Ali res ne gre drugače, kot brez argumentov nekoga postaviti v slabo luč. Ali ni lepše in bolj kulturno napisati … “ne strinjam se z vami … sama menim tako …” Trudim se ljudem v nekaj stavkih napisati tisto kar jim lahko pomaga (v tem primeru strokovnjak). In pogosto res ne morem razložiti vseh strokovnih podrobnosti mojega argumenta. Kar napišem, napišem na podlagi konkretnih opažanj iz prakse, strokovne literature in osebnih izkušenj, ki jih pri svojih 35 letih tudi nimam tako malo.

NIKJER nisem napisal, da je potrebno moškemu dat občutek nadvlade, da se mora ženska posledično obnašat podrejeno, da posledično sam ne čuti občutka kastracije oz. da se bolj poljudno izrazim občutka nemoči. Verjamem pa, da se da napisano razumeti na več načinov zato naj pojasnim.

Občutek nemoči pri moškem je najpogosteje povezan z njegovim dojemanjem vloge moškega v družini. Tu se ne gre za nadvlado, ampak za prostor, ki naj bi ga kot moški v družini imel (npr. da njegovo mnenje nekaj šteje). V primeru, da nek notranji impulz (samopodoba) ali zunanji impulz (žena, otroci, starši …) moškemu govori da tega prostora nima oz. si ga ne zasluži, se bo vsak moški počutil nemočno oz. kastrirano. Posledično bo postajal agresiven ali notranje (alkohol, droge, depresija …) ali zunanje (klofuta, varanje …). Moški, ki se v družini počuti potentnega (močnega) praviloma ne bo podrejal svoje partnerke.

Ali je prav, da je moški fizično agresiven? Seveda NI. Tukaj ni nobenega dvoma.

Ne gre pa drugače, kot da v procesu “zdravljenja odnosa” moškega naučimo kako lahko na socialno sprejemljivejši način “drži” prostor, ki mu kot moškemu pripada (dolžnosti in pravice).

Na drugi strani imamo žensko, ki je delno ali popolnoma travmatizirana zaradi nasilja. Posledično je zaupanje na dnu, posledično tudi ugasne želja po spolnosti s tem moškim. Vzpostavi se ženski biološki mehanizem, ki želi zaščititi otroke in sebe. Posledično dobi moški še manj družinskega “prostora” in posledično moški postane še bolj nemočen in nezavedno agresiven.

Oba torej postaneta ujetnika na eni strani nezaupanja, in na drugi strani nemoči.

Zdravljenje odnosa gre torej v nasprotno smer. Potrebno je povečati občutek zaupanja in varnosti na eni strani in občutek “moči” (NE nadvlade) na drugi strani (brez da se pojavi ponoven strah pri ženski). Pri obeh je potrebno raziskati morebitne podobne vzorce iz primernih družin in jih nevtralizirati. Potrebno je spremeniti nevrološki odziv telesa v situacijah konflikta in tega je še veliko. Verjetno si znate predstavljati, da je to vse prej kot enostavno in da sem zato predlagal obisk pri partnerskem terapevtu.

V primeru, da zaupanja ne bo mogoče vzpostaviti, je ločitev praktično neizogibna in seveda edina logična.

Sem ženska in sem udarila svojega moža.

Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom koga v življenju udarila, bi rekla, da je nor in nima pojma o meni.
Nisem se mogla ustavit, nisem znala drugače povedat, da se mora to njegovo obnašanje nehat, ker ne zmorem več (ni šlo za varanje).

Žal mi je za to, s tem, ko sem mu prisolila klofuto sem prizadela in ponižala sebe. Vedela sem, da sem prestopila mejo, če ga jaz udarim, lahko on mene nazaj. Takrat mi je bilo vseeno.

Nasilje in udarci se mi zdijo popolnoma nesprejemljiv način reševanja težav.
Upam in hočem, da tega nikoli ne bom ponovila. Ni zagovora za fizično nasilje.

Lahko se zgodi enkrat, lahko se začne dogajat. Neka meja se z udarcem poruši.

Mislim, da je zelo pomembno, kako na udarec, klofuto gleda tisti, ki ga je zadal.
Nočem biti ženska, ki bi klofutala in nočem biti ženska, ki bi jo nekdo klofutal. Takega življenja ne želim.

Z možem te klofute ne omenjava, žal, nihče od naju ne gre več čez mejo, medsebojna komunikacija je postala veliko bolj spoštljiva, se ne žaliva in nisva nesramna. Ne pravim, da je bila klofuta nekaj dobrega, ni bila in nikoli ne bo.

To je moja izkušnja, želim, da komu pomaga ali osvetli kakšen vidik, ne želim žaljenja, ker sem napisala svojo izkušnjo

Ural, lepo je da si priznala da ti je bilo zelo žal za klofuto. Sem sama enakega mnenja, da kakršnokoli nasilje sploh fizično ne spada nikamor, v nobeno razmerje. Se pa tudi strinjam da včasih nam kdaj uide, se lahko zgodi.

Rekla si da klofute z možem več ne omenjata. Mogoče, če te to mori, povej še možu da obžaluješ tisto klofuto. Tako da so odnosi res čisti in se nič ne tlači v sebi ker je brez veze, čustva moramo dati ven na prizemljen in miren način.

Ana poberi se stran kakor veš in znaš!

