Tudi živali ločijo med dobrim in zlim
… pa vendar drži, da tale moja mačka mene kar zna obračati okoli malega prsta 😉
Ji z veseljem ugodim, včasih se res zdi, da tudi moram, tu in tam pa pride do ‘crasha’. In takrat sem neomajna, tudi če spreminja svojo strategijo … se na koncu zmeniva (kar telepatsko tu in tam :))) … tako da ja, inteligentna, to je pa zelo 🙂 …
zdaj, ko tole berem, mi počasi postaja jasno, zakaj sem vedno imel občutek, ko sem zapuščal svoje male zelene prijateljice, da so postale nekem otožne in tako vzhičeno vesele tik pred žetvijo..še ko sem jih spustil skozi pljuča in po krvi v možgane so se hihitale , me zbadale, pa tolažile če sem bil otožen,…ah ja…
Odgovoril bom tako, da tisti, ki želi, lahko prične z avanturo pri sebi:Spočetje našega fizičnega telesa, kar mi seveda nismo, se prične z oploditvijo jajčeca, ki na osnovi informatike, ki jo vsebuje in na osnovi informatike, ki jo vsebuje spermij in odvisno od drugih pogojev, nadaljuje svojo rast in se razvija…
Mi torej imamo vsak svoje fizično telo in smo v njem,skrbimo zanj, upravljamo z njim… dokler je uporabno kot naše prevozno sredstvo….A smrt obstaja? Ne, ne obstaja,smrt je LAŽ.Obstaja samo minljivost našega fizičnega telesa.
Pa sledijo logična vprašanje:Kdo pa potem sploh sem? Odkod sem? Zakaj sem v tem telesu?Kdaj in kako sem prišel vanj? Kaj je namen mojega bivanja tukaj? Kam grem? Vsak naj si poišče odgovore sam.
Že s samo zastavitvijo vprašanj se človek lahko naenkrat ZAVE svojega kozmičnega izvora.
Moj vir so plodovi raziskovanja,ne-dam-se,ki so se pred davnimi leti začeli z lucidnimi sanjami. Zato tudi nisem informiran, a je kje kaj objavljeno oz. obelodanjeno…
“Tisti trenutek,ko bodo znanstveniki pričeli raziskovati nefizikalne pojave, bo znanost v nekaj letih napredovala bolj, kot v vseh stoletjih do sedaj,”je zapisal genij Nikola Tesla.Njegov čas je šele prišel…
Omenila si Junga. Od kod njegovi viri, kaj misliš? Od kod misliš, da dobivamo pri diagnostiki karme s 100% natančnostjo ugotovljen pravi vzrok iz davne preteklosti, recimo 10 generacij nazaj,za neko bolezen ali pa težavo, ki je prisotna pri človeku tukaj in sedaj kot posledica?
Od kod Einsteinu formula teorije relativnosti(odsanjal jo je, se zbudil in zapisal na škatlico vžigalic!),….
Človek veruje, da je sladkor sladek ali pa ne, dokler ga ne poizkusi. Po tem vsako verovanje ali pa neverovanje postane odveč.
Znanstvene tehnike in metode “dokazovanja” so veljavne samo v fizičnem svetu, pri nefizikalnih pojavih pa nimajo nobene vrednosti.
Tudi Rusi so hoteli dokazati, da telepatija ne obstaja, pa so dokazali, da obstaja…danes, po tolikih letih, pa živali z ljudmi ne morejo komunicirati zato, ker ljudje niso dovolj razviti( na srečo ne vsi) za kaj takega.
To, da je mačka sebična, je z moje strani bilo mišljeno amoralno,in to je njeno naravno, normalno stanje.Ker je inteligentna žival, je sposobna sklepati kompromise, a ne za vsako ceno.
Vse, prav vse živo na materi Zemlji, je kozmičnega izvora,razen hudiča, ki je produkt človeka!
LP
Ne glede na to, da mi je prišlo marsikaj v branje in marsikdo na pot, je na koncu glaven in edini vir, pa tudi sito mojih prepričanj in zaključkov ’tisto nekaj’ globoko v meni – mimo ega in mimo trenutne osebnosti.
Jung, Tesla, Einstein … vsi so črpali navdih, spoznanje, svoje genialne prebliske iz tega istega vira. Se strinjam. Intuicija.
