“lubek” in “Lela”, mogoče tudi vsi ostali.
Ta trenutek, ko sem začetl pisat sem tudi začel iskat cigarete po mizi. Kadilec sem tam nekje 27-29 let. Saj vem, skoraj v nulo sem povedal, ampak nočem izdat svoje indentitete in predvsem starosti (mater sem se postaral v tem času???).

Zdaj pa konec šale.
Kadit nehat me je “baba” ob nedeljah na kavču sprašvala: Sej jest bi tud ampak ti kadiš. In potem je bil Mario in drug teden je bil Jonas pa Liverpool fucbal in kar eni. Al so še vedno?

Zdaj bom samo na hitro napisal kako orto kadilec sem:

1. še vedno sem, ampak se trudim in ne kadim zjutraj ob dveh, k me je kdaj pa kdaj tako scat tiščal, da sem bil zelo blizu razmehurjenja, ampak čik je bil pa GPS, saj brez nisem vrat, kaj šele školjke zadel

2. od fotografije nekje iz leta 85 se nisem našel na nobeni brez čika v rokah. Ena je bila celo iz šolskega prvenstva v plavanju. Za une delfinčke, saj vemo?!

3. kot zelo dober športnik sem meddrugim dobil en kup sponzorskih trenirk ipd. Na vsaki, prav na vsaki imam eno luknjo, luknjico od čika. Saj ni za verjet, tudi na kapi!

4. pri zaključnem izpitu sem oddal spis z naslovom: Tudi cigaret ti lahko reš živlene (jebat ga ampak res)

In tako naprej …

Drzim pesti za vse skupaj, cestitke vsem ki vam uspeva, se posebaj pa Api ki bo mamica, hip hip hurej… Se mi pa zdi da je pred prenehanjem s kajenjem ali pa naziranjem, pitjem, zivciranjem in podobnimi norostmi, potegniti črto in reči – kar je bilo je bilo, od zdaj naprej bom iskren do sebe in do drugih pa če se svet na glavo postavi… Mislim da je totalna iskrenost ključ do uspeha, od lastne osebnosti, partnerskih odnosev, službe, … Skratka ne tlačit čustev pod pokrov ampak začnite z njimi sproti obračunavati… Dejmo stisnt!!!

Skoraj ne morem verjeti. Cele tri tedne je že minilo od moje zadnje cigarete. Sicer moram priznati, da je bil tale tretji teden dokaj stresen ( skoraj tako kot prvi ), pa sem vseeno vzdržala. Res pa je, da sem se morala kar nekajkrat opomniti, da bi vsaka cigareta pomenila vrnitev na začetek.
Začelo pa me je skrbeti še nekaj drugega. Ves čas sem namreč nenehno lačna. Pojem praktično vse kar mi pride pod roke. Najbrž se bom obupno zredila. Glede na to, da imam že sedaj vsaj 15 kg preveč, pa me je kar groza, kaj bo čez kakšno leto.
Svetujte mi, kaj naj jem, da si bom naredila čim manj škode. Saj ne, da bi obupala pri odvajanju zaradi kilogramov. To sem pri sebi že razčistila ( raje debela kot zakajena) vendar vem, da bo prišel čas, ko bom morala narediti tudi nekaj v zvezi z mojo težo ( vse hkrati si nekako ne upam).
Sem naporna ne, nenehno jamram, upam pa, da bo sčasoma bolje.
nekadilka Lela

Najprej čestitke za pogumno vztrajanje.
Lakota je zagotovo lahko problem. Poskušajte jo zapolniti z hrano z veliko balastnimi snovmi. Predvsem zelenjava je tukaj zelo pomembna. Je pa sedaj čas, ko je zelenjave že zares veliko. Torej, ko vas pograbi lakota, vzamite namesto kruha ali kesov raje korenček ali dva, redkvico in kaj podobnega, toliko da premagate “volčjo” lakoto. Ob tem pa ne sedite za mizo in razmišljajte o hrani (odstranite iz okolice kakršnekoli čipse, kekse in različne sladkarije, ki so nevarni, če so pri roki) ampak pojdite na sprehod ali tek. Držimo pesti

