tumorski markerji
Draga m.M!
S posebnimi laboratorijskimi testi lahko določamo fenotip (izraznost) limfoidnih celic. Te analize poznamo pod imenom analize celičnih markerjev (ali imunofenotipizacija). V postopku se uporabljajo številna protitelesa, s katerimi prepoznavajo določen “marker” na malignem limfocitu. Na ta način lahko spoznamo, kakšni so limfociti in s tem tudi, za kateri tip limfoma gre. Te preiskave uporabljamo torej v diagnostiki.
Pri ne-Hodgkinovih limfomih pomaga analiza celičnih markerjev določiti, ali limfoidne celice sestavljajo različni tipi celic ali pa je prisoten samo en tip. Ta določitev “klonov” limfoidne proliferacije je zelo pomembna, saj so poliklonalne (sestavljene iz limfocitov mnogih tipov) limfoidne celične spremembe benigne, monoklonalne pa maligne.
Kot smo že opisali, poznamo dve skupini limfocitov, celice T in B. Z analizo celičnih markerjev razpoznamo, katere so prisotne. Analiza pove tudi, kako zrele so. Obe ti značilnosti (tip limfocitov in stadij zrelosti celic) sta pomembni pri določanju podtipa limfoma, kar je vpliva na zdravljenje in napoved.
Pri določanju tipa ne-Hodgkinovega limfoma so ključne preiskave celičnih markerjev. Lahko pa so v pomoč tudi pri opredelitvi Hodgkinove bolezni. Pri slednji moramo te preiskave pogosto kombinirati s proučevanjem izgleda celic. Pri tej bolezni najpogosteje prepoznavamo značilne Reed-Sternbergove celice. Te so za diagnozo Hodgkinove bolezni potrebne, vendar same po sebi niso dovolj za diagnozo.
Reed Sternbergove celice pri Hodgkinovem limfomu
Analize celičnih markerjev se lahko naredijo z uporabo fiksiranega ali svežega ali zamrznjenega tkiva. Markerje se določa na dva načina. Celice se da najprej v tekočino (ali pa se takšne prejme – v primeru krvi ali kostnega mozga). Nato se jih označi s protitelesi in spusti skozi aparat, imenovan flow citometer (pretočni citometer).
Drugi način določanja markerjev se imenuje imunohistokemija. Tkivo se nareže na tanke rezine, nanj pa se nanesejo protitelesa, kar potem patolog pregleda pod mikroskopom ter ugotavlja, ali je na določenem tkivu prisoten marker (protitelo se je vezalo).
Včasih je potrebna še analiza genetske sestave tumorja. Določeni genetski markerji ali mutacije so značilni za različne tipe limfomov. Te preiskave so zelo specifične in terjajo veliko časa, tako da so izvidi znani šele v nekaj tednih.
Lepo vas pozdravljam!
Irena
Spoštovana Irena!
Hvala za tako obširen odgovor.Bila sem zdravljena za ne- Hodgkinovim limfomom leta 1996.Izvidi so vsi vredu, vendar pa me je vedno zanimalo, kako je z markerji pri limfomu. Imela bi še eno vprašanje “Kaj pa kontrola krvi, ki jo sedaj opravljam na eno leto? Ali je to samo biokemija? Je možno samo s krvjo odkriti, da se v telesu zopet nekaj dogaja.
Lepo vas pozdravljam
Draga m.M!
Žal ne vem, kaj vse vaša kontrola vključuje, a če vključuje vsaj osnovni pregled krvi (in gotovo ga!), potem se spremlja tudi število belih krvnih celic ali levkocitov. Število slednjih bi bilo ob ponovitvi bolezni zvišano, ob povišanju pa se praviloma določi tudi tip levkocitov (limfoidne celice bi se tako dalo ugotoviti). Verjetno pa vam tip levkocitov na kontrolah že določajo.
Lep pozdrav!
Irena
Draga m.M!
Rada bi dopolnila svoj odgovor, saj vas gotovo bolj kot diagnostični markerji zanimajo takšni, ki se lahko merijo ob kontrolnih pregledih. Upam, da ste si temo o markerjih že dodobra prebrali in veste, da lahko te snovi pomenijo – vse ali nič. Zadovoljivih markerjev ne poznamo, zelo redki so specifični, taki, ki pričajo točno o določeni bolezni. Verjetno pa jih bo z napredkom znanosti več in verjetno bodo »bolj zgovorni«. O tem, kateri markerji se določajo vam, pa boste morali povprašati svojo onkologinjo.
Laktatna dehidrogenaza je encim, ki ga najdemo povsod po telesu. Zato ga ne moremo uporabljati kot pravi marker za raka. Vendar pa se uporablja za nadzor zdravljenja nekaterih tipov raka, vključno z ne-Hodgkinovimi limfomi in nekaterimi tipi levkemije.
Prostatična kisla fosfataza (PAP) običajno izvira iz prostate in je marker za raka prostate. Povišana pa je lahko tudi pri raku testisa, levkemiji, ne-Hodgkinovem limfomu in nektarih nerakavih stanjih.
CEA običajno določamo pri bolnikih z rakom danke in debelega črevesa. Merimo ga v krvni plazmi. Je zelo nespecifičen označevalec in se pojavlja pri mnogih tipih raka: gastrointestinalnem, kolorektalnem, ovarijskem, raku mehurja, materničnega vratu, želodca, ledvic, pljuč, pankreasa, jeter, prostate, ščitnice, melanomu, limfomu in raku dojk. Pojavlja se tudi pri nekaterih nerakavih stanjih, povišan je lahko pri starejših in pri kadilcih.
Timidin kinaza je encim, potreben pri sintezi DNK. Določanje timidin kinaze se uporablja pri sledenju, napovedi in odkrivanju ponovno pojavljajočih se krvnih rakov. Zvišana timidin kinaza priča o povečani delitvi celic. Po delitvi celic in razpoku celične membrane se ta encim sprošča v krvni obtok. Povišano timidin kinazo ugotavljamo pri ne-Hodgkinovih limfomih, Hodgkinovi bolezni, kronični limfocitni levkemiji, multiplem mielomu, akutni limfocitni levkemiji in akutni mieloični levkemiji itd. Rezultate preiskav je treba interpretirati v okviru omenjenih bolezni. Določanje tega encima lahko uporabljamo tudi pri odkrivanju okužbe s citomegalovirusom v zgodnji fazi.
Beta 2 makroglobulin se določa pri limfoproliferativnih obolenjih.
Feritin se določa pri rakih glave in vratu, čeprav ni specifičen. Povišan je lahko pri limfoproliferativnih obolenjih, Hodgkinovi bolezni ali levkemiji.
Lepo vas pozdravljam,
Irena