…….. in to ne prvič. Skoraj 10 let zveze, malo manj zakona, 1 sinček. Se mi zdi, da v vezo vlagam samo jaz, se prilagajam, požiram grde opazke, občasna poniževanja…………

So bili pogovori, pa obljube, pa je bilo ok ene 2 meseca, potem pa spet vse po starem.

Potem so tu še:
-nekompatibilnost pri sexu (drugačne želje, nagnjenja)
-preveč pornografije (čudne) z njegove strani
-včasih imam občutek, da mu je ukvarjanje z otrokom odveč
– vedno bolj različni pogledi na življenje (opažam pri debatah; sem čudna, ker ne mislim tako kot on)
– njegova samoiniciativnost za karkoli je = 0
– da dobro izgledam mi pove marsikdo, samo on ne
– moje “usluge” so samoumevne………… jaz sem samoumevna
– sex z njim mi je vedno bolj odveč, njegovi dotiki me motijo………….

Včasih je verbalno agresiven (kar me naredi žalostno, da je tako), občutek imam, da me ne spoštuje. Ima tudi eno grdo razvado, ki me ful moti, pa ne bi o njej pisala.
Imela sva skupne cilje glede prihodnosti, imam občutek, da se jaz oddaljujem od njih………..ko pomislim, da me bo “dušil” do konca življenja postanem nesrečna. Najraje bi spokala kufre, otroka in šla. To bo možno čez eno leto (ekonomski razlogi pač).
Imam prijatelje, navzen delujem srečna, tudi mi kot družina navzven delujemo kar ok, ampak to ni to.
Sicer ne hodi ven, ne ponočuje, ne pije, je športnik (tudi skupaj športava včasih – tek, badbinton).
In na koncu me skrbi zanj, kako se bo “revež” znašel brez mene??
In enostavno se mi ne da več ga prosit, da naj se spremeni. Jaz se več ne morem………..
Nimam drugega moškega, samo misel na “svobodo” me vedno bolj osrečuje.

Stikov s sinom mu ne bi omejevala, skratka…………saj sploh ne vem kaj bi rada. Mogoče kakšen komentar, težko je naredit naslednji korak, kaj pa če………..?? Konec koncev bi (bo) lahko še slabše.

Žalostnainzaskrbljena

Pokaži mu te vrstice, karte na mizo…Če ne bo spregledal da te izgublja potem je boljše, da greš…ima pa vsaka zgodba dve plati…moti me edino to “spakala bom sina in odšla” ne poznam njegovo navezanost na otroka ampak, predvsem me moti to v SLO da ima ženska to moč vzeti otroke…Drugače pa ti želim vse dobro in upam da se boš pravilno odločila!

Mičkeno sem premlevala ta vikend v svoji glavi…………dejstvo je, da to ni TO, včasih je sicer bolje, drugič spet slabše. Dam mu natanko 1 leto časa, da se zadeve popravijo, tudi sama bom delala na tem, da se situacija obrne na bolje………..če ne bo šlo skozi, bom odstopila iz igre.

@Elmarco: ne bi mu vzela sina, samo želela bi, da živi z mano; sem prepričana v to, da tudi mož, ne bi imel nič proti; stikov pa definitivno ne mislim preprečevat in omejevat; otroku nočem vzet očeta, nič bat………
Pač, tako kot sem napisala ni bilo ravno mišljeno, kot je videti na prvi uč.

In kaj boš ti delala da se bo situacija izboljšala? Se še bolj ponižala in klonila in pokleknila pred njim, medtem ko bo on sral po tebi?
Kakorkoli, ne rabiš se nikomur prilagajati, zato te pa jemlje za samoumevno, ker ve da vedno kloniš, verjetno tudi ti delaš vse doma, on pa na kavču leži. Ne rabiš dati svoje sreče in življenja za nekoga, ki te ne ceni. In ne rabiš ostati skupaj samo zaradi sina, bog ne daj, danes vemo da je to bedarija, in da so stiki, da nihče nikomur ne “vzame” otroka in te bedarije, ki jih nekateri še vedno meljejo. Ti imaš kot samostojna oseba pravico da greš, in nihče te nima pravice omejevati! Še manj pa rabiš ti skrbeti zanj, kako se bo znešel?! Saj je dec star, se bo že znašel ljubi bog! Čemu imaš to krivdo v sebi zdaj, kako se bo znašel? Saj ni nepokreten, ti pa tudi nisi sluga.
Kakorkoli, vso srečo, lahko ti pa iz izkušenj povem, da se taki ne spremenijo in da če imaš takšne krivde v sebi v smislu, kako se bo pa znašel, kaj bodo rekli sosedje…. se ne boš nikoli ločila, meni je viselo dol, zanjde se naj kakor ve in zna, naj ljudje govorijo kar vejo in znajo (sosedje kmalu tudi pozabijo in se ne obremenjujejo) jaz VEM zakaj sem šla in ni mi žal, zdaj… zdaj lahko ti rečem, da zdaj končno živim kot JAZ hočem in nisem nikomur več jebiveter.
Bivši se pa naj znajde kakor ve in zna.
Srečno:)

