Učitelj igre – sprememba vedenja, karakterja

Pozdravljeni,

sploh ne vem če je ta forum pravi, samo nisem našel bolj ustreznega.

Rad bi spremenil svoje vedenje značaj, pa sem pomisli, da bi mi pri tem pomagal kakšen učitelj igranja, oz. učitelj gledališke igre, … sploh ne vem kako se temu točno reče.

Ideja je da bi izoblikoval določen lik, karakter, določeno osebnost in potem toliko časa igral to persono,se pretvarjal, da bi na koncu dejansko postal ta oseba. Nisem pač zadovoljen z nekaterimi svojimi lastnosti in bi jih želel spremenit.

Ali je to čist mimo ali bi dejansko lahko izoblikoval željen karakter, osebnost.

lp

Hmmm, verjamem, da bi to bilo možno, vendar se mi zdi dokaj rizično. Ali bi potem dejansko živel svoje življenje ali življenje te druge osebe, torej namišljeno življenje? Se mi zdi to res nek ekstrem, s katerim ne bi spremenil sebe v sebi, temveč bi se enostavno pretvarjal, da si nekdo drug in zaživel njegovo življenje, ne pa svojega spremenjenega. Če sploh razumeš, kaj hočem reči? 🙂

Vsi imamo določene lastnosti, ki nam niso všeč, velikokrat pa imamo lastnosti, ki drugim niso všeč, vendar niso nujno tako moteče za nas osebno, kot drugi mislijo. Če tebe določene tvoje karakteristike tako motijo, da jih želiš spremeniti, pač delaj na tem. Vendar iz tvojega posta bolj veje, da te mučita samozavest in samopodoba. Ko boš enkrat zadovoljen sam s sabo, kakršen koli že si, torej tudi z nekaterimi malo slabšimi lastnostmi, ko boš rad imel sebe kot celoto, se boš laže sprejel in živel svoje življenje, ne pa življenje nekoga drugega. Spreminjati celotno osebnost zaradi nekaterih lastnosti je zame ekstrem.

Hoj

na nekaterih podorčjih sem res nesamozavesten in imam slabo podobo. Poskusil sem že nekaj tehnik pa nekako se mi zdi da nič ne deluje tako kot bi si želel.Mogoče je moj največji problem strah, pred ne vem čim… strah pred žiivljenjem, pred preskušanjem česa novega, delovanje izven cone udobja. Zato mislim da bi ta lik toliko časa vadil ustvaril, si ga vizualiziral dokler ne bi postal jaz. To se mi ne zdi življenje nekoga drugega temveč boljši jaz. Nekaka kombinacija nekaterih tehnik NLP-ja.

Bomo videli če bo kaj iz tega in če bo bom poročal.

Zanima me zato kje naj takega učitelje igre sploh najdem, ali se to reče sploh učitelj igre ali kako drugače…

Če mi kdo lahko pomaga s kakim kontaktom?

Hvala in LP

tea42, lepo pozdravljen

Če si poizkusil že nekaj tehnik, daj nadaljuj z njimi… delaj… vztrajaj… Delo na sebi je proces za katerega je potreben čas. Bližnjic pa ni, žal, ne, ni. So samo poti, ki so včasih zavite, včasih gedo čez hribe v dolino in nazaj… Svoje lastnosti in reakcije lahko preobraziš le na tak način, da ozavestiš vzrok, zakaj jih imaš oz. zakaj tako in tako reagiraš…

To, da se boš z vajo prelevil v neko drugo osebo… hm,.. do neke mere te seveda vsak lik, ki ga poustvariš, preoblikuje… se te dotakne… A veš, da igralci in vsi poustvarjalski umetniki delajo/-mo ravno obratno od tega kar ti misliš; lik se oblikuje tako, da se črpa iz svojih realnih izkušenj, iz svojih občutkov, iz svoje notranjosti navzven torej in ne obratno. Ker samo na tak način je lahko to, kar poustvariš živo, resnično, iskreno.

Ne poznam uciteljev igre, vendar se mi zdi, da se mogoce zapletava okoli besed. Mogoce prevec razmisljas okoli tega, za moje pojmne si si postavil hud in prevec izdelan plan (si gledal kak tak film pred kratkim? Tvoja ideja me namrec spominja na nekaj.).

