A ni zanimivo, pa se bo tema spet spreobrnila v vsesplošno pljuvanje po učiteljih 🙂

Pomilujem tiste, ki svoje neizživete travme iz otroštva prenašajo na svoje otroke in njihove vzgojiteljice in učiteljice.
Ne razumem pa zakaj se ljudje, ki govorijo o tem, da je PeF najlažja tja ne vpišejo in niso potem nadpovprečne/i učiteljice/ji, ki bi rešili slovensko šolstvo pred zlobo in nevrednostjo trenutnega pedagoškega kadra.

Ups, mogoče pa zato, ker še svojega ali svojih dveh otrok doma ne obvlada, od “nesposobnice”, ki je hodila na Pef pa pričakuje v šoli čudež v obliki zlatega in nadpovprečnega otroka, ki bo vedno imel vse vedno prav in ga bodo še sošolci podpirali in gledali kot boga ali vsaj njegovega potomca. Bravo Slovenceljni!!!

Nisem brala vseh odgovorov, ampak ste mogoče pomislile, da ji je šola kasneje lažje stekla?
Tudi sama sem z manjšimi težavami delala sš, vendar mi bo sedaj uspelo naredit dobro šolo, z boljšim uspehom… In to večinoma zaradi tega, ker sem postala samozavestnejša, ker ne poslušam več raznih izjav kot so: ti tega itaq ne boš naredila, to je pretežko zate,…
Mogoče ne poznate vseh okoliščin in oseb.

BTW mene so tudi imelo za bolj noro in ko sem rekla kaj pametnega buljili vame … V bistvu me pa večina teh ljudi ni dobro poznala. In ocene v življenju nimajo takšne vrednote kot jim jih nekateri dajejo.

Redki so ludje, ki jim šolanje “laufa” od prvega razreda dalje. Velikim se “zašteka” in večina potem tam obstane. Ta večje face se iz “dreka” izvlečejo, naredijo nekaj iz sebe in zaključijo šolanje. Diploma s katerekoli fakultete pa po mojem mnenju zahteva predvsem vztrajnost in usmerjenost h cilju ni pa pokazatelj ne vem kakšne inteligence. Npr. pri nas v razredu so trije ponavljali. No, zdaj so vsi trije z diplomami, en dela tudi magisterij. Je pa kar nekaj sošolcev (in sošolk), ki naprej od mature niso prilezli na stopnji izobrazbe pa so veljali za bolj sposobne in perspektivne.

No ampak je pa zanimivo, če pa nekomu rečeš, kaj potem vzgojiteljica oz. učiteljica na razredni stopnji sploh potrebuje diplomo, če je vse kar mora znati o matematiki šteti do deset, pa vsi v luft skačejo! Znanje o didaktiki in ostalih stvareh, potrebnih za poučevanje se pa že lahko naučiš v srednješolskem izobraževanju. Včasih so za nas v vrtcu skrbele nediplomirane vzgojiteljice in ni z nami nič narobe in tud nismo nič manj pripravljeni prišli v šolo.

Čista resnica.

Iz mojega gimnazijskega razred ani nihče šel na pedagoški faks.FF ja, pedagoški pa ne.

Na pedagoški faks gredo večinoma taki, ki drugam ne pridejo.Žal, nikomur ni življenski cilj biti učitelj v osnovni šoli.Zdaj lahko razglabljamo, kaj je bilo prej, kura ali jajce in ali smo mi razvrednotili ta poklic ali pa je razvrednotil sam sebe.

Seveda obstajajo izjeme, tistih 5% deklet, ki imajo blazno željo biti vzgojiteljice in učiteljice.Hvala bogu, a takih je malo.Pedagoški faks gotovo spada med enostavnejše.Ko sem videl, kaj se oni “učijo” za izpite, nisem vedel, ali naj se smejem, ali jočem.

Za takšnele cvetke si pripravljam uradni odgovor že kar nekaj časa, pa kar ne morem bit dovolj nesramna, da bi jih enkrat za vedno končala.

Na vsake toliko časa se namreč najde kdo, ki me “da v nič” in mi govori, da sem zato, ker sem študirala na Pef imela najlažji študij, da se mi ni bilo treba nič učiti…

Ker počasi imam tega dovolj.

Kdo ste vi, da boste vedeli, kako je študirati na Pef?

Priznam, nismo obravnavali višjih matematičnih funkcij (a jih mogoče na Fdv-ju), nismo imeli višjih jezikovnih analiz (a jih imajo mogoče na Matematiki), nismo se učili latinščine in starogrščine…

Ampak smo se učili za profesorja razrednega pouka, ki potrebuje mnogo zahtevnejše in zapletenejše vrline, kot so najzahtevnejši algoritmi.

Predvsem se moramo naučiti biti ljudje, vedoželjni, pozitivni, empatični, ODPUŠČUJOČI…

Obstajamo profesorji, ki smo se za Pef odločili pri zdravi pameti, z najboljšimi nameni izživeti svoj poklic.