@enanekoč:-)

“Kakorkoli, ne rabiš se nikomur prilagajati, zato te pa jemlje za samoumevno, ker ve da vedno kloniš, verjetno tudi ti delaš vse doma, on pa na kavču leži. “

Edino to ti moram povedat, da tudi kdaj kaj naredi doma (pospravi posodo, posesa…….), čeprav je pa res, da sam od sebe bolj malokrat, mu moram “ukazat”, ga vodit, kaj je vse treba, kje mi mora pomagat. In seveda na koncu dat kolajno, kot, da to dela zame………
Uff, če pa res ne bi bilo nič od njega, se že v štartu ne bi poročila z njim. Nekaj vseeno naredi, to ne morem rečt, da ne.
Eno leto bi pač potrebovala zato, da se znebim kredita, da bom potem imela denar za najemnino, dokler se ne razreši še to, pač ne morem niti v najem, ker od zraka se pač ne da živet.
Se pa tudi jaz vedno bolj bojim, da se bodo ti njegovi slabi dnevi samo še podvajali. V resnici vem, da se bo znašel brez mene, vem pa, da ko sva se spoznala je bilo stanje rahlo porazno in sem ga dejansko jaz popedenala in pač tega se je navadil. Da ga pedenam, po domač povedano. Da organiziram vse v naši familiji, od A do Ž. Pa še čisto sama sem si kriva.

Odločila sem se, da se bom mičkeno manj prilagajala, da ga bom pustila, da se tudi sam mičke

kot bi brala svoje življenje…skupaj 14 let…in občutek…da sem mu dekla, nekaj kar je doma in skrbi in podpira vse vogale hiše, pride-poje-spi-in gre delat…in to mi očita da dela..da se ne lajha okoli da dela…in kaj naj jaz..zame to ni življenje..in to me muči…
Sva za razliko od tebe kompatibilna pri sexu, na počitnicah ali redkih izletih se imamo lepo, večkrat mi pove da sem mu lepa…po drugi strani pa je to to kar dobim od njega…nekaj lepih dni na leto…ostalo pa kot mati samohranilka, samo z dvojno dozo cunj za prat, likat, kuhat…
njegove besede so da sem mu vedno olajšala zadeve in on to ve…ve da če ne bo on bom pa jaz zrihtala…ker imam vedno rezervni plan če on odpove..pa če ga moram imet..sej jaz bi preživela, samo otroka mi je žal, če ga čaka in ne dočaka, če misli da bo nekaj urejeno pa ni…

Mah sedim doma…ravno danes se mi je spet izneveril…in spet podrl iskreno upanje da bo kdaj boljše…rada ga imam….a hkrati ga sovražim…ker dela to oz ker ne naredi nič…zame, za družino….

samo moje misli..in ideja ki raste v meni…be vem koliko časa še predno potegnem prvo potezo…
Srečno zate, leto bo hitro naokoli in lahko boš zadihala s polnimi pljuči…srečno
Luna

Veliko si napisala, vendar v celotnem pisanju nisem opazil njegovega mnenja, tega, kaj se dogaja v njem, kaj ti on da kot odziv na to, da se poskušaš pogovarjat, da mu razložiš kako se počutiš.