In nič ni narobe z nabiranjem znanja, mislim konkretnega (učenja, iz knjig, pogovorov …).
A ko človek vse teorije tega sveta prežveči, je največji dosežek ta, da se vsemu temu nakopičenemu ‘znanju’ odpove, to transcendira … Tako kot študent slikarstva – naučijo ga praktično vsega, tako da je na koncu sposoben reproducirat mojstrovine genijalcev, pa vendar na koncu vse kar zna ‘zavrže’, da bi našel SVOJ STIL, sebe, svoj izraz … in je videti hecno – ko človek, ki bi znal narisati človeka tako realistično, da bi ga lahko prijeli za nos, nariše namesto tega abstrakten portret v obliki nekaj črt in pik. Se človek, ki ne ve, za kaj gre, samo čudi, češ, tole bi znal tudi jaz. Ta, ki ve, pa ve, da to ne bi bilo primerljivo.
Malo sem zašla …
Hočem povedati: da je – po mojem mnenju – prepričanje o tem, da ‘mačka ni od tega sveta in je zato sebična po naravi (ne morem si pri tem pomagati, da ne pomislim na večino ljudi, ki jih poznam, pa se mi zazdijo mačke v primerjavi z njimi prav prisrčna, topla in naravnost srčna bitja)’ eno takšnih prepričanj, ki jih človek nekje ‘mimogrede’ pobere …
… takšna so npr. naša številna prepričanja, o katerih se kaj dosti ne sprašujemo, ko jih prvič kje zasledimo, a ostanejo v nas kot neka usedlina. Takšnih ‘mimogrede’ prepričanj tudi ne preverjamo (življenje pa funkcionira tako, da dobimo za to prepričanje tudi odsev in feedback iz sveta – ker to takrat hočemo), ga tudi zares ne ponotranjimo in niti ne presežemo, ko je čas za to …
Ne vem, če sem razumljiva.
Bom poskušala povedat na primeru in to na primeru Marjana Ogorevca, ker sem opazila, da je bil v neki drugi temi omenjen. Marjan je v eni zadnjih knjig, mislim da Šamani v Sibiriji, na nekem mestu pisal o tem, kako nas determinirajo naša prepričanja. Npr. leta in leta je z viskom (ali pa če bi z bajalico) meril sevanja v prostoru, iskal sevalna polja t.i. Hartmanovo mrežo … ker se je ‘naučil’, da ta obstaja, ker jo je v praksi večkrat ‘izmeril’, je v Sibiriji osupel spoznal, da tam takšnih prepričanj ne gojijo in naenkrat … ni več našel ‘mreže’, ki naj bi prežemala pravzaprav celo zemeljsko oblo. Sam je prišel do zaključka, da je dotlej meril, kar JE MISLIL, da tam je in mora biti. Ko se je to prepričanje zamajalo, pa …
—————-
Naj povem, da še zdaleč nisem skeptik. Da pa vse, kar je, dam na sito. Še vedno prebiram seme od plevela. Ne vzamem nič za svoje kar apriori – brez premisleka, brez notranjega signala (intuicija) … pa še se zgodi, da najdem pri sebi ali v sebi kaj, kar je ušlo skozi sito …
Po drugi strani pa tudi: kdo pa pravi, da se moramo na vseh točkah strinjati. Mnenja lahko izmenjujemo tudi, če se ne.
—————-
In Miran, ne samo Rusi, ni tako dolgo nazaj, ko so se naravnost osmešili Američani – slavni CSICOP (društvo zapriseženih skeptikov) so dobili na prevarah in lažeh. Prirejali naj bi študije, s katerimi so hoteli zanikati vse kar je ‘mejnega’, paranormalnega … in prirejali so zato, ker so njihove študije kazale nekaj, česar niso želeli …
Sicer pa: uradno naj sicer ne bi bilo še nespornih dokazov za nič ‘mejnega’, razen za intuicijo – tej se je znanstveni svet že priklonil in jo priznal (si jo pa razlagajo malo drugače, kot si jo jaz 😉
Prosil bi, da še enkrat sprejmeš informacijo, da sem o mačkah pisal amoralno, kar pomeni, da o njih nimam nikakršnih sodb.Torej glej na sebičnost pri mačkah kot na njihovo značilnost in VRLINO. Njihova narava je taka, kot je in tudi med seboj se zelo razlikujejo, tako kot mi med seboj, čeprav vsi v sebi nosimo isti pragen “Adama in Eve”, ki sta bila črnca v južni Afriki.