Smisel klofute oz udarca je, da se žrtev začne bati in osebe,ki udari,dobi prevlado oz moč nad to žrtvijo. Nikakor tu ne gre za to, češ da zdaj,ko sem jo pa udaril(ko sem ga udarila),pa ve, kje je meja. Ne,ta oseba ne ve,kje je meja. Ta oseba se boji ponovnega udarca in ne ve,kdaj lahko ponovno pričakuje klofuto. Samo v Sloveniji je ogromno družin,kjer od moža prileti klofuta, obstajajo pa tudi družine,kjer so žrtve moški.
Dokler bo v družbi prevladovalo mnenje, da si je zaslužila,ker je jezikala,ker je bila tečna,ker je bil mož pod stresom, se bo to dogajalo pa najsi smo na forumu vsi proti, v realnem življenju, kjer se ne moremo skriti za računalnik, pa bomo vsi tiho.
Draga Ana, kot vidiš,ti je že veliko Monovcev svetovalo, da ali pojdi z možem na kakšno terapijo ali pa ga preprosto zapusti. Tvoje zaupanje vanj je omajano, če smo iskreni, se ga zdaj bojiš. Ne veš kdaj bo priletelo naslednjič. Bo to takrat, ko se mu bo kaj zalomilo v službi? Ko bo zaradi drugih dejavnikov ves napet? Ne veš.
Za osebe,kot so Ni res pa…žal jih je v naši družbi preveč, njihove žene pa so tiho in dokler so tiho, se ne da narediti nič. Škoda mi je tvoje žene,Ni res. Resnično. Ker sama najverjetneje pomoči ne bo poiskala, nimamo mi kaj storiti. Bo že usoda hotela,da te bo doletelo najhujše.

Pa lep pozdrav.

Tudi mene je pred 2-dnevi udaril. Po dobrih 2-eh letih skupne veze in življenja. Dan pred tem sem izvedela, da mi je lagal v oči več časa. Ko sem ga soočila s tem, ga vprašala zakaj je to storil, se je sprva sprenevedal. Kasneje pa rekel, da je storil napako. Vse po telefonu. V živo se mi ni nikoli opravičil. Prosila sem ga, da mi da nekaj časa za razmislek o vsem in me pusti ne miru. A ni tega storil. Ko je prišel domov za menoj, je takoj vztrajal, da mu namenim čas, dotikal se me je kljub moji prošnji, naj tega ne dela. Hodil je za menoj, izzival komunikacijo. Ko sem mu prijazno v oči povedala, da se ne želim z njim pogovarjati in da jemljem njegovo dejanje kot prevaro, mi je v levo čeljust prisolil klofuto. Odšla sem iz sobe nemudoma, se preoblekla za ven. Čez 5 min je prišel za menoj, trkal na vrata, da se želi pogovoriti. Odšla sem takoj ven za 2h. Ko sem se vrnila, ga ni bilo. Le napis, da me ima rad in upa, da sem na varnem. Prišel je za menoj čez nekaj min. Brez opravičila. Dejal je, da je vesel, da sem se vrnila. A vrnila sem se po svoje stvari, bila sem tiho. Kasneje se je opravičil. Vseeno, ne vem kaj naj si mislim. Vem, da ni prav. Ni se skušal mirno pogovoriti, ampak je vse izsiljeval. Najprej sem bila zmedena in žalostna, sedaj pa mi je jasno, da z menoj manipulira. Še posebej, ker sem bila zgledna partnerka. Skrbela za skupen dom, odnos, vezo, bivanje, hrano, pranje, likanje in pospravljanje. Skrbela za njegove stvari in mu pomagala pri reševanju problemov. Žal sem morda v tej skrbi pozabila nase. Ne vem. Sinoči sem mu povedala, da tako ne moreva več in da je konec veze. Ne odgovarja na to, ampak se obnaša, kot da je vse ok in pravi, da nisva še tam, da bi se o tem lahko pogovarjala. Bolita me srce in duša. Naj omenim, da mi je pred tem nič kolikokrat sam od sebe razlagal, da me udaril pa ne bo nikoli. Ker da ni tak moški.

To je primer moškega, ki ne spoštuje žensk in ne ceni tega, kar za njega storijo, ker mu je to vse samoumevno.
V strahu, da bo izgubil vse te ugodnosti in s tem tebe, se je zatekel k nasilju.

Mislim, da je najbolje, če slediš svojim odločitvam ter končaš vezo, dokler si še dovolj psihično pri močeh.

Hvala za Vaš odgovor in nasvet. Bo pa, tako opažam, vse skupaj zelo oteženo in velika borba. Kljub temu, da sem mu jasno povedala v živo in celo napisala pisno in je prejel sporočilo o prekinitvi, mi je odgovoril, da je mnenja, da tega ne mislim in da bo čas bo pokazal, ali je tako ali ni. Zaželel mi je lep dan, da me ima rad in da se slišiva. Zgodaj zjutraj mi je odvzel osebni računalnik, pripomoček za delo in nekaj ostalega gradiva. Skratka, ovira me precej in zanima me, kaka je sploh najboljša taktika tu, da postopam. Ne vem ali je bolje jasno opraviti selitev ali postopoma in na skrivaj in ali naj pridem v spremstvu še koga?

Verjamem, da bo težko. In ravno zato je potrebno ta korak storiti čim prej.

Kot sem že omenil se gre za posesivnega partnerja, kar je z odvzemom računalnika in ostalih stvari le še dodatno dokazal in s tem želi ustvariti še več nadzora nad tvojim življenjem ter s tem kontrolirati tvoje obnašanje.
Med drugim je za posesivnega partnerja značilno psihično in fizično nasilje, podcenjevanje, ukazovanje…Prvi udarec pa je znamenje, da je treba nemudoma ukrepati in se od posesivnega partnerja čim hitreje distancirati.
Zato ne čakaj in zberi pogum ter se odseli.
Če te je strah dodatnega nasilja, potem je res bolje, če ti ob selitvi nekdo pomaga in to storiti v enem dnevu, ker bo zate lažje, če se postopek čimprej konča.