Niti pod razno ne zagovarjam moških, kar ti bo hitro jasno, če boš prebrala tudi kakšen drug moj post, vendar ne vidim nekih velikih razlogov, ne vidim nekih velikih problemov, ki bi jih opisovala. Spolnost imaš za velik problem, kot si sama napisala imata različne želje in poglede, a sta se o tem pogovorila, a sta poskušala vsaj nekajkrat izpolniti želje en drugega in preiskusiti tudi potrebe partnerja ali si to v osnovi odklonila. Saj ne pravim, da mora biti vsakemu vse všeč, vendar bom rekel, da je včasih potrebno iti tudi nasproti partnerju ne pa se takoj ob prvi priliki in prvemu problemu vdati.

Ima eno veliko razvado, ki te moti… predpostavjam, da jo imaš ti tudi – vsaj eno – ker jih imamo vsi. Niso vsi moški popolni in ni popolnih ljudi. Včasih je potrebno vlagati tudi v razmišljanje o samem sebi in o tem, zakaj si se sploh za njega odločila. Ne verjamem namreč, da je bilo vseh 10 let nesrečnih in da si enostavno padla v zvezo, brez da bi to hotela, za-to, se mi zdiš preveč samozavestna.

Vsekakor ti svetujem, da si poiščeta psihologa – to ne pomeni, da je kateri od vaju neumen – ki vama bo lahko boljše razložil kaj se v vama dogaja in kaj se dogaja v zvezi. Mogoče pa boš po nekaj skupnih urah ugotovila, da sploh nisi razumela kaj si želi on in da on ni razumel kaj si želiš ti. Na vsak način pa si ne boš nikoli mogla očitati, da nisi naredila vse, da bi poskušala rešiti zakon in otroku ohraniti očeta.

Vse dobro ti želim.

Loči se 🙂

Zadnjič sem se dobila s sosedo, ki se je srečno poročila, ima dva otroka in po 5-ih letih se je ločila. Rekla je, da je naprej oklevala zavoljo otrok, ko je pa ločitev speljala do konca, je rekla, da ji sedaj bolje odgovarja, ker sta ločena. Misli si, da svoja otroka že ima, ne bo ji treba iskati novega partnerja, da bi imela z njim otroke, lahko hodi vsak drug vikend ven, ker sta se zmenila, da sta otroka vsak drug vikend pri njemu. Skratka, sledila je sebi in je zelo srečna. Bolj, kakor si je sploh mislila. Aja, rekla je tudi, da je samo prvi korak narediti težko potem je pa super.

Sledi svojemu srcu.

Lp

Vprašanje je samo to ali je to samo fasada ali tudi realnost. Sreča je zelo neoprijemljiva in veliko ljudi pravi, da je srečnih samo za to, da tolažijo okolico in samega sebe. Kakšna pa je realnost pa je drugo vprašanje.

Se pa strinjam, da če ni za zdržati in če te neka zveza več ne osrečuje in samo bremeni, da je razveza vedno boljša kot pa, da si v neki zvezi in se mučiš zaradi otrok ali drugih.

@Merlin33: hvala ti za lepe besede.
Poglej tako je; jaz sem se do njega popolnoma ohladila; no ja, skoraj popolnoma. Ni, da ga ne maram na splošno, ampak enostavno ga ne ljubim (več). Še sama pri sebi se sprašujem, če sem sploh kdaj ga??
In ko pomislim, da bi morala z njim preživeti nadaljnih 30, 40 let mi ni do tega. In ko pomislim, da bi morala še toliko časa prenašati njegove “muhe”, raznorazne in ugajati njegovim sexualnim željam, zato, ker se to spodobi, ker za partnerja se kao moraš potrudit, potem ne hvala.
Sploh si ne želim sexa z njim.
In njegova razvada oz. navada ni ravno vsakdanja, zato o njej ne morem pisat; na začetku sem mislila, da bom s tem lahko živela, da me ne bo motilo, sedaj pa me, vedno bolj. 🙁
Ne, ni bilo vseh 10 let slabih, prvih 5 je bilo prav luštnih, potem pa ne vem, zaljubljenost je minila in že 2 leti se počutim kot v kletki, katere vrata so odprta, pa vseeno ne upam vem.

