tujina?? skrbništvo??
Niti približno ne mislim, da so vsi enaki. Poznam očete, ki po ločitvi aktivno skrbijo za otroke. Jih vozijo na dejavnosti, hodijo po njih v šolo, delajo z njimi domačo nalogo, skrbijo za otroke, kadar ima mati druge obveznosti,… čeprav nimajo skrbništva. Pomembno se jim zdi, da oddelajo svoj delež pri vzgoji in skrbi za otroka. In so očetje, ki jim je vseeno, na kak način si bo mati zrihtala varstvo, kako gre otroku v šoli, s čim se ukvarja, in se na sodišču krega, ker mati predlaga stike, ki so njemu odveč. Nikoli ni vse ćrno – belo, vmes je še veliko odtenkov. In jasno, da vsak najprej črpa iz svoje izkušnje. Je pa meni kristalno jasno, da ni povsod tako.
Ja, ampak zakaj so nekateri moški takšni?? Ne zagovarjam tega, ker je konec koncev otrok prikrajšan očeta. Ampak realnost je itak takšna, da je prikrajšan enega od staršev tisti trenutek, ko se ločita in ostane pri enem v skrbništvu, drugi pa izvaja stike.
Da odgovorim, zakaj se nekateri očetje po ločitvi “branijo večjih” stikov? Ker enostavno obupajo!! Zaradi vas- bivših žena, ker jim neprestano nagajate, jim težite,…. In enkrat jim je tega dovolj, pa čeprav na ta račun (kar seveda ni prav) trpijo vaši otroci.[/quote]
Točno tako!
Jalur je najbolj tipičen primer slovenske ločene matere, zafrustrirane,ki svojo jezo, bes in komplekse rešuje na način, da otroke odtujuje očetu. In kar je še huje: še nasvete deli, kako so očetje nepomembni in jih lahko mirno matere odpikajo. Zato pa je toliko histeričnih in nesamostojnih otrok-so produkt mater ala Jelur.
Pri tem pa mirno pozabi, Jelur, da se je sama odločila za oplojevalca.
Resno? Zaradi izobraževanja potrebujem varstvo 2 večera na teden za 2 meseca. Fiksni dnevi, fiksne ure. Eden od teh dveh dni je dan, po sodbi določen za stike, če bi oče imel otroka še 1 uro več, bi bilo super. Po vsej logiki, moram poskrbeti za varstvo samo še za drugi dan v tednu. Pa da ne bom nesramna in otrok odtujevala, ali plačevala varstva, bi lahko tudi za ta dan poskrbel oče. Logično. Res?. Glede na to, da v 2013 ni bil izveden niti en stik, ker oče ni imel časa, ker je preveč snežilo,.. močno dvomim, da se še na dan dogovorjen za stike lahko nanj zanesem. Zdaj sem jaz kriva, da stikov ni?
Oče gre konec tedna za 5 dni smučat. Da bi kaj o varstvu otrok razmišljal, mu na kraj pameti ne pade. Če ga na dan za stike ne bo, bo odgovor “saj sem ti rekel, da grem smučat”. Jaz grem nekam konec aprila za 5 dni, pa ne na dopust. Rešitev za mlajša fanta sem začela iskati januarja. Prvič od ločitve grem nekam, da ne morem peljati majhnih otrok s sabo. 3 dni šola/treningi, 2 dni vikend, verjetno tudi kaka tekma. Ne bi bilo normalno, da bi oče poskrbel za fanta in njune obveznosti? Najlažje bi bilo, da se za 3 dni vseli h nam, za vikend gredo lahko h njemu. Zaenkrat je to samo pobožna želja. Verjetno bo tako kot vedno: znajdi se kot veš in znaš.
Če oče nima interesa za otroke skrbet in se za njih tudi čemu odrečt, tako kot to delam jaz, mi ne soli pameti, da zaradi svojih kompleksov otroke odtujujem očetu. fanta sta bila pri njemu za božič za 2 noči, pa še takrt nista bila skozi pri njemu in nista spala obe noči tam. Pa ne zradi moje jeze in frustracij. Za božič so se nazadnje videli. Seveda sem jaz kriva, ker odtujujem otroke.
Drug teden imamo sodišče, zopet, zaradi stikov. Pripravila sem predlog stikov in garantiram, da se oče z njimi ne bo strinjal. To je prevelika obveza (že sedaj se dogovorjenih stikov ne drži). On bi se namreč dogovarjal sproti z mano. Ampak ne tako, da bi pomagal, ko nujno potrebujem varstvo, ampak bi imel otroka takrat, ko ima on kak prost vikend, in nobeden od otrok nima nobene tekme. 2-4 dni na mesec.
