tudi moj ima otroka
No, pa še jaz..zgleda, da je poplava teh zgodb zadnje čase.
Dve leti nazaj sva se spoznala, poročen z dvema otrokoma. Po parih mesecih videvanja, se je gospod odselil in začel živeti sam. Žena in otroci so seveda bili prizadeti, saj so kaj kmalu zvedeli zame, ki sva takrat preživljala najino najlepše obdobje. Po šestih mesecih sva se preselila skupaj; čeprav sem za skupno življenje najprej želela njegovo ločitev, je on vztrajal, da bo to že sproti uredil, da se ne bova videvala kot najstnika vsak na svojem itd…
Takoj po skupnem življenju so se začele težave. Otroci niso želeli k njemu, on je vedno pogosteje odhajal k njim domov (kjer seveda živi tudi njegova žena) in ker je razdalja kar očitna, je kdaj tudi prespal tam, jaz pa sama v najinem stanovanju. Po treh meseih takih in podobnih izpadov, nisem več zdržala in odšla. Potem pa izvedela, da v vsem tem času otrokoma govoril, da se bo vrnil domov, vendar da ne ve kako naj to meni pove, da me ne more kar tako pustiti, ker tudi jaz jokam in trpim itd…vse to ni bilo res, vendar je očitno iskal čas, da se odloči kaj bo. Meni je lagal – da se ločuje, da hodi k odvetniku in notarju, nič od tega se ni dogajalo. Potem sem izvedela, da se je vrnil nazaj k svoji ženi (živel je še vedno sam), jo prosil odpuščanja in čas, da se vrne popolnoma, čez dva tedna zapadel v globoko depresijo, pristal na tabletih in bolniški 2 meseca, cele dneve ležal doma in gledal v luft, tudi z otrokoma se ni ukvarjal (ko pa je živel z mano sta bila najpomembnejša).
No, čez nekaj mesecev me je začel ponovno iskati, da brez mene ne zmore, da je želel biti otrokoma družina, vendar ne more itd..
Nekaj tednov nazaj sva se ponovno začela videvati, vendar otrokoma skriva dejstvo, da se ponovno videva z mano, ko grem iz njegovega stanovanja (kjer sva prej skupaj živela) in pridejo otroci k njemu, popolnoma pospravi stanovanje in skrije vse moje stvari, pokliče me ko gre v trgovino, da otroka ne slišita ipd…skriva me pred njima, ker se boji, da se ponovno ne bosta z njim pogovarjala. Meni pravi, da to samo do dneva, ko z ženo podpišeta ločitveni papir, da takrat bosta otrokoma povedala, da sta sedaj tudi uradno ločena in da sem jaz njegova partnerka, vendar da do tega dne, uradno otrokoma ne bo ničesar govoril.
Meni se seveda meša, ker ne prenesem več laži, skrivanja in tajenja, moje mnenje je, da če za stvrmi stojiš, stojiš pred in po podpisu nekega dokumenta. ALi on samo rabi neko potrditev, da bo res to naredil? Saj še sam ne verjame, da se bo res ločil??
Če je delal tako, potem je slabič in neodločen človek, to zagotovo. In da ne boš vzela za napad zase (kar se enim tukaj pogosto dogaja), sprašujem tudi tebe – kje ti je pamet ? Žejno te je peljal čez vodo prvič, še se bo ponavljalo. Dokler boš sama ZA.
Dokler nimaš razčiščeno s seboj s preteklostjo, težko živiš za jutri… Velja to zanj; precejkrat tukaj napisano, že zguljeno, pa vseeno še kako resnično.
Bil je poročen, ko sva se spoznala, zapletla, kmalu je ugotovil, da je to to, mi povedal, da se bo odselil od doma, najel je stanovanje in uredil spalnico za svoja dva otroka. Izmenično smo bili pri njem, ko sta bila otroka, mene ni bilo. Vedela sta zame, mojih stvari ni skrival, vendar jima je dal na razpolago, ko jo bosta hotela spoznati, povejta. Po 10 mesecih, že po ločitvi je mlajši rekel, da gre z nama na morje. Čez 3 mesece, sem spoznala še starejšega.
Nikoli nisem imela občutka, da sem odrinjena, razumela sem, da je in bo vedno njun oče in da imata pravico do časa, ko in če me bosta želela spoznati.
Podrobnosti niso bile tako enostavne. Bivša žena še vedno deluje preko otrok in občasno naredi štalo. Sprašujem se, kdo ima v tem primeru raje svoje otroke. Odgovor ni težak.
Pozdravljeni!
Vstopili ste v odnos z moškim, ki se ločuje, kar pomeni, da ste v vrelem kotlu. Občutek imam, da je ta gospod zelo zaseden sam s sabo, s svojo družino, otroci, kar je popolnoma razumljivo, glede na stanje v katerem se nahaja. Sprašujem pa se, koliko prostora ob tem ostane za vas? Pravite, da še sami ne verjame, da se bo ločil. Povedala vam bom nekaj zelo bolečega, moški se z afero želi vrniti k svoji ženi (ženska z afero odhaja). Ljubica je velikokrat samo nekdo, s katero nagaja ženi, v bistvu pa je še vedno v polnosti prisoten v svojem zakonu. Na ta način je ženska, ki vstopi v odnos s poročenim moškim že v osnovi zlorabljena in na koncu še zapuščena in zavržena.
Pravi, da brez vas ne zmore. Ali je to res odnos, ki ga vi želite živeti? Moški, ki pride k vam, vedno, ko je v stiski, si malo obliže rane in spet pot pod noge k svoji ženi? In tukaj so še otroci, ki ne smejo vedeti za vas. Gospa, kako vam je ob vsem tem? Ali vas ta moški resnično spoštuje in ljubi? In tudi, če se loči in zapusti ženo, koliko bo v vas ostalo strahu, da se bo nekega dne zgodba ponovila z vami? Kako boste s tem živeli? Mislim, da je zelo pomembno, da si odgovorite na ta vprašanja. Da v sebi še enkrat prečutite, kaj si v resnici želite.
Želim vam vse dobro v bodoče, da bi se našli v odnosu, ki vas bo izpolnjeval.
G. Stanovnik, se vam oproščam da vas nekako citiram. Le v strokovnem jeziku ste povedala tisto kar tukaj dostikrat sam pišem; resnično, resnično ne moreš nekoga iskreno ljubiti dokler nisi pospravil za seboj bremena preteklosti. Ne vem, verjetno pa je neglede na spol zadeva pobobna – če nekdo vskoči v zvezo, se mora posledično zavedati vseh pripetij ki sledijo. Običajno se potem ljubimci/ke počutijo le izigrane, nihče več ne upošteva partnerjevega občutja. V bistvu je zanimivo le dokler “jemlješ” ? In potem sledijo temu podobna pisanja, ne da bi koga hotel žaliti pa: nekaterim je prav da je tako, drugič pamet v glavo. Običajno je v vsaki vojni žrtev povsem nedolžen zemljanček…