Mnogo stvari sem tudi našla na računalniku, ker tudi zgodovine ne zbriše; mene to boli, je na nek način prevara in tudi zaradi teh stvari sem mu že nekajkrat rekla, pa se njemu ne zdijo nič takega; obseden je z raznoraznimi “čudnimi” sex portali; pač išče tisto, kar doma ne dobi, mi je čisto jasno, ampak tudi kadar sexava redno (cca 2x na teden) jih še vseeno gleda. Samo še čakam, da ga dobim na kakšnem portalu za zmenke, pol mi bo pa pokrov dvignilo.
Vse to sva že N-krat predebatirala, premlela…………..zaleže za 1 mesec, potem pa spet jovo na novo.

@Luna: drži se, bodi pogumna, jaz sem rekla, da bom dala vse na papir; pluse in minuse, pa da vidmo, katera stran bo pretehtala…………

Le ugibam lahko zakaj si šla v zvezo, če ga nisi ljubila in tudi zakaj si v tem primeru prenašala njegove »muhe« na začetku. Verjetno pa si čutila veliko več, kot čutiš sedaj.

Na koncu si napisala:

in tukaj je ravno poanata.

Če sta se o tem že pogovorila in kot razumem ne enkrat, potem se s tabo strinjam in ne bo šlo na boljše, ker ko niti pogovor – odkrit pogovor – več ne pomaga, potem dvomim, da bo pomagalo kar koli. Človek je takšen kot je – bistva se ne da spremeniti in mislim, da je to »za en mesec« le pretvarjanje in skrivanje pred tem, kakšen je in kaj si želi. V trenutku, ko pa si ti uvidela, da s temi njegovi »nagnjenji« in željami ne moraš živeti, si se tudi ti odločila in si tudi ti že sama pri sebi odgovorila na svoje vprašanje ali to vse skupaj še ima smisel.

Zavedati pa se moraš, da ima večina moških neke skrite fantazije in neke fetiše, ki so za nekoga normalni, za nekoga pa ne. Isto, kot ima večina žensk neke fantazije v tej smeri. Najti partnerja, ki se s tem sprijazni in ki ti je pripravljen priti v takšnem pogledu nasproti, pa ni vedno lahko. Tudi pornografija je lahko nekaj dobrega (pa ne bi zdaj spreminjali teme in diskutirali naslednjih deset prispevkov o tem), ker lahko nekoga ravno to, da se zateče v ta svet odvrne od tega, da to dela tudi v »realnosti«.

Kaj pa se tiče straha. Vse nas je strah sprememb. Ko do sprememb pride se začnemo spraševati kaj je bilo slabo in ali je res bilo tako slabo. Začnemo dvomiti v sebe in v svoje odločitve, ker nekaj že poznamo in si želimo tja tudi nazaj. Poznano = varno … nepoznano = ne varno. Vendar je tako, da če vidiš, da ti nekaj povzroča že v osnovi več slabega kot dobrega, potem odgovor že poznaš.

Moj nasvet pa je, da z njim te tvoje občutke deliš že sedaj. Povej mu kaj se dogaja v tvoji glavi, povej mu, da razmišljaš o tem, da bi odšla. Bodi iskrena in pri tem tudi ostani do konca. Na vsak način ti svetujem tudi to, da ne »pereta umazanega perila« tudi po tem, ko bosta narazen. Stavek »Enostavno nisma bila za skupaj in sma se vedno bolj oddaljila.« je enako dober, kot sto razlogov, ki bivšega partnerja postavijo v slabi luči. Še vedno bo namreč oče tvojega otroka in še vedno bosta morala »živeti« en ob drugem ter se en z drugim srečevati v svetu tega vajinega otroka.

Resnično upam, da boš v sebi našla odgovore in da boš srečna. Drži se!

Merlin33: imela sem priložnost odit od doma in sem jo zagrabila; odraščala sem v neurejenih družinskih razmerah in sem komaj čakala, da se bom odselila.

On, moj g. mož, pa je bil dober do mene, pozoren, nežen…………. cca 5 let; potem pa se je počasi to nehalo, tudi oba sva se malček spremenila. Jaz sem predvsem začela razmišljat s svojo glavo!! On pa me je začel jemati kot samoumevno (predvsem moje usluge); se do mene grdo vesti (verbalno), skratka, začel mi je it na živce. Tako zelo, da že nekaj časa pač gruntam, da ga bom zapustila. In tudi njegove slabe navade me niso motile, ker je bil sicer super, sedaj pa je to samo pika na i. Kot da bi kar iskala njegove napake……………..

