Že 14 dni je odkar si nas zapustil…15 dni odkar sem te zadnjič videla, te zadnjič pobožala po laseh in stisnila roko…vedela sem da si se tisti dan poslovil od mene…ampak še vedno boli, tako prekleto boli, čedalje bolj…Namesto toplega pogleda in stiska roke je ostal le še mrzel grob…upam da ti je v nebesih bolje kot tu, na tem svetu kjer si tako neznansko trpel…vedi, da boš vedno z menoj, v mojem srcu…vedno te bom imela rada

Moje sožalje.

Vem kako boli, izgubila sem že oba starša. Očeta pri 19-tih, mami pri 35-tih, junija bo že leto dni, kar sem jo nazadnje pobožala. Še vedno zelo zelo boli, pa vseeno manj kot takrat ali pa pol leta nazaj, ko je bilo še najhuje. Ko se naenkrat znajdeš v času zavedanja, da je draga oseba dokončno odšla, da je ne bo nikoli več ob tebi. Še dobro, da imam vsaj svoja dva otroka, da ju objamem, ko mi je hudo. Vem, da moja mami živi naprej tudi v njima.

Sicer pa bolje tako, da mene boli srce zaradi tega ker nje ni več ob meni, kot pa da bi mogla še dolgo trpeti tako kot je trpela svoje zadnje mesece življenja.

Medy, moje iskreno sožalje.

Vem, kako hudo ti je pri srcu. Tudi moja mami je odšla, kmalu bo dva meseca, pa mi je grozno. Se mi zdi, da vedno huje, nenormalno jo pogrešam.
Verjemi pa, da je vsaj nehala trpeti tvoj ata. Jaz sem svojega očeta izgubila pri svojih 8. letih (tudi rak), zdaj pa še mami. Zdi se mi, da sem sama na celem svetu, tako grozni občutki so to. Tako, da lahko čutim tvojo bolečino, ker te še kako zelo razumem.
Proces žalovanja ne prizanaša nikomur, to so težki trenutki, dnevi, tedni, meseci in tudi čez leta je v srčku in duši še žalost.
Tolaživa se, da jih vsaj ne boli več, da ne trpijo. Ker drugega nam ne preostane. Ko sem jaz gledala mojo mami, ubožica, hitro je bolezen napredovala, jaz pa sem še imela upanje, saj ga nam je dajala ona. In slike in prizori so tako živi,kot da bi se vse dogajalo včeraj. pa včasih se mi še zdi, da so vse skupaj grozne sanje, da se bom zbudila in rekla hvalabogu, da ni res…
Jaz se velikokrat pogovarjam s svojo mami, ji kaj povem, predvsem kadar sem sama, full mi je hudo, ne morem se sprijazniti.

Medy, hudo nama bo še veš, jaz to vem, ker se mi zdi, da je vse huje, ne manj…Vendar nič ne moreva narediti, da bi to spremenile, dovoliva si žalovati, pretrpiva… Z mislijo,da tvoj ata in moja mami ne trpita več, odrešila sta se vseh muk in notranjih bolečin….

Poskusiva živeti, za njih…

Mami, vedno te bom imela rada, tebe so nam vzeli v nebesa, vendar vseh misli nate, pa mi iz mojega srčka ne bo vzel nihče!!!!!