Ucitelj igre te nauci igrati, ne pa spreminjati sebe. No, to v taksni meri, da se naucis igrati, vendar igra je to, kar beseda tudi pomeni – igra. Spreminjanje sebe se da doseci drugace. Z igro oziroma igranjem samozavestne osebe sam se ne postanes samozavesten, temvec igras taksno osebo, ki naj bi bila samozavestna, ob cemer se obnasas drugace ravno zato, ker ves, da to nisi ti, temvec nekdo drug. In kot nekdo drug bi si lahko privoscil marsikaj, ravno pod pretvezo, da to nisi ti, kar bi lahko pripeljalo tudi do popolnoma drugega rezultatra (dvojno zivljenje). Ocitno bi se kot ti obnasal drugace, zato tudi razmisljas o igri. In to je treba spremeniti – tebe, ne tvojo igro.

Tehnik NLP ne poznam, menim pa, da si na pravem forumu, kjer znas najti nekatere odgovore zase. Ne tega, kje najti ucitelja igranja, temvec kje in kako najti sebe. Poglej seznam literature na vrhu strani v pripeti temi, poglej malo po knjiznici, poglej malo okoli. Najde se ogromno, seveda pa zahteva tudi nekaj dela. Ne rabis pa biti druga oseba, ce zelis biti le boljsi ti.

Dragi “tea42”!

Naj-hvala tudi tebi za zaupanje – da si z nami vsemi podelil svojo stisko, svoje spraševanje in iskanje rešitve! Šele zdaj sem spet gor, saj sem v sredo zaspala že ob 10-ih, včeraj pa sem šla zvečer še par stvari naredit v službo, preden grem čisto zares na dopust. A me je malo potolažilo, ko sem videla, da so ti pisali drugi in ti povedali svoje mnenje – super!

Hm, tvoja želja je morda kar malo nenavadna in ti najbrž ne znam odgovoriti direkt, ja, tam poznam nekoga, ki dela točno to in tu imaš številko. Je pa tvoja ideja zelo zanimiva in terja več razmisleka. Nekaj iztočnic so ti dali že drugi, ki so se oglasili.

Sama pa sem razmišljala nekako takole: Glede na to, kar si izpostavil, bi te morda pomirilo, če bi govoril s čisto klasičnim svetovalcem oz. terapevtom, ki bi ti najbrž takoj vedel povedati, v čem je point. Nadalje bi ti lahko pomagal nekdo, ki dela z igralci in jim pomaga pri vživljanju v nek karakter. Morda pa obstaja nekdo, ki je zmes obojega: terapevta in “gledališčnika”, če veš, kaj mislim. Na tvojem mestu bi se obrnila na kakšno gledališče ali pa kar na AGRFT in povprašala, če obstaja kakšen tak človek. Več boš spraševal, več rešitev boš našel. Včasih je na Pedagoški fakulteti obstajala specializacija Psihosocialna pomoč z umetnostjo in menim, da kakšen od tistih, ki je to končal, zna pomagati točno tako, kot si ti želiš. Če se prav spomnim, se s tem področjem ukvarja Ana Trivić oz. da je to končala in zdaj pomaga v zvezi z motnjami hranjenja. Morda še malo poguglaj na to temo. Evo, sem šla kar jaz na Google vmes in ja, je tam. Gotovo je kje njen kontakt, pa njo vprašaj, če ve kaj pametnega na to temo.

Drugače ti pa lahko povem, kako sem se jaz učila odpravljati svoje negativnosti. Pa ni to na mojem zelniku zraslo, ampak sem imela za to zelo strogo “tršico”. Torej, najprej si moral ozavestiti npr. pohlep. Ali sem res pohlepna? In če sem npr. začutila to in brez, da ne začutiš, ne gre, me je moralo zaboleti. Kaj, a takšna sem?! Groza! In potem si moral čutiti bolečino zaradi tega do kosti. Potem pa si se moral obrniti gor, k neki višji sili, k nečemu, kar nas presega, k bogu, če želiš in reči: Lej, kakšna sem. Nočem več biti takšna! Prosim, vzemi ta moj pohlep in ti z njim naredi, kar je potrebno.

To je spet 1 izmed možnosti, izbral pa boš tisto, kar bo tebi najbolj blizu in se ti bo zdelo učinkovito. Učitelj pride točno takšen, kot ga mi najbolj potrebujemo. Tako kot zavibriramo v ljubezni na nekoga, tako je tudi na drugih področjih.

Srečno!

Maja