Mah, saj stvari so mi v bistvu čisto jasne………….ammpak ne morem zaenkrat še nič naredit zaradi kredita……….še dobro leto me čaka…………….najraje bi vidla, da bi me nekdo kar stran odpeljal……………..

Ja najboljš ločitev, pravijo da je najrepj težko potegnit črto, ampak ko pa jo si pa free like a bird 😉 srečno pa čim manj tuhtat pa se žret, ampak sam šparej denar pa črta! on se bo že znašel.

Moji pogledi temeljijo bolj na teoriji kot praksi pa vendar…
Predlagam da tako kot nekdo predlagal že zgoraj, da mu pokažeš to temo in se poskušata pogovorit. Ne morem si predstavljat kakšen šok je to, da ti partner nekega dne pove da se hoče ločit zaradi tvojih lastnosti. Pri tem da ti tega (morda) nisi opazil, ker če bi, bi se imel možnost spremenit. Torej predlagam da mu poveš.
Spraševat na “ločitvenem” forumu če se spustit v ločitev ali poskušat kaj rešit se mi zdi nekako nereprezentativno, ali kako bi rekli statistiki. Enaka tema na nekem “svetovalnem” forumu usmerjenem v reševanje družinskih težav bi verjetno predlagala drugačne rešitve oz. bi ločitev bila zadnja izbira.
Srečno!

Jaz bom samo to napisal. Nimaš več ničesar za reševat. Niti ga povzdigovati v višave kako je pa le priden. Brez zamere ok edino malo hecno hehhe je da si ga navadila na udobje. In ko boš odšla bo on potonil. In tega se on v sebi boji. Zato pojdi. Pojdi. Tako življenje kot ga imaš si nihče na zasluži. Pa kakšni pogovori, pa pregovarjanje. Konec. Dovolj si trpela. Preveč. In nekateri ti še predlagajo kompromise pa pogovarjanje. Za zjokat. Odloči se da je konec. Takoj. In nič več pedenanja, nič nič nič kot da ga ni. Naj bo oče otroku. Drugo naj ti dol visi dobesedno. Srečno. Bo ko greš.

@ Žalostnainzaskrbljena
Po prebiranju najrazličnejših postov sem naletela na tega, ki me je kar zmrazil. Opazila sem namreč zgodbo mojega življenja. Isti mož, isto majhen sinček, isti problemi, isto nesrečna v zakonu…
Tudi sama sem si že postavila datum, ko bom odšla. Že več kot leto zbiram denar in ga spravljam na stran, da ko odidem bom lahko nekaj časa normalno živela.
Bojim se samo kaj bo s sinčkom, saj če grem zna biti to kot ugrabitev in se bojim, da bo mož privlekel policijo za mano.
Tudi jaz sem mu že večkrat nakazala, da odhajam pa ostaja hladen. Ko bom odšla bo to verjetno tak šok zanj, da se ne bo več pobral.
Ta post sem ponovno odprla, ker me zanima, če ti še vedno čakaš oziroma kaj se sedaj dogaja. Kaj si mogoče svojemu možu pokazala kar si napisala?

Zato ker sem zaljubljena v drugega. Z možem se še kar razumeva, ampak med nama ni ne lepih besed, ne nežnosti, nekako živiva kot prijatelja. Zdaj pa razmišljam o ločitvi. In to že več časa. Skoraj leto. Vem da tudi z drugim moškim lahko postane isto če se v vezo ne vlaga. Ampak ne morem si pomagati. Želim si živeti z njim, biti ob njemu. Občasno se dobim z njim, se imam lepo, potem pa pridem spet domov v hlad. Zapustiti želim moža, zaradi nekoga kateri ima več napak, in vem da mi bo potem verjetno žal. Ampak še vedno se želim raziti,.. Nekateri smo pač čist usekani.. Modra da se mi ne da potruditi in tega Romea pozabiti, nekoč ga bi, saj metuljčki ne trajajo večno..

