Ubogi narkomani
Ne morem spati
…razočarana sem …včeraj sem šla že drugič s fantovo sestro in njeno mamo v Ljubljano. Bile smo v kliničnem centru, da se prijavi v program in reši te krute zasvojenosti s heroinom.
Recimo ji Tajda.
Zelo žalostno je, da je danes, po enem mesecu spet nekaj vzela. Spet nas je obrnila .Še kolikokrat?
Jaz se ne slepim, ne iščem olepšav …danes si je na svoj način polepšala dan … Zdaj baje mirno spi, kajti cel mesec jo je mučila grozna nespečnost …. Mi? Osamljeni, jezni, razočarani in prestrašeni …
Mi jo imamo radi …zelo radi ..dekle z občutljivim srcem in brez hudobije…Zakaj? …Otrok ljubečih staršev potrebuje nekaj tako groznega kot je heroin? Ko je srce lakomno nečesa kar te v bistvo sovraži, ponuja lažno ljubezen, uteho in dom…Zažira se ti v kosti in krade sanje.
S Tajdo sem dobila vpogled v igro iluzij. Nekdo te v oči pogleda in laže. Sposoben dati iskren objem s prekrižanimi prsti na hrbtu. In ti verjameš … oklevaš … na koncu res verjameš, da bo vse dobro in, da si res želi drugačnega življenja …
In Tajda ne ve kaj obljublja.. in dobronamerna obljuba se spremni v laž …
Ko pomislim na igro, na preganjanje z zmajem mi je tesno pri srcu. Bolečine? Neopisljivo … Tajda je prepričana, da so kamnita tla človeškega srca. Nima moči, da bi kaj posadila, gojila in ljubila …
Tajda misli, da ljubi …
Njena mama je pripravljena zavoljo nje postaviti na kocko vse. Svoj lasten ugled, razmerje, službo ..pravzaprav vse … za njo bi žrtvovala življenje … Vseeno ji je za vse, le da bi njen otrok postal srečen. Le kako, če pa ne ve, da se sreča skriva v vonju vetra, tekoči reki in v mavici. Za deveto goro in žvrgolenju ptic. Od kdaj se sreča svetlika na foliji in oblaku dima?
Tajda, prodana duša si.. to je tvoja izbira? To je tvoj smisel življenja? Praviš, da nas imaš rada… Ne nimaš in to je kruta resnica s katero se ne moremo sprijazniti. Mi v bistvu potrebujemo pomoč.
Moja tašča je zlato bitje, ki bi moglo tekati za vnuki ne pa trepetati za odraslimi otroci.
Brezpogojna ljubezen iz njene strani, ki ni niti malo cenjena …
Ko sem danes izvedela, da je domov prišla v svojem elementu mi je počilo srce.
Meni, ker zase vem, da sem upajoče bitje in si ne želim obsojati. Vendar vem kaj je dan in kaj je noč.
Očitno si želi na ulico … počuti se kot pes, ki se želi rešiti verige pa vseeno ne bo vedel kam.
Zakaj je v Tajdinem srcu toliko gorja? In zakaj niti ne postane huda jeza? Omahuje in ni prepričana vase …
Ali je res vsak dan bliže svoji usodi?
Žalostna sem, svoji družini ne morem pomagat. Počutim se nekoristno kot še nikoli v življenju!
MEOOW
Če nimas s cim zapolniti cas, se lotevaj tem katere poznas in ne govori tjavendan stvari o katerih pojma NIMAS.
hoče na odvajanje pa mu država nudi medato k zapravi ogromne količine denarja na tem.
JE KAJ NAROBE S TEM, DA CLOVEK, KI MU JE SKLIZNILO HOCE NA ODVAJANJE? hvala bogu ce hoce, vecina se vda v usodo..jaz vsakega piodpiram, ker vem kako hudo je, v nasprotju s tabo, sem sla cez pekel in nazaj, pa se nisem taprava.Vem pa o cem govorim. Ker tvoj stavek nasploh pomeni: saj si ne zasluzijo ziveti, dajte jih taje pobiti, denar pa soc.ogrozenim al pa kar tebi osebno. bi blo kul, a? get a grip.
Stigmatiziranje odvisnikov , še posebej pa metanje vseh v isti koš je velika napaka. Vidim da si do sedaj napisala vsaj 2 posta, popolnoma nekonstruktivna, katerih cilj je izliti jezo in gnev (morda si jezna nase?).
Moderatorji, ker v tej temi ni ničesar konstruktivnega, je poln stereotipov ter stigmatiziranja, žaljenja ter metanja vseh odvisnikov v isti koš ter njihovo enačanje z “pijavkami”,itd. , predlagam da se tema umakne.