V naravi vsakega posameznika je, da mu je neka žival bližja, druga pa ne.
Svoboda vsakega od nas nam dopušča, da s tistim, kar nam je blizu, kar nam je ljubo, tudi imamo nek odnos, nek za nas sprejemljiv in nam domač kontakt. In tako je tudi prav, dokler s tem ne ogrožamo svojega in tujega zdravja in življenja, ali pa zakonov in drugih predpisov.
Razumel sem te, ne-daj-se in ti želim veliko sreče in zadovoljstva s tvojo ljubljenko.
Kar si drugega napisala, pa govori samo zase in nimam kaj dodati.
LP
Sem vzela na znanje, da nisi mislil, kot sem sprva vzela …
So določeni koncepti, ki v meni zbudijo odpor (in torej ni osebno): to so, ne glede na koga ali kaj se nanašajo, razne teorije o krajah energije in domnevni tujosti (kar v skrajnem primeru – preveč preprosto razumljeno – pomeni le, da je vse kar nas obkroža tu zato, da bi nas ‘požrlo’, zajedlo in uničilo). Takšne teorije se včasih nanašajo tako na ljudi, kot na živali ali rastline … Pa čeravno je nekaj sledi resnice v teh teoremih, pa njih pop posploševanje prepogosto budi le predsodke, pretirane ogroženosti in malodane stanje šoka – kar naredi več škode kot koristi.
Lahko o tem tudi kdaj drugič …
Ja, če pomislim, koliko je ljudi, ki posvetijo malodane celo življenje proučevanju ali pa poskusom zaščite posameznim vrstam, v katere se skoraj zaljubijo. Neka moja znanka je ‘obsedena’ z volkovi in jih preživetjem, druga z delfini, eni imajo strašno radi kače, drugi jih ne morejo videti niti na fotografiji …
Je pa pri mačkah in psih hecno to, da ljudje mislijo, da si lahko le eno ali drugo: le pasje ali le mačjeljubec. Ker da sta si tako različna: kot pes in mačka 😉
No, sem se že na smrt skregala z nekom, ki mi je očital, da ni res kar trdim, ko sem čisto resno trdila, da sem OBOJE. In sem. Pa niti ne edina te vrste 😉
Ni se treba kregati z ljudmi. Poveš svoje oni pa svoje. To je vse.
Imel sem velikega črnega šnavcerja. Ime mu je bilo Frik.Zmeraj so moji domači po njegovi zaslugi vedeli, da bom doma v cca.20. minutah. Frik je v gobec vzel moje copate, se vsedel pred vhodna vrata in cca.20 minut tako čakal na moj moj prihod, neglede na različno uro dneva.
Če je kdo od prisotnih pomislil nekaj slabega, je v opozorilo globoko zarenčal in ga opozoril, naj si ne drzne…
Mojo hčerko Majo, ki je diplomirana defektologinja, je Frik naučil hoditi in ji biti v oporo pri učenju hoje.
Mojega sina Marka, ki pravkar piše diplomo iz ekonomije, niti jaz nisem smel karati- tudi mene je Frik opozoril, naj tega ne počnem.
Ignoriral je mačke, druge pse,poštarja in vse, kar ni ogrožalo družine, ne
, da bi ga kdo tega naučil.
Naša šnavcerka Joga je sama, ne, da bi jo kdo tega naučil, naučila svojih osem mladičkov, da niso hodili po gredah na vrtu, da niso uničevali in grizli stvari, ki niso bile izključno temu namenjene, da so veliko potrebo opravljali samo na “dovoljenem” mestu v kotu dvorišča, da so na daleč oblajali samo ljudi, ki niso imeli čistih namenov itn.