@skokica26

Kaj pa prvo poskusiti odkrit pogovor z možem? Povedati, kaj vas muči, kaj dogaja, kaj je po vašem vzrok vajine odtujitve, kako je resnično z vašimi čustvi in seveda da slišite tudi moževo stran. Če se ne pogovarjata in sta skupaj bolj kot “cimra” ne pa zakonca na vseh področjih in v vsem, potem je verjetno sedaj res čas, da si nalijeta čistega vina in če ne gre oziroma ne vidite, ne najdeve več nobenih stičnih točk, potem je verjetno čas, da se kaj spremeni.
Dejstvo je, da če ne boste sedaj začeli poglobljeno razmišljati o tem, kaj se je dogajalo v vašem zakonu, kje se je zataknilo, kako je pripeljalo do odtujitve, boste vse ponovno doživljali z novim partnerjem, pa četudi so sedaj še metuljčki, ki jih sčasoma res ne bo več….ampak čas pa gre. Mnogi pozabimo, da se enkrat živi in je mogoče rahlo škoda časa, ki ga zapravimo zato, da ponavljamo enake napake cel lajf. Ampak ja, večina ljudi to dela in so kar naprej nezadovoljni in krivi so vedno drugi.

Bodite vi faca, pa raztuhtajte kaj in kako, pa naredite tako, da boste vedeli, da uživate svoje življenje in se veselili vsakenove minute. Kar je bilo, je bilo tako je pač bilo, kaj bo pa ne ve nihče 🙂

Z možem se vedno odkrito pogovarjava, pač povedala sem mu da sem zaljubljena v drugega in rekel mi je da že želim me pusti, naj grem.. Ob enem pa povedal da me močno ljubi in me noče izgubiti. Odpustil mi je varanje. Res ima veliko srce.
Da začnem na začetku. Z njim sem od svojega 16 leta. Bil mi je še kar simpatičen, pa sva se zmenila za začneva vezo pa bo kar bo. Mislim da sem bila takrat nezrela za vezo. Pa se mi zdi da sem začela hodit z njim ker sem se bala da ne bom dobila nikoli tipa. Zakaj? Ker nisem bila suha. Veza je lepo tekla in ko so minila 4 leta sem izvedela da sem noseča. Jst pa delala na črte o faxu, kako bom bila v Lj,.. Splava seveda nisem naredila ker sva se takrat imela rada in tudi on je imel službo. Spreminjati se je začelo ko se je otrok rodil. Posvečala sva se najini štručki namesto drug drugemu. In veza je začela počasi propadati. Vsak dan dva bila bolj tuja.. Nekaj let po rojstvu sva se poročila. On zato ker me je ljubil, jaz pa zato ker sem poskušala rešiti vezo in ker sem bila sita govoric da kdaj se bova poročila, iz čistega miru pač. Po tistem se je začelo. Zaljubila sem se v drugega, bila skoraj pol leta “njegova”, potem pa ugotovila da je vse laž. In takrat sem že spisala papirje za ločitev. Še dobro da so ostali doma in tega nisem dala naprej v postopek. S tem tipom se nisem dobivala, poznala sva se le prek telefona. Ta doba je nekako potem šla, nato pa spoznam tega moškega. Enako star kot mož. Na začetku mi je bil le simpatičen, nič več. Ampak začel me je vabiti k sebi, da bi bila skupaj, se predala intimnosti,.. Možu sem to zaupala pa je rekel če želim da se lahko dobim z njim. In sem šla. Proč od družine, se prepustit drugemu. Potem je nekaj časa minilo, nekako sem ga poskušala pozabiti in sedaj je spet udaril z lepimi besedami. In jaz sem mu ne morem upreti, želim biti z njim. Doma pa imam moža, ki mi je odpustil moje neumnosti in želi ostati z mano ter povečati družino. Vem da je prav da ostanem z možem, ker takega kot je on ne bi več dobila, ampak moje misli so pri Romeu, želim biti ob njemu,.. Rada bi ga pozabila tega Romea, ampak ne vem kako… Na trenutke želim ostati z možem, na trenutke želim oditi proč. Zdi se mi da želim oditi proč ko imava premalo časa zase in sem jezna nanj.. Prosim za še en nasvet.

Nasvet želiš? Če bi tole pisal marinec bi napisal da si pripravi škaf mrzle vode in se vsakič ko te zasrbi tam spodaj potunkaj v njo.. Draga moja.. Samo izvoli k ljubimcu.. A veš zakaj? Ker moža niti vredna nisi če ti povem iskreno.. In življenje, karma zna biti in je neizprosna v učenju.. Moraš na svoji koži občutiti kako je sedaj možu,..