Odlično nam gre! Dobri trije meseci so za nami! V soboto grem prvič na dopust na morje kot nekadilka. Me prav zanima kako bo. Morate priznati, da na morju je tut poseben užitek enga prižgat, ampak vdihnit morski zrak s polnimi pluči in ga dejansko vonjat bo pa tudi nekaj:-)) No, cigareti so za mano za vselej, vam ne morem povedat kako so name ponosni mož in otroci in to mi daje še dodatne vzpodbude. Pa kako sem bila vesela pri zobozdravnici (ki je na mojih zobeh prepoznala sledi kajenja), ko sem ji na vprašanje, če kadim, lahko odgovorila “že tri mesece ne”. Res fantastičen občutek.

No pa je za mano tudi četrti teden oz. še dva dni pa bo en mesec.
Sliši se čudovito. A motam priznat, da se dogaja ravno to, česar sem se najbolj bala. Iz dnev v dan je težje premagovati skušnjavo. Zaenkrat še zdržim, kaj pa bo bomo še videli.
Kolikor prebiram vaše pogovore, dobivam občutek, da ste drugi imeli težave le v začetku. Ne vem kaj bo z mano, vsekakor se bom trudila, dokler bo šlo.
Lep pozdrav še vedno nekadilka Lela

Lela, zdrži, drugega ti ne vem napisati. Verjamem, da je težko, Jaz sem danes na devetem nekadilskem dnevu in sem že imela en jutranji boj sama s seboj, prižgati ali ne. Pa vem, da me do neuspeha loči le ena cigareta. Če jo prižgem, vse te težave, ki jih prenašam zadnje dni ne bodo imele pomena. Če mi uspe ostati nekadilka pa ima vse to, kar “dajem skozi” nek smisel. Verjamem, da ti bo uspelo, saj si na dobri poti. Pomisli, kako težko ti je bilo na začetku, pa boš videla, da si že zmagovalka. Vsakokrat ob skušnjavi odvrzi misel preko ramena, globoko vdihni in zdrži. Držim pesti zate.

Pozdravljeni. Ne morem kaj, da se nebi malo oglasila.
Ta teden se počasi zaključuje 6 teden mojega nekajenja. Moram priznati, da sem kar ponosna nase. V času od prejšnjega javljanja ( bolje rečeno jamranja) sem se nekajkrat znašla v situacijah, ko sem v preteklosti posegla po cigaretih. Sedaj pa sem le ugotavljala, kako lepo je ker ne kadim. Nemalokrat sem se celo sramovala svojega prejšnjega egoističnega obnašanja.
V preteklem tednu sem namreč spremljala svojo nepokretno mamo v bolnišnico. Kar nekaj ur sva čakali na hodnikih pred ambulantami. Sedaj sem to prenašala precej umirjeno, stala sem polg mame in jo držala za roko ter čakala, da naju pokličejo.
Nisem čutila potrebe po cigaretu, sem se pa spomnila kako nestrpna sem bila pred štirimi meseci, ko sva bili tudi na podobnih pregledih. Kar nekajkrat sem jo pustila in odšla ven na cigaret. Sedaj me je tega sram, celo šele sedaj sem pomislila, da so naju mogoče med kakšno mojo pavzo klicali v ambulanto a mene ni bilo, da bi se odzvala, ker sem pač morala kaditi.
Res sem zadovoljna, da mi uspeva, žal mi je le, da te odločitve nisem sprejela že mnogo prej. Seveda sedaj občasno še vedno začutim željo po cigaretu, a je to vedno poredkeje in za krajši čas. Oziroma želja ni več tako močna, da bi me spravla v slabo voljo.
Kako pa kaj ostali ? Še vstrajate? Upam, da ja.
Držim pesti za vse sedanje in bodoče sotrpine Lela

Tako, pa sta minila dva meseca brez cigareta. Mogoče mi bo pa le ratalo, četudi še sedaj velikokrat pomislim nanj. So trenutki, ko bi ga z velikim užitkom prižgala.
Jih je pa manj, kot v začetku,pa tudi želja ni več tako močna, tako da je še kar znosno.
Upam, da vstrajate tudi ostali.
LP Lela