Moj muc Mičo, ki mi je bil ljubljenček v otroških dneh,je pa na žalost podlegel “strokovni” deratizaciji… Še zdaj mi je hudo, ko pomislim na to. Imel sem ga tako rad, da sem mu postavil grob ob ograji…
LP
miran, zgolj iz radovednosti: tvoj tekst pokaze ne le navade ljudi in zivali okoli tebe, temvec jih tudi poimenuje. formske osebe tako postanejo bolj resnicne. namenoma?[/quote]
Ljudje smo si različni. Sam naprimer imam averzijo do pretvarjanja, izumetničenosti, skrivanja pod tepih , pa tudi slab igralec bi bil…Tam, kjer me etika in morala zavezuje, ne omenjam imen…
LP
Ja, saj, če bi mi zneslo … ko se enkrat vžgem, se ustavim šele ko je okoli mene že vse ‘požgano’. Dobro, malo pretiravam s slikovitostjo, ampak saj ljudje, ki me poznajo to počasi jemljejo kot ‘nuzprodukt’ tega, da me poznajo.
Všeč mi je tole tvoje ‘životinjsko carstvo’. Malodane pred očmi so se mi zapeljale posamezne slike 🙂
Glej… meni zdaj znese točno to. Včasih mi ni prav dobro.
Pa še zdaj ne vem ali je to stvar let, povečane samozadostnosti ali česa tretjega – ampak deluje pa.
Meni tudi. Prijazne živalce.
A misliš da dobijo svoj uvid ali bi bilo bolje reči “uvidevnost do drugih” nekako od lastnika – ali je le naključje?
Rok, upam, da se počasi unesem (kot ti) … zaenkrat verjamem, da rabim samo čas, ker verjamem, da je pretirana silovitost še najbolj posledica tega, da si odločnost, neodstopanje, pa tudi jezo sploh dovolim izraziti šele malo več kot dobro desetletje.
… ampak če kaj, pa to kar je, nikoli ne bi zamenjala z do pred desetletjem pridno vzgojeno, pretirano mirno, sladko priljudno in sploh nenormalno spravljivo bitje.
Idealno bo, ko se bosta ta, ki je, in ta, ki je bila, zlili v eno … saj na koncu smo tako in tako vsi vse, ne?
Za živalce in njih uvide pa ne vem … oz. nisem sigurna, če te prav razumem. Ampak kakorkoli si že mislil, se mi zdi, da drug na drugega zagotovo vplivamo (in s tem tudi spreminjamo) in da ni naključje, da si drug drugega izberemo za družbo …
Lahko se sliši za lase privlečeno, ampak doma smo vedno imeli kužke, pa sem že kot otrok vedela, da bom enkrat imela mačko in da bo ta navaden tiger z belim trebuščkom, tačkami in belim gobčkom z belo liso med očmi. Dve desetletji kasneje se res odločim prvič v živlenju imeti svojo mačko (tiste, ki sem jih prej privlekla domov s ceste, mi niso pustili zadržati) in se zmenim za lepo, čisto sivo muco. Ampak še preden je bila dovolj stara, da bi jo vzeli iz legla, je celo leglo pomrlo. Iz danes na jutri mi najdejo mucko, zadnjo iz svojega legla (me je čakala) in rečem ja, ne da bi vedela, kakšna bo. Jasno, da je bila točno takšna, kot sem pred desetletji vedela da bo. Eto, verjamem, da sva bili nekako ‘zmenjeni’ s to malo ‘divjakinjo’ :)))
Nič na svetu se ne zgodi slučajno, slučajnosti ni. Moj primer ni za to temo, ga bom pa vseeno opisal:
Kot 16 letni fant sem s puško na ramenih okorog 11.ure stražil na rampi. Naenkrat me je prešinila “tuja”misel”: pravkar se je rodila tvoja žena! Doživel sem šok, misel sem skušal odgnati, zatreti, o sebi sem razmišljal kot o bedaku…ves čas sem pa pred očmi imel sliko lepega dojenčka…in nemir v srcu….
Pred štirimi leti sem imel tretmane v ljubljani, ko je zazvonil telefon.Zaslišal sem lep, nežen ženski glas, ki me je “pokosil”.V glavi se mi je vrtel film dogodka iz leta 1975. Srce mi je tolklo, komaj sem ostal zbran. Osebi sem dogovoril termin….Celo noč nisem zatisnil očesa, saj sem ves čas premleval in mozgal in nič mi ni bilo jasno in razumljivo.
Dotična je popoldne ob 16.uri prišla na tretman…. in danes je moja žena!!!
LP
Tudi tole smo ljudje 🙁
Menda vsako leto … pokoli delfinov na Danskem … v imenu tradicije???