Še nekaj – bojte se časov, ko bodo vaše otroke učili ljudje, ki nikoli niso izkusili enice, negativne ocene, neuspeha. Ti namreč ne znajo odpuščati, kot znamo tisti povprečni.

In pika.

Kok ste eni pametni!
Dejstvo je, da je učiteljski poklic eden najlepših.
Ne predstavljam si, da bi opravljala delo, ki me ne bi veselilo. Vsak pozna svoj motiv, ki ga je vodil pri odločitvi za poklic; mnoge “nadpovprečneže” z elitnih faksov (kot jih očitno nekateri rangirate) denar, želje ambicioznih staršev … Kajti z denarjem lahko kupiš vse …
Ja, moj cilj je bil postati osnovnošolska učiteljica, pa se nisem nikoli pobijala s trojkami (na gimnaziji). To bom počela, ker sem v tem dobra in me to delo osrečuje; morda bom za svojo dušo nekoč vpisala še kakšno drugo smer.
Se že prav veselim novega šolskega leta. Niti enkrat se še nisem dolgočasila v službi. Ja, včasih jih imam tudi poln kufer, a me vedno znova očarajo. Ta mali so res carski.
Da niste nekateri malo fovš?
Spoštujem vse poklice in vsakogar, ki svoje delo dobro opravlja. Ne maram pa primitivcev in negativcev.
Morda sem zašla, ker niti nisem prebrala vseh sporočil.
Lepo se imejte, k sreči ima vsak svoj dar.
Ula

Dolgo se nisem oglašala,ta tema pa mi je zopet zasvetila lučko na člu.Kako lahkotno hitijo nekaterim prsti po tipkovnici in so najbolj pametni in vedo kako lahek je študij na Pef,kaj šele za vzgojiteljice.Čudno se mi zdi,da vsi ti veleumi,ki so frendom že v OŠ dajali zastonj inštrukcije in vbijali v glavo matematiko ob vsem svojem znanju ob njihovih zahtevnih faksih naredili sporedno še Pef,če je vse tako simpl,saj se splošni izpiti iz različnih faksov lahko vnovčijo tudi drugje in ni hudir,da jim ga na lahkem faksu ne bi,tiste metodike,psihologije,pedagogike so pa ja mala malica za take veleume.
Najbolj pa me čudi skrb in zaskrbljenost “lanala”,saj je menda s svojim znanjem in vsem kar sodi pripravila svojega otroka, da bo preskočil prvo triado, saj program ni tako zahteven in se nikakor ne bo srečal z zabitimi bivšimi sošolkami.Kako malo cenite trud drugih,kako malo samokritični znamo biti in vedno iščemo opravičila za svoj neuspeh in neizpolnjene želje na stani drugih in za naš oz.neuspeh otrok je vedno kriva druga stran-kajne?Veliko lepše bi bilo,če bi delali z roko v roki in opazili in cenili trud in delo drugih in manj bi bilo zadreg in težav.Pa uspešen začetek leta in čimmanj preambicioznih in zateženih staršev vam želim.

Joj, joj, joj…Sploh ne morem verjeti…Ja, ene smo se zavestno odločile, da bomo učiteljice/vzgojiteljice, ker imamo rade otroke in ker z njimi rade delamo! Tako kot so eni radi računovodji, drugi odvetniki, tretji poštarji…Vsak poklic je cenjen in bi ga mogli spoštovati! Učiteljice pa smo tiste, ki z otroki preživimo večji del dneva, ki jih prav tako vzagajamo, jih tolažimo, poslušamo, ko se nam zaupajo…In na koncu koncev jim damo osnovno znanje za življenje in jim skušamo pokazati kaj se v življenju dogaja!
In Spider ali misliš, da če si videl samo eno snov, ki se jo nekdo uči za pedagoško smer, da veš potem vse in da lahko vse sodiš po tem? Mogoče se pa komu drugemu zdi smešno kaj si se ti moral učiti! Vztrajam, da noben študij ni enostaven, zagovarjam pa, da je razredni pouk zelo pester, zanimiv študij…In zaradi takšni kot si ti, pada na učitelje slaba luč!

Jaz pa občudujem učiteljico, ki se trudi mojemu 9-letniku postavljati meje, vztrajati pri popravljanju površnosti iin kracarij…IN tiste, ki jih imajo po 25 v razredu, pa vmes dva nadarjena dva iz težkih razmer doma i še nekaj učencev s običajnimi prehodnimi težavami…sploh se mi ne zdi lahek poklic.
Če pa bi ugotovila kakšne večje strokovne napake (matematika) bi šla pa v luft.

Sicer pa smo se mi v prevem razredu hecali, da je šola ena sama pobarvanka (res ogromno barvanja), potem v drugem pri angleščini spet bartvanje, ampak to je že druga zgodba.

