Ubijam ljubezen
Po vseh težavah, ki sva jih imela, (prejšne teme)…. Oziroma za tiste, ki jih niste brali.
Končala sva, na mojo pobudo, ker sem čutila da z njegove strani ni več tiste ljubezni. Tudi sam mi je priznal, da ne čuti več, kar bi mogel, ampak bi verjetno ostal z mano, če mu ne bi sama povedala, da vem, kakšna so čustva pri njemu. Do tekrat sva bila skupaj 3 leta, bila je res ena tistih lepih, popolnih ljubezni. Zanj sem bila VSE in tako je tudi delal z mano. In meni je on bil VSE. Ko sva končala, so se seveda zame začeli težki trenutki, odšel je, ko sem ga najbolj ljubila. O tem ne bi pisala, saj vsi veste, kako je ko izgubiš nekoga, ki ga ljubiš. Po enem mesecu sva se dobila na pijački, na koncu po nekaj dnevih nisva več vedela ali sva prijatelja ali par, spet so rasla čustva na njegovi strani. In na koncu sva se odločila poskusiti še enkrat. Neuspešno. Minilo njega, pa dvakrat mene. In zdaj sta minila dva meseca in pol in midva končno čutiva, da je zdaj to to. 2 tedna sva že v razmerju in vse je kot bi se nikoli ne končalo, samo še bolj se trudiva popraviti napake, predvsem jaz, saj v treh letih nisem ravnala tako, kot si zasluži partner, sploh pa on, ki je z mano delal kot s princesko.
In kje je problem? Vem, da me ljubi. In vem, da jaz ljubim njega. Da prideva na tisto točko, kjer sva končala bo seveda potrebno še velikooooo časa, zaupanja… Ampak moji dvomi in strahovi ubijajo zvezo. Ne morem se prepustiti, bojim se, da bo spet zgubil čustva. Sam mi za tako razmišljanje ne daje razlogov, saj vidim in čutim, da je s srcem spet moj. Ampak vedno bolj razdiram vezo. Včeraj sem že želela končati in šele zdaj ugotovila, da mu res pomenim veliko. Kaj naj storim ? Kako naj s eznebim dvomov, ko pa je možnost, da spet ostanem sama. Naj res poskusiva ? Ali je trenutna ljubezen dovolj ????
In pa še to… Če je takrat z njegove strani ljubezen umrla in me ni želel več ob sebi, kako je možno, da je spet tu???? Ali potem sploh ni umrla ? Tako sem zmedena in ne morem se spraviti v red.
ZAkaj je spet tu???
Strah pred samoto, nima jajc sprejeti to kar si je skuhal. Nima jajc sam sebe vprašati kaj bi v življenju rad?
primož
NA ŽALOST,ženske si zelo dobro znamo skrivat pred resnico,če je zmeden bo zmeden še naprej,mislm da je ostala obema pac navezanost,toda to ni ljubezen,kolikokrat moraš dati glavo v mesalnik,da ugotovis da se naucis da to ne gre,sj lahko gresta se en krog sam konc koncev se bo koncalo,,sj tudi jaz sem lahko pametna zate,,žal sem bila tako neumna,da mi je bilo vseeno kdaj se bo koncalo samo da je z mano :((lahko je bit general po bitki
drzim pesti za happy end sicer
Najprej moraš ugotoviti sama pri sebi ali ga resnično ljubiš ali te je le strah, da boš ostala sama. Velikokrat sta te dve stvari povezani med seboj, zato je težko ugotoviti kaj je kaj.
Veš, bila sem na tvoje mestu. Po dveh letih srečne ljubezni so se začeli občasni prepiri in počasi se nama je obema zdelo, da so čustva nekam zamrla. Jaz sem sicer vedela, da ga ljubim … a on ni bil več tako prepričan … oziroma mi je takrat rekel, da me ne ljubi več. Odšel je čez noč. Malo manj kot dva meseca sva bila narazen (v tem času sva tako eden kot drugi bila z drugima partnerjema) in po tem času ugotovila, da ne moreva eden brez drugega in prišla zopet skupaj … brez da bi razčistila, zakaj je sploh prišlo do tega kar je prišlo. Nekaj mesecev je bilo v redu, nato so se spet začeli problemi. Kreganja, zmerjanja so si sledila vsak teden … pa sva šla narazen in naslednji dan ali čez par dni sva bila spet skupaj. In ta pink ponk je trajal nekaj časa … dokler ni bilo meni zadosti in sem ga poslala … Takoj sem si našla drugega in poskušala čisto odrezati vse v zvezi z njim. Trajalo je tri mesece, dokler se nisva ponovno srečala in ugotovila, da se ljubiva kljub vsemu kar sva dala skozi. Govorila sva ure in ure o tem kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo … dneve in tedne sva razčlenjevala in ugotavljala, kaj je bilo narobe in kaj je potrebno spremenit … in res sva našla skupen jezik. Začela sva na novo … čisto drugače kot prej … in sedaj teče tako kot more. Čez dva meseca pričakujeva otročička … :))))
Pogovorita se … povej mu svoje strahove in poskusita tudi vidva razčlenit vajino razmerje in razkrit svoja čustva.