Oče je na sodišču že povedal, da se raje otrokom odpove, kot da izvaja stike, kot določi sodišče, če ni določeno tako, kot zahteva on. Sevedam ker ko imaš otroke ti ni treba svojega življenja prilagoditi njim, ampak kar otroke prilagodiš svojemu življenju, kot da bi bili naročnina za fitnes.
In hvala, da me opomniš, da sem si bivšega moža izbrala sam. Tega se zavedam tudi sama in sem to napako drago plačala. Vendar pa, čeprav nisva več partnerja, sva še vedno starša skupnih otrok. Jaz svoj delež z njimi oddelam. Zame so obveznost in odgovornost, za očeta pa so samo še en hobi več. Pravica, ki jo lahko koristi, če hoče, če se mu ne da, pa tudi ne. Jaz se bom vsaj še naslednjih 12 let prilagajala otrokom in se za njih odpovedovala mojemu življenju če bo potrebno. Nikakor pa se ne mislim prilgajat bivšemu možu, dokler do otrok ne čuti nobenih obveznosti. In če pomeni, da lahko otrokom nudim nekaj več, če se selim, bom to tudi naredila. Oče ima probleme s stiki namreč tudi zato, ker se je selil, in ima do nas polnih 30 min vožnje. To je ena od njegovih razlag. Zdaj pa me linčaj.
Ti mu rečeš oplojevalec. Če je samo oplojevalec, nekdo ki je daroval spermo, v čem je potem problem, če sama zanje skrbim in sma o njih odločam?
POZDRAVLJENI
Sem ločena in zakonita zastopnica treh mladoletnih otrok,tri leta v novi vezi.Oče od otrok si je ustvaril novo družino,redno preživnino ne plačuje.Izvršbo ki so jo dobili na njegovi firmi mi izplačujejo preživnino še za dve leti nazaj.Za tekočo preživnino mi bo sedaj nakazoval preživninski sklad,odprte preživnine je še 8000eur.Stiki ne potekajo tako kot je določeno na sodniški odločbi.
Z otroci in partnerjem se selimo na Zelandijo.Zanima me ali potrebujem kakršnokoli podpisno dovoljenje od bivšega partnerja glede otrok?
POZDRAVLJENI
Sem ločena in zakonita zastopnica treh mladoletnih otrok,tri leta v novi vezi.Oče od otrok si je ustvaril novo družino,redno preživnino ne plačuje.Izvršbo ki so jo dobili na njegovi firmi mi izplačujejo preživnino še za dve leti nazaj.Za tekočo preživnino mi bo sedaj nakazoval preživninski sklad,odprte preživnine je še 8000eur.Stiki ne potekajo tako kot je določeno na sodniški odločbi.
Z otroci in partnerjem se selimo na Zelandijo.Zanima me ali potrebujem kakršnokoli podpisno dovoljenje od bivšega partnerja glede otrok?
Drugačnega odgovora ne boš dobila, pa če stokrat prilepiš isto vprašanje. Seveda potrebuješ njegovo soglasje ali pa sodno odločbo, da greš. Kako bi se ti počutila, če bi ti lahko oče kadarkoli odpeljal otroke kamorkoli? Ne preveč dobro najbrž.
Upam, da sta s partnerjem dobro premislila in da veš, kaj boš, če bosta slučajno šla narazen. Ali če se vam tam ne bo izšlo. Ali če se ne bo izšlo otrokom. Vedno imej pripravljen rezervni načrt.
kako je mogoče,da eden od staršev gre z otroci v tujino – celo na drug kontinent?!?
Tega jaz preprosto ne razumem,niti z razumom, s srcem pa še toliko bolj ne!
Ne znam si predstavljati, da bi meni/otrokom to bivši naredil, kako bi se počutili….
Takšnih drastičnih potez ne podpiram,tudi če se oče strinja ne.
Moje mnenje.
Oprosti, ampak tu je vprašanje, KAM v tujino na mestu. Iz goričkega si v par minutah v A ali H. Iz Nove Gorice greš v I peš. Ponekod je tujina bližje kot Ljubljana.
Če se iz Kopra seli v Trst je za obiskovanje otroka bližje, kot če bi se selili v Mursko Soboto, pa čeprav je Trst tujina, MS pa Slovenija. Avstralija je druga zgodba.
Vsakdo ima v življenju svojo pot in roko na srce, v Sloveniji je dosti mladih, ki nima pri nas nobene možnosti za zaposlitev. Nekateri gredo s trebuhom za kruhom. Ni toliko sporno to, da gre en starš z otrokom, kot to na kakšen način gre. Če ni velike drame se vse da. Smo v dobi interneta in skype je lušna zadeva. Nisem ravno zagovornica tega, da se npr. mati z otrokom preseli daleč, daleč stran, hkrati pa tudi temu ne nasprotujem, vsaj dokler se ta dva znata zmenit in delata v korist otroka.