Ha, si lako mislite, tako strastna kadilka kot sem bila jaz, pa že tri mesece ne kadi. V vseh teh letih kajenja ( cca 32 do 33 let saj niti ne vem več kdaj sem začela ) nekako nisem mogla več verjeti, da jaz lahko neham. No moram priznati, da v prvih dveh mesecih prenehanja še tudi nisem verjela. Oziroma si niti nisem upala pomisliti na to, da sem prenehala za vedno ( če sem razmišljala na tak način, me je grabila panika), nekako sem si dopovedovala, da je to le poizkus, kako dolgo bom zdržala.
Danes vem, da ne bom več kadila, neglede na to, da je ob določenih trenutkih želja po dimu resnično močna, vendar ne več nepremagljiva.
Vse do sedaj, nisem omenila, da je skupaj z mano prenehal kaditi tudi moj mož. V začetku, ko sva bila oba tečna in vzkipljiva, se mi to niti ni zdela prednost. Danes vem, da je ravno to večji del uspeha, saj sem se veliko lažje odpovedala skušnjavi, ker tudi on ni kadil.
Vsem, ki se trudite, tako kot midva, želim res veliko uspeha predvsem pa volje. Tisti pa, ki šele začenjate, le korajžno, po določenem času vse skupaj niti ni tako težko. In verjemite, lahko se zabavate, ste dobre volje, družaben, sproščeni in nasmejani tudi brez cigareta, pa četudi v začetni fazi ne zgleda tako.
LP Lela

Ljudje moji, danes je 6 mesecev. Saj ne morem verjet! Počutje odlično, omejitev ni več, sem SVOBODNA!!! Sedaj se ukvarjam s kilcami, ja, teh sem pridelala 10kg, ampak nič ne de, sem jih imela prej ene 5 premalo. Mož pravi, da sem šele zdej taprava baba:-)) tako, da sem zdej na ločevalni dieti, ampak to ni nič v primerjavi z idvajanjem od kajenja. Držite se vsi, ki ste na začetku, tam je najhuje, potem je pa vsak dan lažje.

Lp

Čestitam!!! Le nadaljujte, vztrajajte in ne pustite se zapeljati: “samo enega probam, da vidim, če mi še diši”. Zares morate ostati pri NOBENEM.

Moram se malo pohvaliti. Danes mineva 5 mesecev odkar sva z možem prenehala kaditi. Res sem ponosna, da nama uspeva. Po vseh krizah, ki so bile in nekako verjamem, da še bodo, še vedno ne kadiva. Sedaj že skoraj verjamem, da tudi nikoli več ne bova. Res pa je, da sem se v tem času zredila in da nekako nimam prave volje pričeti s hujšanjem.
Ugotavljam celo, da je odvisnost od hrane ( sladkarij) še hujša kot od nikotina. Vsaj meni zaenkrat še ne uspeva prekiniti tudi s tem. Pa bo že še nekako šlo, le v roke se moram vzeti.
Lep pozdrav vsem sotrpinom
Lela

Že več kot 2 leti je od tega, kar sem napisala prvi prispevek na tem forumu. Kako sem takrat občudovala vse, ki so uspeli prenehati kaditi (no, saj jih še, le da sem sedaj tudi jaz med temi:-)). Ja, kmalu bo 10 mesecev!! Sem zelo ponosna nase. Na cigarete se še spomnim (očitno, drugače se ne bi več tukaj oglašala), vendar bolj v kontekstu kakšnega drugega spomina in ne več v kontekstu neustavljive želje, da bi ga prižgala. To je pa dobro, se mi zdi:-))

Držite se vsi, ki ste že prenehali in tisti, ki o tem še premišljujete. Čau.

Čestitam vam in vsem ki vztrajate!!! Vaš uspeh je znak tudi vsem, ki se še trudijo, da se da in da zmorete.