Lp, Bgv
Ljubezen mora funkcionirat obojestransko. Če ne, potem je obsojena na propad.
Malamuca zaslužiš si takega, ki te bo imel za svojo vseskozi. Najtežje je če ti nekdo ne vrača tvoje vložene ljubezni in si mu na dobrodošla, ko to njemu paše.
Obadva razmislita kaj bi sploh rada in kaj pričakujeta v življenju.
Mislim, da je pri vama najbolje prekinit stike in končati vse skupaj.
Zaupanje je temelj vsake zveze. In če tega ni, boš samo mučila sama sebe. Ni dovolj samo ljubezen. Ogromno je drugih faktorjev, ki vplivajo na to kako se bosta razumela.
Po moje sta preveč ranila drug drugega. Padle so težke besede, ki jih oba ne bosta pozabila kar tako.
Če sta si namenjena, potem se bosta kaj kasneje morda našla. Če ne-pa pač ne.
Najbolje , da zaživiš naprej. Svobodna in brez kompleksov prejšne zveze.
Niso vse ljubezni lepe in idealne. So tudi takšne, ki te psihično uničijo.
Veliko parov se mladih spozna (16-17 let) in veze uspejo. Ni pa rečeno, da sta vidva med njimi.
Jaz sem spoznala fanta pri 17-tih in bila sva skupaj do mojega 21 leta. Imela sem ga grozno rada. Ampak zadnje leto, ko sva bila skupaj, je iskal sam sebe. V smislu kaj sploh hoče od življenja, “odkril” je , da so na svetu tudi druge ženske in se spraševal, če sem jaz tista prava. Kar naenkrat je odkril toliko stvari, ki bi jih lahko počel če ne bi bilo mene. In sem prekinila. Ker nisem mogla čakati na to, da bo enega lepega dneva prišel in rekel – aha, vse sem okusil in poskusil, aja – ti si tisto pravo. Vmes pa bi preteklo ne vem koliko let. Težko je bilo. Ampak sem uspela. In danes imam moža, na katerega se lahko 100 % zanesem in dva čudovita otroka.
Je pa vmes, ko sem že bila poročena spet priplaval v moje življenje v smislu, da me ne more pozabiti in da sem jaz tista, ki si jo želi. Ampak bilo je prepozno. Če gledam časovno je potreboval 5 let da je našel sam sebe in ugotovil kaj bi sploh rad. In kaj naj bi jaz med tem časom počela – dala svoje življenje na čakanje??? Ni šans, nobeden moški ni vreden tega. In mi danes ni žal!!!!!!
Kaj boš storila – je tvoja stvar. Pretehtaj dobro vse skupaj. Katerih stvari je več – dobrih ali slabih??
Vseeno-če se odločiš za njega, ti želim veliko sreče.
Tvoja zgodba je podobna moji…oz najini, le da so vloge zamenjane. Jaz sem bila tista, ki sem naredila konec. Spoznala sem nekoga drugega in uničila vse kar sva imela 7 let. Vseskozi je vztrajal in me malone prosil, da se vrnem. Priznam nisem bila ravnodušna do njega…počasi sem ga začela pogrešati, še posebej, ko se je nehal truditi. Vmes je tudi on spoznal drugo, šel z njo na smučanje….Po sedmih mesecih sva prišla nazaj skupaj.
Drugače je kot je bilo. On je zadržan do mene, včasih kar nekam zamišljen, opažam, da se je spremenil in da ga na momente niti ne spoznam več.
Ko sva se pred nekaj dnevi pogovarjala mi je rekel, da ga je strah mene, mojih dejanj, preveč je bil prizadet, da bi lahko ponovno zaupal in me ljubil tako kot me je včasih.
Ob prebiranju tvoje zgodbe, sem se vprašala, kaj pa če on razmišlja isto kot ti…..Priznam, da ga ljubim, bolj kot sem ga kdajkoli prej, ne bom si pa dovolila, da je z mano iz strahu pred osamljenostjo, iz usmiljenja…
Veš, če hočeš oditi, odidi.Oba si zalužita pošten odnos in iskreno ljubezen. Ni pošteno, da tvoj fant ne dobi vsega kar bi mu lahko dala in ni pošteno, da mu ti ne izkazuješ tistega kar pričakuje. A misliš, da on ne čuti kaj se dogaja s tabo…verjemi mi, da čuti….?!!
Nekoč sem nekje prebrala, pa ne znam prav citirat, bistvo pa je naslednje: če nekdo zapusti in se potem vrne je tvoj za vedno, če pa se ne vrne ni bil nikoli tvoj. S temi besedami mislim seveda na tvoje ga fanta in name.
Srečno in bodi pogumna.
O
PS: Tebi bugnavilea pa: nekaj bi dala, da bi se tudi meni izteklo tako kot se je tebi.