Drugače pa tudi tisti, ki so praktično sosedi, se mnogokrat zgodi, da starš, ki ima stik vidi otroka 1 x na mesec, ali še bolj grozno, so skupaj kot družina, pa oče cel mesec ne vidi otrok, ker zjutraj gre zgodaj, zvečer se pozno vrne.
V glavnem, skype, telefon itd. pa vse gre.
No, moj partner je imel očeta, ki je delal v tujini in hodil domov dvakrat na mesec. Je rekel, da raje crkne od lakote, kot da bi svojim otrokom naredil kaj takega.
Verjetno je zelo odvisno od tega, kakšen odnos je med otrokom in drugim staršem (torej tistim, ki ostane doma). In od tega, kako dobro se otrok počuti v domačem okolju oziroma kako hitro se je sposoben vživeti v tuje. Moji so glede tega zelo različni – najstarejši ne bi šel nikamor niti iz domače vasi, najmlajši pa recimo povsod, samo da sem jaz zraven.
Ma kakšna tujina, Jalur?! Takim, kot si ti ne bi zaupal otroka niti za minuto.
Verjetno si tega svojga partnerja spoznala še preden sta se odločila za otroka a ne? Najbrž on že takrat ni ravno želel imeti otrok. Pa si ga, kot znajo to ženske, prepričala, da je treba met in to čim prej. A ne? “kdaj pa bova, če ne zdej… biološka ura… vse moje prijateljice že imajo… Pa se je strinjal s tabo, da je bil mir pri hiši tako, da lahko mu lahko zdaj rečeš: “sej si se strinjal, sva skupaj hotla met…zdaj pa plačuj preživnino in se ukvarjaj z njim” Zdaj, ko pa ni vse po tveje smo pa moški krivi…
Otroka na vrat na nos! Nobena pa ne pomisli kako bo potem, kakšni so stroški, kakšna je odgovornost. To pa je res ful dobro za otroka!? Če mene vprašaš se temu reče egoizem! Imeti otroka v resnici pa še sebe ne znaš preživljati… “Bomo že kako… važn, da se mamo radi….” Tist vaš materinski nagon, ki vas sili, da morate imeti otroka za vsako ceno, ne razmišljate pa kaj bo potem… Pol, ko so pa že vse možnosti izčrpane, pa gremo v tujino… Kle neki bluzite, kako bo lažje v tujini in da oče nima kaj govort… Noben pa ne vpraša otroka. Mogoče je pa otrok navezan na vrtec, šolo, prijatelje, očeta…
Ko se odločate za otroka, morate vedeti, da to ni tako kot, da bi šel po na pol povoženega mačka v zavetišče in mu dal malo vode in pesek za kakat!! Otrok je velika odgovornost! Če niste sposobne take odgovornosti se raje ne odločajte za to. Seveda je treba vprašati tudi očeta! Kakšna so to butasta vprašanja? Konec koncev je on tisti, ki plačuje preživnino za nekaj, kar sta se “skupaj” odločila.
Jaz sem se s hčero preselila samo nekaj km stran, pa sem rabila pisno dovoljenje očeta (obstaja poseben obrazec), ko sem uradno spreminjala stalno prebivališče.
Drugače pa glej, oče otroka bo ostal v tvojem življenju tako ali drugače, nič sicer nisi napisala o njem, tako da ne vemo, ali je skrben in dogovoren ali recimo otroka sploh noče poznati, ampak če je količkaj normalen, potem res ne gre, da kar brez besed spokaš in greš. O takih stvareh se boš morala z njim pogovarjati še približno 18 let in bolje, da začneš takoj, ker sicer boš začela vojno, ki pa nikomur ne bo koristila, še najmanj otroku.
Normalen oče ne bo kompliciral, če gre za preselitev na krajše razdalje, npr. uro vožnje, morda dve, kaj več pa se meni zdi že oviranje stikov med otrokom in očetom. Očeta ne boš mogla kar zredirati iz otrokovega življenja, pa tudi pošteno to ne bi bilo tudi do otroka.
Res ti toplo priporočam, da se začneš odprto in prijazno pogovarjati z očetom otroka.
Jaz imam tri otroke, s katerimi sem sama zadnjih 6 let. Bivši mož mi dolguje preživnine za en nov avto. Kdo torej v največji meri preživlja otroke? Kdo zanje skrbi? Nesposobna mama.
In očetu ni bil problem se preselit 40 km stran, kar zdaj uporablja kot izgovor (eden od mnogih) za neizvajanje stikov. Ampak jaz se pa ne bi smela preselit, ker je otrok navezan na očeta, to pa pač ne. Sploh ne brez dovoljena očeta. Tistega očeta, ki se večkrat na leto pelje 200+ km do morja kot 40km do otrok?