Tudi mene kot učiteljico nekatera zgornja razmišljanaj razjezijo – kako pa to, da potem niso vsi na ped. faksu?????
S tem da seveda cele počitnice poslušam, koliko smo doma, v sep. mi bodo pa spet zračunali manjko ur tam okrog 90, ki jih bom celo šolsko leto prinašala noter ZASTONJ – na račun počitnic pač,
pa potem še o našem delovnem času…
Se pa res sprašujem, kako, da niste VSI pametni učitelji in učiteljice????????
tisto o prijaznosti in širokem srcu je pač res, res pa je tudi, da je z REDKIMI izjemami večina učiteljev in učiteljic visoko strokovno izobraženih ljudi, so pa seveda taki in taki – kot povsod – v kateem poklicu so pa vsi popolni?

Drage kolegice!

Zakaj se moramo vedno “zagovarjati”??? Mi same že vemo, kako je v resnici, zato ni potrebno, da to na dolgo in široko razlagamo tistim, ki nimajo niti najmanjšega pojma, kaj pomeni to biti UČITELJ.

Uspešen začetek novega šolskega leta!

G.

Sorry! To branje je prav za … Sem prof. ang, in ja, učim v osnovni šoli. In pomislite!? Bila sem odlična v osnovni šoli in ja… bila sem zlata maturantka. Kljub temu, da so mi bila vrata vseh fakultet na široko odprta, sem si izbrala prosveto-ker sem si to želela. In sedaj uživam v svojem poklicu. In čez mesec dni bom pred svoje ime dobila še naziv mag.-in še vedno bom učila otroke, ker mi je to všeč. Vaši predsodki o “zabitih” učiteljih gor ali dol. Vemo, kateri ljudje so polni presodkov… vi pa razpredajte naprej…ker drugam niso bili sprejeti…blablabla

Narobe svet, zares narobe svet…… Če bi bila jaz na tvojem mestu bi zares premislila, da bi otroka sploh poslala v šolo. 🙁 Res žalostno Lanala, da takole sodiš o človeku, na podlagi vajinih osnovnošolskih dni. Mogoče bi jo morala na prvih govorilnih urah vprašati koliko je 2+4, pa 10+3 ipd.

Kako smo Slovenci en čuden narod. Samo,da gre komu bolj od nas, že pljuvamo po njih. Niti priložnosti jim ne damo.

Jaz sem tudi bodoča prof. (ampak ne študiram na PeF, temveč na FF) in ne morem verjeti, kaj tukaj eni pišejo.

Danes starši ne razumejo, kaj je smisel pouka – voditi in vzgaati učence, UČIJO pa se učenci sami in vse kar morajo znati je napisano v učbenikih, dodatno znanje pa boljši učenci iščejo sami ali pa vprašajo profesorja, ki skozi izobraževanje na fakulteti pridobi dovolj znanja, da poteši radovednost učencev.

Najvažneje je (kolikor sem lahko videla na praksi in pri delu samem), da učence dovolj zmotiviramo, gradimo na njihovih lastnih izkušnjah in dograjujemo na predznanju – torej, važne so predvsem metode in oblike poučevanja, učenje pa je stvar učencev samih.

Jaz sem tudi bodoča prof. (ampak ne študiram na PeF, temveč na FF) in ne morem verjeti, kaj tukaj eni pišejo.

Danes starši ne razumejo, kaj je smisel pouka – voditi in vzgajati učence, UČIJO pa se učenci sami in vse, kar morajo znati, je napisano v učbenikih, dodatno znanje pa boljši učenci iščejo sami ali pa vprašajo profesorja, ki skozi izobraževanje na fakulteti pridobi dovolj znanja, da poteši njihovo radovednost.

Najvažneje je (kolikor sem lahko videla na praksi in pri delu samem), da učence dovolj zmotiviramo, gradimo na njihovih lastnih izkušnjah in dograjujemo na predznanju – torej, važne so predvsem metode in oblike poučevanja, učenje pa je stvar učencev samih.

Sposobnosti se razvijajo do 24 leta starosti. Le zakaj ne bi nekdo, ki v oš ni cvetel kasneje dokazal, da je v bistvu čisto bister človek. Jaz imam bivšo sošolko, ki je bila odlična v oš, najboljša v razredu, danes pa “štemlja” na občini, pa tudi faxa ni končala. Tako pač je …

Draga lanala, če bi Einstein učil tvojega otroka matematiko, bi verjetno bila zadovoljna, vsaj z njegovim strokovnim znanjem najbrž.

Naj te razsvetlim: gospod E. je imel v OŠ matematiko komaj 2. In to v zadnjem razredu osnovne šole. Učitelji (in sošolci) so ga imeli za zabitega.

Nekateri enostavno kasneje dozorijo. In to je vsa resnica.

Punce, brez veze.
Tega posta že zdavnaj nihče ne bere več – razen učiteljev. Sploh pa avtorica ne. Najprej je bil napisan na starševskem čveku, kjer so tudi odgovarjali ljudje različnih profilov, potem pa je bil čez par dni prestavljen sem.