Pozdravljeni sotrpini. Ste še nekadilci? Jaz sice še ne kadim ( v nedeljo bo 7 mesecev), a sem iz meseca v mesec bolj nezadovoljna. To da ne smrdim več in da ne zapravljam denarja za tobak je sicer fino, a redim se resnično prekomerno. V času najhujšega kajenja nisem imela toliko težav z dihanjem ( hitro se utrudim ) kot jih imam zadnji mesec. In to smo zato, ker sem se tako svinsko zredila. Res se trudim, da nebi toliko pojedla, a pravega učinka ni. Danes sem sklenila, da če do novega leta nebo vsaj malo bolje, pričnem ponovno kaditi. Prepričana sem, da mi bo to manj škodilo kot ves ta špeh, ki sem ga pridelala. Resnično so mi vsi ti kilogrami v napoto pri gibanju, pa tudi zgledam prav nagravžno.
Če kdo med vami ve kako iz tega kroga odvisnosti ( če ni od tobaka je pa od hrane) brez večjih posledic za zdravje, naj mi svetuje. Sama nad sabo sem že malo obupala.

Obupana nekadilka Lela.

Spoštovana!

Zavedam se, v kakšni stiski ste. Zares pomembno je, da zdržite, poskušate obvladati prehranjevanje (3-4 majhni obroki, obrok mora bitizares majhen in nobenega prehranjevanja med obroki, ob tem pa primerna telesna aktivnost). Zagotovo vam lahko zatrdim, na podlagi vseh znanstvenih raziskav, da je kajenje BISTVENO VEČJE TVEGANJE za zdravje, kot je povečana telesna teža. Zatorej vztrajajte in spremenite življenjski slog. Držim pesti.

Pozdravleni, po dolgem času, se spet oglašam. Danes zato, ker je to zame prav poseben dan – eno leto brez nikotina. Kar ponosna sem nase. Neglede na vse moje krize in vso jamranje tu v tej klepetalnici. Bili ste mi v velikansko pomoč, predvsem takrat ko sem res skoraj obupala zaradi nezadovoljstva s svojimi kilogrami. Sedaj ne mislim več na cigarete, tudi s hrano se ne tolažim več toliko, nasprotno celo shujšala sem malo. Glede na to, da sem kadila res zelo dolgo ( cca 33 let) in zadnja leta zelo veliko ( najman 1 škatlica na dan) ni bilo za pričakovat, da bo to minilo kar tako na enkrat. Sedaj to vem.
Držala bom pesti za vse, ki se boste podali na to trnovo pot odvajanja, saj se da, le vrjeti je treba.
Lep pozdrav zares nekadilka Lela

Samo, da vas malo pozdravim… Eno leto in tri mesece je že od moje zadnje cigarete. Na kajenje gledam kot na osebno zgodovino. Srečna sem. Še toliko bolj, ker v roku 14 dni pričakujemo naše četrto dete in v času nosečnosti nisem kadila, niti nisem imela želje po kajenju. V vseh prejšnjih nosečnosti sem se bojevala s slabo vestjo, slabo voljo, nekim barentanjem s samo s seboj… namesto, da bi uživala v nosečnosti. No, tokrat mi je to uspelo. Vesela sem, ker porod pričakujem sproščena, saj vem, da sem za tega otročka naredila res vse, kar sem v nosečnosti lahko.
Vas pa bom sem pa tja kljub temu še obiskala:-))

Pozdravljeni
Po daljšem času se zopet oglaša. Tokrat zato, ker imam dokaj slabo vest, zaradi vsega mojega jamranja glede kilogramov in težav z dihanjem v preteklem letu. Izkazalo se je namreč, da imam kar precejšne težave s ščitnico in da so bile moje težave posledica nedelovanja ščitnice, ne pa posledica odvajanja od tobaka. Srečna sem, da sem vseeno zdržala brez tobaka ( sedaj nanj praktično ne pomislim več), saj bi bilo odvajanje ta trenutek ko se zdravim, na vsak način nujno, a verjetno dosti bolj stresno.
Upam, da bo tudi vsem vam, ki se ali pa se še boste trudili z odvajanjem, uspe tako kot je meni.
Res ni vedno lahko ( vsaj prve mesece), a se splača, človek pridobi tudi na samozavesti, da o pozitivnih učinkih na zdravje sploh ne govorim.
Držim pesti za vse vas.
Lep pozdrav Lela