učiteljica
Irena,
no so se le odzvali starši, tako kot se mi zdi prav, mislim, da se med vrsticami da ugotoviti, da je tu še nekaj, kar mogoče niti starši vedo niti učenci ne upajo povedati (iz sramu ali strahu). Dejstvo je tudi, da se vse premalo pogovarjamo s svojimi otroci, zato marsikakšnemu od nas staršev še na misel ne pride, da se lahko kaj takega vsakemu zgodi, in dejstvo je, da je treba ukrepati, samo kako?
Prosim za strokovno mnenje, kaj narediti v taki situaciji, ker se lahko marsikdo med nami znajde v njej, če že ni a ne ve za njo in bi morebiti, “izhod” take informacije v javnost sprožil to, da bi se še za kakšno tako gnusno dejanje zvedelo in pravilno ukrepalo.
Groza in gnus me spreletavata ob mislih, kaj vse se lahko pripeti našim otrokom, in kako žalostno malo se da narediti. Iz revolta in jeze bi jo jaz na naslovnico kakšnega dnevnega časopisja dala, z veliko barvno sliko te barabe, samo vem, da bi s tem prizadela tistega ki bi ga prazaprav najraje varovala to je otroka.
Zato iz jeze prosim za konkreten odgovor nekoga, ki se je že srečal s to situacijo ali je strokovnjak s tega področja.
pa lep pozdrav
V razmislek glede učiteljev še tole:
Meni se zdi zelo grozno to, da vemo, da v neki šoli nekje sedi učitelj, ki ne opravlja svojega dela tako kot je treba (takih primerov je ogromno), pa nihče od staršev sploh ne reagira, ker noče izpostavljati svojega otroka. In tako se nič ne spremeni in generacije otrok gredo mimo in imajo težave…
mojega sina je začela učiteljica matematike v 5. razredu s kredo po glavi, vleči za lase in ušesa in prisolila mu je celo klofuto. najprej sem mislila,da se je pač spozabila, ker je klepetav otrok Ko ga je preselila v zadnjo klop, ni imel več s kom klepetati, pa se je to ponavljalo, ker je napisal domačo nalogo površno (pomanjkljivo označil sliko ipd. ) Reagirala sem šele v šestem razredu.Najprej s em povprašala starše sošolce kako je s tem, pa so mi nekateri zadevo potrdili, seveda pa se nihče ni želel javno izpostavljati, čeprav je ta učiteljica predstavljala strah in trepet že njih, ko so hodili v šolo. Po pritožbi ravnatelici, in skupnem pogovoru, kjer je v glavnem vse zanikala(beri lagala)češ,da mogoče kaj zavpije ali koga pocuka ( PA NEKOČ JE BAJE NEKOGA SKLOFTALA, PA JI JE MENDA ŠE DANES ZA TO HVALEŽEN…) sem, mislila,da je stvar opravljena, pa ni bila. Najprej je pošteno nadrla učence ( s pogledom je prebadala vsakega posebej), češ kdo da širi laži o njej, da so nekateri doma celo jokali ampak starši so bili tiho, ker je tako dobra učiteljica,,,,Kmalu je moj otrok otrok dobil nek cvek ( baje tudi zaradi nenapisanih domačih nalog zadnji teden prejšnjega šolskega leta) pa neko nepojasnjeno dvojko ( prej je imel 4) in sem napisala ugovor in je morala zbrisati oceno in je seveda spet dobil dvojko.. in so pisali šolsko nalogo, kjer nihče ni znal v celoti rešiti neke naloge, pa jo je biloj sin takoj naslednji dan vprašan za oceno,,, in še nekaj podobnih dogodivščin je sledilo, rezultat je ta, da se bo sin presedlil v drug razred, ona pa bo še, naprej razveseljevala s svojimi pedagoškimi metodami naslednje generacije….In na koncu živel šolski sistem, kjer gojimo “zdravo” tekmovalnost vsak proti vsakemu.
Tema je najbrž zanimiva.
Moja sestra je v osnovni šoli imela učiteljico slovenšćine, ki si je med poukom pač pilila in lakirala nohte…Naučila jih ni prav nič, na koncu osnovne šole pa so sledili eksterci. Starši so plačevali inštruktorico, da jo je naučila tisto, kar bi se mogla naučiti v šoli. Enako so počeli drugi starši.
Ob tem razmišljam le, da uči še danes (5 let kasneje) in si svoj kruh služi s “piljenjem”, ter “krade” denar staršem in delovno mesto nekomu drugemu. Starši pa nič – in generacije otrok gredo mimo…